Že samo dejstvo, da je bil Janša podobno kot na zadnjem volilnem kongresu pred štirimi leti v Slovenskih Konjicah spet edini kandidat za predsednika, pove vse. SDS je enako Janez Janša, stranka je postala njegov politični kult, v katerem se po božje časti nezmotljivega in nenadomestljivega ter enega in edinega izvoljenca, ki lahko (od)reši Slovenijo.

Da se zmagovitega konja v politiki ne menja, še sploh ne po gladko dobljenih volitvah poslancev v Evropski parlament junija lani, pa po zadnjem referendumu o dodatkih k pokojninam kulturnikom za izjemne dosežke pred nekaj tedni, je na očitke o večnem predsedniku slišati kot protiargument iz krogov najbolj gorečih Janševih podpornikov. 

Pomislekov, da samo relativna zmaga SDS ne bo dovolj za sestavo nove desnosredinske vlade in da je Janša največji garant za prevlado in prihodnje zmage levice, kar je že pred dobrim desetletjem ugotovil legendarni Ivan Oman, kasneje pa temu pritrdil tudi »Janšev Mefisto« Peter Jambrek, se zavedajo tudi na Trstenjakovi. 

V nosilni resoluciji s sobotnega kongresa so tako ponovili že pred meseci izrečene Janševe besede, da zgolj visoka zmaga SDS ne bo dovolj, da bi vzeli nazaj državo, ugrabljeno s strani ozkih interesnih skupin, da Slovenija potrebuje ustavno večino razuma, da bi se v teh zahtevnih časih vrnili h koreninam.

Primož Lavre

Na eni strani janšizem, na drugi antijanšizem, vsa slovenska politika se leta 2025 še vedno vrti okoli Janše, ki ni samo politični hegemon na desni strani politične oble, ampak je še vedno tisti slovenski politik, ki diktira politično dogajanje v državi. A hkrati tudi politik, ki najbolj polarizira volilno telo, ki ima najbolj goreče podpornike in najbolj goreče nasprotnike.

Janši v resnici ne gre »za stvar«, z drugimi besedami za interese Slovenije, njemu gre v prvi vrsti za politično preživetje. Da je do nadaljnjega, dokler mu bodo služile moči in zdravje, gospodar slovenske desnice. 

Če mu volilni rezultati prihodnje leto ne bodo omogočili, da bi v novo postal mandatar in tako še v četrto sestavljal vlado, bo kot predsednik največje opozicijske stranke neumorno iskal novo politično priložnost, da se dokoplje do samega vrha izvršilne veje oblasti. Položaj predsednika vlade pa je edina politična funkcija, ki ga v resnici zanima.

Janša v resnici tudi ni na strani malega človeka, za kar se predstavlja, saj je že 35 let del slovenske politične elite in kot tak proračunski strošek. Trikrat je bil na oblasti v skupni dolžini sedmih let, dlje je bil predsednik vlade edino Janez Drnovšek (1992–2002 s polletnim premorom Bajukove vlade leta 2000), ko je imel v rokah škarje in platno, pa je vsakič na oblasti naredil kar nekaj napak in zapravil mnoge priložnosti.

Janša je postal del problema, ne del rešitve iz leta v leto bolj politično polarizirane Slovenije. S svojim političnim egoizmom ne duši samo slovenske desnice, onemogoča njeno generacijsko prenovo, v krču je praktično vsa slovenska politika, ki se namesto z razvojnimi vprašanji, pomembnimi za prihodnost Slovenije, večino časa prav obsedeno ukvarja z Janšo, kako mu preprečiti ponovni prihod na oblast. Janša pa iz dneva v dan priliva samo še dodatno olje na ogenj ideološkega boja.

V političnem boju gre danes spet na vse ali nič, pri tem pa uporablja preizkušeno politično tehnologijo desnega populizma iz predvolilnega učbenika Donalda Trumpa. Temu priča tako naslov »Vzemi državo nazaj. Tvoja je.« kot vsebina nosilne resolucije s sobotnega kongresa SDS, ki je nabita z ideološkim bojem. 

Janša bi podobno kot Trump v imenu malega človeka proti elitam »izsušil močvirje«. Ideološka vojna proti kulturnikom je na referendumu že dobljena, zdaj bodo na vrsti še s »fake news« ožigosani in politično osovraženi mediji. V primeru sprejetja novega medijskega zakona je namreč SDS že v nizkem štartu za nov referendum.

Natanko pred letom dni smo v Reporterju objavili odmevni intervju z Anžetom Logarjem, ki je tedaj javno razmišljal o morebitni »osvežitvi na vrhu SDS« in o tem, da bi bil po njegovem »pred naslednjimi volitvami potreben racionalen razmislek, katerega rezultat lahko vpliva na to, ali bomo še enkrat gledali politiko novih obrazov«.

V tej fazi osvežitve, tako Logar maja 2024, je pripravljen tudi sam sodelovati, seveda v dogovoru z Janšo, saj bi bila njegova kandidatura v nasprotju z večinskim soglasjem v stranki obsojena na neuspeh. Nič od tega se potem ni zgodilo, namesto racionalnega razmisleka je takoj sledil oster odziv Janeza Janše na Logarjeve izjave, da »SDS ni na voljo za prevzeme«. 

Pred mesecem dni je Logar priznal, da je bila ravno ta izjava razlog, da se je znotraj stranke oblikoval močan blok nasprotnikov ideje o njegovi kandidaturi za predsednika SDS in da se je potem v času do jeseni sam pri sebi odločil, da gre na samostojno pot.

Da z Demokrati nabere dodatne glasove, ki jih Janša ne more, in tako večnemu predsedniku SDS po volitvah 2026 omogoči, da bo »vzel državo nazaj«?