Spletni portal Necenzurirano je namreč ta teden praznoval šesti rojstni dan.

Slovenija je že pred uradnim začetkom volilne kampanje polepljena z volilnimi slogani.

Anže Logar, ki se je oklical za borca proti korupciji, nas tako pozdravlja s plakata kar pred novim zaporom v Dobrunjah.

Šurla in Cirman izpostavita vlogo nekdanjega državnega sekretarja na ministrstvu za zdravje Tadeja Ostrca, ki je našel novo politično zavetje pri Logarjevih Demokratih.

Bo morebitna zamenjava oblasti res začetek konca javnega zdravstva?

Cirman razloži predvolilno strategijo SDS; zakaj se bo Janez Janša poskušal izogniti televizijskim soočenjem.

Šurla ga spomni, da so pred volitvami spomladi 2022 plesali v Gibanju Svoboda, zadnji vikend pa so se v Cerkljah na Gorenjskem v ritmih harmonike vrteli v SDS. 

REPORTER PODKAST LAHKO POSLUŠATE NA NASLEDNJIH PLATFORMAH:

   APPLE PODCASTS

   SPOTIFY

   YOUTUBE

V zanimivi debati je govora tudi o Jocu Pečečniku, ki ga je z vrha SBC odnesla podpora Robertu Golobu.

In tudi o tem, zakaj se je tudi pred letošnjimi volitvami angažiral prvi predsednik Milan Kučan.

Gre res za zadnji spopad med Janšo in Kučanom?

Vse to in še več v novi epizodi Reporter podkasta. Lepo vabljeni k spremljanju!

Prepis podkasta v nadaljevanju za naročnike na Reporterjeve digitalne pakete

Pozdravljeni v novi epizodi Reporterjevega podkasta o politiki in tokrat tudi o medijih. Spletni portal Necenzurirano je namreč ta teden praznoval šesti rojstni dan. Slovenija je že prelepljena z volilnimi slogani, Anže Logar pa nas pozdravlja s plakata pred novim zaporom v Dobrunjah. Podpora Robertu Golobu pa je odnesla prvega moža SBC, Joca Pečečnika.

Sem Silvester Šturla, odgovorni urednik Reporterja, v moji družbi pa je Primož Cirman iz portala Necenzurirano. Primož, najprej iskrene čestitke za šesti rojstni dan. Ja, hvala. In hvala za vabilo. Srečko Katanec bi rekel: “Kapo dol, fantje.” Ja, še enkrat, sem zelo ponosen na vse ljudi, s katerimi smo oziroma ustvarjamo ta portal, in mislim, da je to ena lepa zgodba o tem, kako se da nekako vendarle izničiti v tem današnjem medijskem svetu, kot je, vendarle preživeti z nekimi vsebinami, ki so nekoliko tudi zahtevnejše, kompleksnejše in predvsem gredo v drobovje.

Moram ti priznati, da je portal Necenzurirano jutranja rutina tudi zame zadnjih šest let, vsako jutro. Upam, da ne na stranišču. Vsako jutro ekskluzivne zgodbe, zavidamo ti. Najbrž ni enostavno vzdržati tak tempo. Začeli ste pred epidemijo, mislim, da je bilo ravno mesec dni pred tem, a ne? Drži, 3. februar 2020, ampak priprave so bile pa že nekaj tednov ali mesecev prej, ne? V teh šestih letih je nastalo 2000 preiskovalnih in drugih zgodb. Prva zgodba je bila pa o Damjanu Jankoviću. Tako je. Mi smo takrat dobili neke videoposnetke, kjer je Damjan Janković sodeloval v pogovorih o prodaji, mislim, da tiskarne MTK Printa, tako za nad Bežigradom, in nekako smo takrat ocenili, da je to zgodba, ki lahko prvi dan prebije, in to se je dejansko zgodilo. Bilo pa je teh zgodb res, res veliko.

Še enkrat hvala vsem tistim, ki nam pomagate, s katerimi soustvarjamo ta portal, ki nas podpirate, predvsem tistim tudi, ki prepoznate v tem to, kar je v resnici zadaj, in to so ure, dnevi, meseci, leta res trdega dela.

Na začetku ste bili trije, zdaj sta dva, ampak Primož Cirman je bil že prej novinar. Novinarsko kariero, midva se sicer poznava še z Dela, ampak... Dvajset let. Ti si začel novinarsko kariero že pred tem. Drži, začel sem nekako na Celjskem tedniku, to vedno s ponosom povem, Novi tednik Celje, lokalni časopis, potem sem šel nekako na Delo, z Dela na Dnevnik, potem na Siol, in potem smo nekako na prelomu desetletja nekako razmišljali, dajmo poskusiti še kaj sami narediti, če se da, in dejansko nam je, lahko rečem, da nam je uspelo.

