Razmišljam o Teheranu, kot ga je v filmu Taksi portretiral iranski režiser Džafar Panahi, ki v njem nastopa kot taksist.

Razmišljam o mlajših generacijah Irancev, ki se že desetletja upirajo teokratskemu režimu bradatih starcev, nad katerimi so dokončno obupali na začetku leta, ko se je režim islamske republike brutalno znesel nad protestniki in jih začel množično pobijati.

Panahi se je aretaciji izognil, ker ga ni bilo v državi, vendar je bil zaradi sovražne propagande vseeno obsojen v odsotnosti. Eden osrednjih likov sodobne iranske kinematografije je bil doslej že večkrat aretiran in obsojen na zaporne kazni zaradi svojega umetniškega dela, režim pa je zaporne kazni po mednarodnem pritisku kasneje spremenil v hišni zapor in Panahiju prepovedal zapustiti državo.

Kajti iranski ajatole so izobraženi, slovijo kot veliki poznavalci evropskih eksistencialistov, in so dovolj inteligentni, da poznajo učinek ekonom lonca: če se skozi pokrov občasno spusti nekaj pare, pritisk v kotlu nikoli ne bo tako narasel, da bi odneslo pokrovko.

Za razliko od afganistanskih talibanov, ki živijo v kameni dobi, ko gre za vprašanje pravic žensk in sprejemanja moderne civilizacije (glasba je prepovedana), je iranski režim doslej vedno prelisičil zahodne države, s čimer si je kupoval čas in podaljševal svoj obstoj.

Celo po izraelsko-ameriškem napadu 28. februarja, v katerem je bil že prvo uro ubit vrhovni voditelj Ali Hamenej, njegov sin, ki je zdaj postal njegov naslednik, pa verjetno vsaj huje ranjen, se je oblast brez večjih pretresov reorganizirala po zaslugi izredno domišljenega sistema odločanja, ki za funkcioniranje niti ne potrebuje vrhovnega voditelja iz mesa in krvi, temveč zgolj njegovo podobo in idejo, da obstaja.

Iranci si zaslužijo spoštovanje in občudovanje. Potem ko so leta prenašali trpinčenje varuhov revolucije, mizogine duhovščine in množice paravojaških nasilnežev in potem ko je že skoraj kazalo, da je na obzorju kompromis z Združenimi državami, sta Benjamin Netanjahu in Donald Trump napadla Iran.

S tem se je režim okrepil, strnil vrste in vsi, ki so še včeraj na ulicah protestirali proti islamistom, so se znašli med kladivom in nakovalom.

Mladi Iranci, ki so začenjali verjeti, da jih bo osvobodila solidarna Amerika, pred katero bo pokleknil režim, se danes skrivajo po zakloniščih, skrbno hranijo zaloge pitne vode in doživljajo napade tesnobe ob spletnem mrku in hrumenju reaktivcev nad sabo. Spijo na tleh, kamor so se preselili iz postelje, ker se tako počutijo varnejše.

Med njimi je tudi Golšan, diplomantka prava, pisateljica in aktivistka, ki bi v nekem drugem, normalnem svetu večere preživljala s prijatelji in kolegi, namesto tega pa je obsojena na samoto svojega stanovanja, ki ga zapušča le takrat, ko ni alarma za zračno nevarnost.

Še nikoli v zgodovini moderne civilizacije nam niso tako lagali, manipulirali s podobami in se igrali z resnico.

Golšan bi raje kot o dušeči atmosferi, v katero se je zavil Teheran, pisala o svojih dveh psičkih, Teddyju in Chloe, o mali nečakinji in o svoji materi, ki je obtičala na otoku Kiš, kjer se iz hiše ponoči slišijo valovi. Golšan ne more spati, ker sta dva svetovna nasilneža sklenila, da bosta obračunala s še enim nasilnežem, ki se je doslej znašal nad lastnimi državljani, zdaj pa izstreljuje rakete in drone na vse strani.

Vsaka vojna je zlo in v vsaki so žrtve nesrečniki, ki so se znašli na napačnem kraju ob napačnem času. V svetu, kjer pobijanje otrok ni več vojni zločin, civilizacijsko nazadujemo. Južnoafriški nobelovec John Maxwell Coetze je v romanu Sramota to grenkobo takole ubesedil: »Navadiš se na to, da je zmeraj huje; nič več nisi presenečen, da je tisto, kar se ti je včasih zdelo tako hudo, da huje ne bi moglo biti, vendarle postalo še hujše.«

V takšnih razmerah odhajajo Slovenci na volitve in glede na dinamiko zadnjih dni, ki skozi t. i. prisluhe razkriva vso intelektualno bedo te skorumpirane države, se zmaga obeta populistom.

Naši so za zdaj še znosni, vendar se pridno učijo od drugih, še večjih populistov. Od mizoginov, nasilnežev in avtokratov, ki zatirajo civilno družbo, opozicijo in kritične medije. Ki pomisleke razumejo kot upor ali celo izdajstvo. In ki verjamejo, da je edino moč tista, ki nekomu daje legitimnost, da počne, kar ga je volja.

Odkar je v Beli hiši spet osebek, zaradi katerega se v grobovih obrača celotno arlingtonsko pokopališče, na katerem ležijo največji ameriški heroji, Vladimir Putin ni več osamljen.

Oh, naši populisti, ki so še vedno mali volkovi v ovčji koži, imajo vzornike, ob katerih človeka oblije mrzel pot. Toliko nasilja, kolikor ga vidimo in občutimo v zadnjih letih, ni bilo že tako dolgo, da so se vmes rodile nove generacije in tehnologija, ki nam danes omogoča, da iz telefona neposredno gledamo vojno.

Ali pa vsaj njeno informacijsko različico. Kajti še nikoli v zgodovini moderne civilizacije nam niso tako lagali, manipulirali s podobami in se igrali z resnico. Tako zelo zlorabljajo resnico, da na koncu ne bomo več nikomur verjeli. Totalni nihilizem, ko Boga ni in ko je vse dovoljeno, saj ni nič več resnično.

Veliki inkvizitor iz Bratov Karamazovih je končno dokazal, da je človekova svobodna volja napaka. Nadzor, nadzor in še enkrat nadzor.

Ni lahko ostati otok normalnosti v podivjanem oceanu populizma. Seveda je najenostavneje molčati in se tolažiti, da v življenju šteje edinole materialno blagostanje. Denar. Če živim dobro, če mi nič ne manjka, potem se nimam kaj pritoževati. Se me tičejo problemi soseda?

Kaj ima trpljenje narodov, ki so se znašli v vojni, opraviti z mano? Če Putin meče bombe na ukrajinska mesta, to ni moj problem. Še manj pa so Iranci, nad katere se je, potem ko se je nad njimi znesel režim bradatih ajatol, usula še toča izraelskih in ameriških bomb.

Najlažje je pogledati stran. Ampak v resnici ni tako. Boste šli na ulici, če se bo pred vami nenadoma zgrudil človek, mirno mimo njega, kot da se ni nič zgodilo? Ga boste pustili ležati?

Če ste psihopati, zagotovo. Na srečo pa je teh med nami vseeno malo, četudi so razporejeni tako, da jih je največ na vrhu piramide, torej tudi v politiki. Zaradi njih je stopnja našega moralnega razvoja še vedno tako nizka, da je humanizem spet in spet žrtev barbarstva. Zaradi njih Golšan ponoči ne more spati.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.