Če se pogovarjate z zgodovinarjem, bo na vprašanje, kakšni so bili prvi znaki človeške civilizacije, najbrž začel slikovito opisovati preteklost nekdanje Mezopotamije, kjer so poleg rek zaživele skupnosti, o razvitosti tedaj živečih pa arheologi sklepajo po najdbah različnega orodja, nakita in tudi glinene posode. 

Če se pogovarjate z antropologom, pa bo na isto vprašanje odgovoril rahlo bolj barvito, kot je pred desetletji prominentna antropologinja Margaret Mead, ki je razložila, da je prvi znak človeške civilizacije zaceljena stegnenica. To je močna zgornja kost noge. Pred tisočletji je polomljenega človeka lahko stala življenje, če ni bilo nikogar, ki bi mu priskočil na pomoč, ga nosil, hranil, varoval, ustrezno negoval. Prvi znak naše civilizacije je torej izraz sočutja.

Nekatera ljudstva so bila bolj sočutna, druga manj. A iz tega, kar vemo, lahko zaključimo, da so najdlje preživele tiste skupnosti, v katerih so si ljudje medsebojno pomagali, delovali povezano in bili sposobni človečnosti, kakor jo razumemo v sodobnem času. Če si je človek med lovom ali bojem zlomil nogo, ga niso prepustili okrutni usodi. Zanj so skrbeli, dokler ni bil ponovno zmožen samostojne hoje. Če ste bili v življenju kakorkoli poškodovani ali potrebni druge pomoči, presneto dobro veste, da ste upali na sočutje drugih in se obremenjevali, kaj bo, če vam nihče ne bo pomagal.

Znani antropolog Dan Podjed je pred dnevi na facebooku zapisal, da ga je zmrazilo, kako je Elon Musk, po Forbsovi lestvici trenutno najpremožnejši zemljan, februarja letos v intervjuju s podkastarjem Joejem Roganom dejal: »Temeljna slabost zahodne civilizacije je sočutje. Izkoriščanje sočutja. V zahodni civilizaciji izrabljajo to napako, ki se ji reče sočuten odziv.«

Musk, velik ljubitelj nacističnega pozdravljanja z iztegnjeno desnico, je pobral vse državne subvencije, kar jih je za svoje grandiozne ideje lahko dobil, tega, da v tretjem svetu otroci garajo v zaprašenih rudnikih kobalta, nujnega za izdelavo električnih avtomobilov, fant z očitnim narcizmom menda ne ve. Ko so ga aktivisti soočili s fakti, je dejal, da bo dal tam »naštimati kamere«. 

Verjetno sploh ne ve, kako delo v rudnikih poteka. Kakšnih 70 odstotkov kobalta izkopljejo v Afriki, od tega največ v Kongu, kjer po podatkih človekoljubnih organizacij v nevzdržnih razmerah gara vsaj 40.000 otrok in mladostnikov, mlajših od 18 let. Do otroških duš v Afriki Musk nima nobenega sočutja, o tem, kakšen je kot ata – sedaj ima že 14 otrok z različnimi bivšimi partnericami! – iz vljudnosti raje ne bomo razpravljali. Z Muskom se bodo nekoč gotovo ukvarjali antropologi, podobno kakor se danes z Džingiskanom. Ta je sicer pomemben lik zgodovine, toda ne v pozitivnem smislu.

Glede na dejstvo, da smo zahodnjaki podobni nekdanjemu rimskemu imperiju, ki je bil na vrhuncu od znotraj že povsem dekadentno nagnit, čeprav je na zunaj še vedno veljal za zavojevalsko armado jeklenih vojščakov, bi se morali zamisliti. Ta svet ni več kraj, v kakršnem bi si želeli živeti, na Mars pa se kljub Muskovim obljubam še dolgo ne bomo izselili. Ne preostane nam veliko možnosti. Pisateljica Jedrt Maležič je pred kratkim v tekstu na portalu Disenz zapisala, da se moramo poskusiti prenašati. Se absolutno strinjam. A prenašamo se lahko samo, če smo drug do drugega strpni. In sočutni.

Za začetek bi bilo v redu, da si oni, ki ne verjamejo v sočutje, zlomijo nogo in na lastni koži spoznajo, kako se do človeka v nepokretnem stanju obnaša okolica ...