Predvsem sem v bistvu me veseli, da smo, da se medtem se toliko ukvarjajo z nami nekateri ljudje, ki so praktično celotno življenje pripeti na različne davkoplačevalske, strankarske ali državne jasli, in nam govorijo o tem, kako je treba preživeti na trgu, mi pa smo dejansko ves čas delujemo na tem trgu, nimamo nobenih zajetnih državnih injekcij, zajetnih finančnih podpor državnih podjetij, kot jih imajo recimo nekateri drugi, ampak kljub temu smo nekako uspeli najti svojo nišo, in res smo hvaležni vsakemu posebej, od bralk in bralcev, ki si za nas utrgajo tisto minuto, dve ali tri na dan, in upam, da jih ne bomo razočarali tudi v prihodnje.

Zaradi vseh teh odmevnih zgodb, zaradi razkritij po portalu Necenzurirano po novinarjih, ki ga ustvarjate, vseskozi letijo težke besede. Tako je. Očitki, da ste Golobov portal, da ste portal za diskreditacijo, ampak ne bom našteval vse to. Človek mora imeti zelo trdo kožo, da vse to nekako zdrži. Hkrati pa je to največje priznanje našemu delu. Torej, to pomeni, da mnoge motimo. Tu predvsem ne gre toliko po političnih linijah, mislim, da tudi predvsem po kapitalskih linijah. Smo dejansko medij, ki praktično edini odpira nekatere teme, odpira nekatere posle, se ukvarja z nekaterimi podjetji, ljudmi, ki imajo ostale medije nekako, ki jih ostali mediji nekako raje pustijo pri miru.

Na to smo ponosni, mi delamo naprej, smo, jaz vedno govorim, mi smo toliko majhni, da lahko preživimo tudi vse orkane, se nekako skrijemo v to svojo votlinico, delamo naprej. Nikoli javno radi ne govorimo o sebi, nekih velikih besed tudi ne, ampak dejstvo je, da smo pač v tem času preživeli veliko in še veliko bomo. Prihaja umetna inteligenca in tudi tega trenda se veselimo, ker mislimo, da bo, da ga bomo lahko obrnili tudi zelo v prid tega, kar počnemo. Lahko pač povsem mirno rečem, da portal Necenzurirano je prvi v preiskovalnem novinarstvu, sledi temu načelu, sledi denarju.

In vi ste odprli mnogo zgodb, še posebej na področju javnega zdravstva, kam odteka ta javnozdravstveni denar v teh letih, in najbrž se je zaradi tvojih člankov, vaših člankov, tudi v tej državi kaj spremenilo. Upam, da na bolje. Tudi jaz upam. Mislim, da je zdravstvo neka taka tema, ki je v Sloveniji nekako podvržena tudi pri medijskem pokrivanju, nekaterim klišejem, nekaterim mnenjskim voditeljem, ki so pač povedali svoje, in potem se ta debata usmerila v neko smer. Dejansko, če pogledamo finančne tokove slovenskega zdravstva, kaj hitro vidimo, kdo v resnici je borec za javno zdravstvo, kdo pa dejansko govori o tem sesutju javnega zdravstva tudi z lastnimi interesi, predvsem, da se to nekako na divji način privatizira.

Mislim, da smo pri zdravstvu trenutno v procesu, kjer smo bili pri recimo lastninjenju podjetij v začetku devetdesetih let prejšnjega stoletja, torej v času, ko je socializem že praktično izginil, kapitalizem pa še ni zaživel. Še preden smo dobili ta zakon o lastninskem preoblikovanju podjetij, je, ti se boš spomnil, prihajalo do divjih privatizacij slovenskih podjetij, ki so jih pač direktorji privatizirali na črno z različnimi odkupi. Bypass firmami. Bypass firmami, in ravno to se trenutno dogaja v zdravstvu.

Trenutno imamo, po moji oceni, nek hibrid javnega zdravstva in zasebnega zdravstva, v katerem je javno zdravstvo izrazito podrejeno koristim, ki jih ustvarja zasebni sektor v tem zdravstvu. Jaz sem absolutni podpornik zasebnega zdravstva, mislim, da pač absolutno mora obstajati in podpiram tudi podjetniško iniciativo, seveda, tudi sam sem celo življenje praktično delujem v zasebnem sektorju, vendar pa vseeno mislim, da sistem, kot je trenutno v Sloveniji, je podvržen temu, da vse koristi dejansko dobijo lastniki zasebnih klinik, medtem ko je socializacija izgub namenjena javnemu sektorju, predvsem največjim javnim bolnišnicam.

