Pred prihodnjimi volitvami sta na izbiro samo dve zlagani politični opciji, saj je od ljudstva vse bolj odtujena politična elita levih in desnih ugrabila državo. Na vsake štiri leta prihaja samo do pregrupiranja, da se volivcem ponuja neka nova izbira, ki v resnici to sploh ni. Javni interes, za kar bi se morali izvoljenci ljudstva v osnovi boriti, je že zdavnaj zamenjal sebični interes po plenjenju javnega denarja. Na eni strani imamo zlagane levičarje (socialiste), na drugi prav tako zlagane desničarje (liberalce). Glavna ideologija levih in desnih pa je postal v resnici javni denar.

Na levici se imajo za nekakšno levo sredino, za socialdemokrate, pa socialno-liberalni naj bi bili, karkoli naj bi ta ideološka skovanka sploh pomenila. Cepijo se še na trdo (staro) in mehko (novo) levico. Polna usta so jih, da so varuhi javnega proti zasebnemu, se zaklinjajo proti privatizaciji javnih storitev. A levičarji in socialisti so v resnici le v tem, da nabijajo visoke davke. Da naberejo v javne blagajne čim več denarja, ki ga lahko potem neodgovorno zapravljajo in kanalizirajo k svojim omrežjem, ne samo v javnem, ampak tudi v zasebnem sektorju.

Da svojim prijateljem in znancem urejajo dobro plačane državne službe, posvečenim zasebnikom pa preplačane pogodbe z javnim sektorjem. Socialni demokrati (SD) so levičarji samo še takrat, ko gredo v Dražgoše, drugače pa biznisirajo na polno. V zakulisju tudi z največjimi političnimi sovražniki z desne, s katerimi si po načelih dogovorne ekonomije razdelijo fevde. V Golobovi Svobodi, v zadnji instant politični stranki iz laboratorija slovenske levice, so bili glede tega v primerjavi s SD pravi amaterji, a so se v zadnjih treh letih na oblasti tudi oni hitro naučili podobnih praks. Pa ne samo v državni energetiki, v kateri je prav nesramno obogatel njihov vrhovni šef Robert Golob.

Na drugi strani je politična desnica, ki se predstavlja za popolno nasprotje levice, a jih v resnici več stvari povezuje, kot pa ločuje. V resnici gre za zlagane liberalce, ki imajo polna usta nizkih davkov in vitke države, ko pa pridejo na oblast, na veliko svojih predvolilnih obljub pozabijo. Tudi oni imajo zelo radi oblast in vso slast, ki jo ta s sabo prinaša. Prav tako plenijo po javnih blagajnah, nastavljajo svoje politične kadre po državnih podjetjih in privatizirajo javne storitve v korist svojih prijateljev in zaveznikov, ki jih potem izdatno zalivajo z denarjem iz javnih blagajn. Najbolj pokvarjeni pa so tisti liberalci/libertarci, ki ljudstvu pridigajo o prostem trgu (free market), sami pa so celo kariero zaposleni v javnem sektorju. Kot profesorji na javnih univerzah, denimo. Prosti trg za vse druge, zase pa varne državne službe do penzije. Liberalizem je pri nas utopija. Smo premajhna država, nimamo protestantske etike, da bi pri nas lahko delovala načela nevidne roke in prostega trga, kot si jih je v 18. stoletju zamislil veliki liberalni ekonomist in filozof Adam Smith.

V mandatu trenutne vlade Roberta Goloba še politični poznavalci, kaj šele navadna raja, ne poznajo imen in priimkov vseh ministrov. Kaj šele poslancev, saj so politične elite parlament spremenile v drugorazredno politično institucijo. Glavne odločitve se že vrsto let sprejemajo drugje, ne nujno samo v vrhovih izvršilne veje oblasti. V političnem zakulisju, povsem netransparentno, pogosto kar na raznih kosilih po restavracijah in gostilnah v prestolnici in širom Slovenije. S političnim vplivom ne trgujejo samo generalni sekretarji političnih strank, v dogovore pod mizo so lahko vključeni sami politični vrhovi. Pri tem pa v številnih primerih praviloma prevladajo zasebni in ne javni interes. Politiki so samo servis za nekatere vse bolj kapitalsko močne in vplivne zasebnike. Vsemu temu zakulisnemu barantanju pa se z eno besedo pravi – korupcija.

Ne samo, da tudi pri nas kapital ustanavlja stranke, nekatere je že prevzel. Nova Slovenija, ki septembra menja predsednika, je krščanskodemokratska stranka samo še po imenu. Zadnja leta je postala transmisija interesov nekaterih kapitalskih omrežij, ki po novem stavijo tudi na Logarjeve demokrate. V NSI molijo samo še na kongresih, v političnem zakulisju pa veselo »kšeftajo«: pri Vzajemni, Darsu, nazadnje pri helikopterjih …

»Kšeftajo« na polno, če so na oblasti ali v opoziciji, tudi na Trstenjakovi. Generalni sekretar SDS Borut Dolanc, ki je po razkritju portala Necenzurirano v dobrem letu brez bančnega posojila prišel do dveh počitniških nepremičnin v Kranjski Gori in Novigradu, najbrž kak dogovor naredi tudi na svojo roko, večino pa gotovo ne brez blagoslova absolutnega gospodarja slovenske desnice Janeza Janše, ki sicer tudi sam zelo rad trguje v političnem, gospodarskem in medijskem zakulisju.

Prave alternative tej levo-desni politični kloaki na Slovenskem tudi na naslednjih volitvah ne bo. Dolgoletna politika Anže Logar in Vladimir Prebilič gotovo nista alternativa.