Kaj natanko pomeni »celovita obveščenost«, če o njej govori ministrica in šefinja koalicijske stranke? Asta Vrečko, ki je silno občutljiva za svojo javno podobo in težko prenaša kritike na svoj račun, verjetno pod to besedno zvezo razume približek objektivne resnice. Toda to je možno le v teoriji idealiziranega novinarskega dela, in ker so predlog novega medijskega zakona pisali teoretiki z malo ali nič izkušnjami v realnem življenju medijev, je temu primerna tudi diskrepanca med teorijo in prakso.

Zategadelj lahko govorjenje o enem »najsodobnejših medijskih zakonov v Evropi« umestimo v kategorijo predvolilnega hvalisanja. Če uspe Levici v predvolilnem letu skozi parlamentarno proceduro spraviti novi zakon o medijih, bo to dosežek za ministrico, ki se razen z internimi zdrahami in škandali na ministrstvu ter nočnim romanjem z bakljami na Čebine, kjer so ustanovili KPS, ne more pohvaliti z ničimer.

O tem, ali je Golobova vlada po zaslugi Aste Vrečko res poskrbela za »uskladitev z zakonodajo EU na področju medijev«, bomo lahko poslušali v prihodnjih mesecih, ko bo o zakonu hočeš nočeš potekala (javna) razprava. Predlagatelji, Astina Levica, so prepričani, da bo prav nova medijska zakonodaja učinkoviteje zamejevala širjenje sovraštva in nestrpnosti na svetovnem spletu.

Premier Robert Golob se z mediji pretirano ne ukvarja, Asta Vrečko je zelo občutljiva za kritike. Janez Janša pa že desetletja živi v prepričanju, da ga mediji ne marajo in ga ne razumejo.

Kar se tega tiče, so njihova pričakovanja sicer hvalevredna, saj gre dejansko za področje, kjer se v narodu kaže vse najslabše, vendar pa medijski zakon ne more regulirati nečesa, kar je v resnici predmet kazenske zakonodaje, ki že zdaj sankcionira spodbujanje sovraštva, nestrpnosti ipd. Ni inšpektor za medije tisti, ki bo preganjal najhujše primitivce na družbenih omrežjih in spletnih forumih, ampak policija in tožilstvo pooblastila za to že po veljavni zakonodaji. Izkušnje tistih, ki jim anonimni spletni primitivci grozijo ali jih žalijo, na žalost kažejo, da preganjanje teh oblik kriminala (!) poteka zelo prepočasi, premalo učinkovito.

A da ministrica ne bo spet slabe volje, češ da jo zgolj kritiziramo, je pošteno, da zapišemo tudi to, da je zakon o medijih dejansko zastarel. Slovenija potrebuje sodobnejši medijski zakon, ki bo v koraku s časom. Trenutni zakon o medijih je star že najmanj dvajset let. Ko je bil sprejet, so mediji komajda začeli ponujati tudi svoje spletne izdaje, medtem ko je Mark Zuckerberg o facebooku še sanjal, tviter pa niti še ideja ni bil.

Zato je posodobitev medijske zakonodaje nujna že zaradi tehnoloških sprememb. Vsi, ki ustvarjamo medije v Sloveniji, se vsak dan improviziramo, denimo ko gre za odzive javnosti kot tudi tistih, s katerimi se mediji ukvarjamo. Zlasti pravica do odgovora, popravka in prikaza nasprotnih dejstev, kar zdajšnji zakon o medijih obravnava na tri načine, zahteva kar precej domišljije, kajti zakon govori o tisku, televiziji in radiu.

Predlagani zakon o medijih ne skriva ambicije, da bi država (beri: vlada) aktivneje posegala na medijski trg v ekonomskem smislu. Ne kot lastnik, saj je ta trg – razen STA in nacionalke – privatiziran, pač pa kot oglaševalec in finančni podpornik. Novi medijski zakon namreč predvideva tudi precej višjo finančno pomoč medijem, proračunska postavka se tako zvišuje kar za 100 odstotkov (od štirih na osem milijonov evrov).

O tej pomoči, ki potrebuje dovolj prepričljivo obrazložitev, da bo prestala test Evropske komisije, saj je slednja glede nedovoljene državne pomoči zelo stroga, imam zelo mešane občutke. Pred kratkim sem pomisleke enemu od slovenskih medijev izrazil tako: »Državno subvencioniranje medijev je vedno občutljivo, saj je bojazen, da bo oblast nagrajevala medije, ki so ji naklonjeni, kaznovala pa tiste, ki jo kritizirajo (…) V državah brez omembe vredne demokratične tradicije in politične kulture je velika verjetnost, da bo vsakokratna oblast prvenstveno pomagala 'svojim' medijem oziroma tistim, ki se jim čuti dolžna pomagati. Velikokrat gre za vračanje uslug, roka roko umije, pravijo.«

Kakorkoli obračamo, dejstvo je, da poželenje politike po nadzoru medijev ostaja. Kar se tega tiče, so res vsi isti, vsi si želijo imeti medije pod nadzorom. Razlika je le v osebnih okoliščinah, kar ne spremeni širše slike. Premier Robert Golob se z mediji pretirano ne ukvarja, Asta Vrečko pa je, kot rečeno, zelo občutljiva za kritike. Janez Janša pa že desetletja živi v prepričanju, da ga mediji ne marajo in ga ne razumejo. Borut Pahor je bil dovolj čustveno inteligenten, da je medije kupil s prijaznostjo, Milan Kučan kot predstavnik starih sil pa je novinarje in urednike vedno videl kot del sistema.

Naj zaključim z anekdoto, ki mi jo je nekoč, ko smo skupaj delali na Magu, povedal novinar in publicist Jože Horvat. V njej se skriva ves antagonizem odnosa med politiki in mediji, zato je idealna za ponazoritev razmerja, ki ga še tako modern ali evropski zakon o medijih ne bo rešil. Kajti v resnici gre za profesionalizem, integriteto in pogum (v poljubnem vrstnem redu).

Jože je nekoč na stranišču v državnem zboru srečal Kučana. Ker sta skoraj isti letnik in sošolca, pa prekmurska rojaka, čeprav svetovnonazorsko različnih pogledov, je bila njuna komunikacija vedno neposredna in odkrita. »Eh, vi novinarji vse poščijete,« se mu je zarežal Kučan. Jože mu ni ostal dolžan. Zabrusil mu je: »Vi politiki pa samo serjete.«