Ko sem jaz bral te vaše članke, poanta je ta, da v zasebne klinike, v razne diagnostične centre, se odteka veliko sredstev iz Zavoda za zdravstveno zavarovanje. Vemo, da se tam vsako leto nabere okrog 7 milijard evrov. Nekateri mi pravijo, da so pomembni igralci na tem področju pripravljeni za zrezek ubiti celo kravo. Vemo pa, da sedaj je nekako ta reforma, nadaljevanje zdravstvene reforme s tem novim zakonom o ZZZS, blokirana.

V Sloveniji marsikdaj pozabljamo, kaj dejansko vodi do nekaterih političnih procesov. Zdaj je nekako, podrazumeva se, da je Šarčeva vlada nekako padla tudi zaradi tega, ker je pač na neki točki Marjan Šarec odstopil, se zašpekuliral z volitvami in potem prišel Janša. Vendar pa dejansko se je rezanje Šarčeve vlade začelo že mesece prej, in sicer na ponesrečeni reformi dopolnilnega zdravstvenega zavarovanja. Šarčeva vlada je bila prva, ki se je nekako želela spoprijeti s tem lobijem in ji ni uspelo.

Tudi recimo na primeru Cerarju vidimo, da je dejansko njegova politična pot začela iti navzdol po neuspeli reformi, paketu reformnih ukrepov, ki jih je imenoval Kakuler Cerar, nekako skušala uvesti, in so bili nekateri stvari tudi podobni temu, kar recimo Golobova vlada počne danes. In tudi v času Golobove vlade je prelomnica, leto 2023, poletje. Skratka, Golobova vlada je imela nekako v lobističnem smislu mir od poletja 2022 do poletja 2023. Kaj se je takrat dogajalo?

Zdravstveno politiko vodi Danijel Bešič Loredan, ki je bil dejansko eksponent lobija zasebnih zdravnikov. Speljal je interventni zakon, ki je 200, 300 milijonov denarja namenil za skrajšanje čakalnih vrst, ki se niso skrajšale, ampak so se v bistvu prelile v žepe lastnikov zasebnih klinik. In na neki točki, ko se je Golobova koalicija odločila s tem presekati in je Golob pač odredil, da mora Bešič Loredan oditi, so se začele težave. Začela se je stavka, zdravniška stavka, začeli so se napadi zdravniške zbornice, in zdaj po treh letih smo tukaj v tem, da nekateri govorijo, da gre tukaj o vojni proti zdravnikom.

Sam se s tem ne strinjam. Mislim, da je to ena floskula, ki se pojavlja ravno zato, da se preneha tudi z naše strani pisati o raznih deviacijah, o raznih spornih finančnih tokovih, o raznih praksah. Jaz sem, mi vsi plačujemo v ta zdravstveni sistem, mi vsi imamo pravico zahtevati, da ljudje, ki jih plačujemo z osem ur na dan v svojih službah, tam pač morajo biti. Jaz ne plačujem zdravstvenega sistema zato, da je zdravnik tam dve uri, potem pa pridem na vrsto hitreje pri njemu v njegovi lastni kliniki. To ni prav, in mislim, da zelo redke države so, kjer je to nekako splošna praksa. Vsepovsod drugje je to precej bolj urejeno. Tudi pri nas je na tem področju nek divji zahod, ki je seveda namenjen temu, da se počasi legalizira to stanje, in potem se kot rešitev ponudi to, da najbolj donosne programe dobijo zasebne klinike, medtem ko bodo javne bolnišnice nekako postale slaba banka zdravstva, v kateri se bodo stekali najdražji primeri, v kateri se bodo stekale milijonske izgube, bodo nastajale, in kadri bodo pospešeno odhajali v zasebni sektor.

Pozabljamo, da je bil državni sekretar pri Danijelu Bešiču Loredanu Tadej Osterc. Tadej Osterc je danes, zadnje leto, druga oseba Logarjevih demokratov. Vozim se po cesti, vidim plakate demokratov, prilepljena je cela Ljubljana s slogani, ne samo, da se borijo proti korupciji, na plakatih je tudi, kdo se zavzema za delujoče javno zdravstvo. In Tadej Osterc zelo tudi vizualno v zadnjem času vse bolj spominja na Anžeta Logarja po teh očalih, ampak tako malo bolj za šalo.

Tadej Osterc je bil pri Danijelu Bešiču Loredanu tisti ključni človek, ki je tudi soodgovoren za to, da so se takrat te zasebne klinike v imenu skrajševanja čakalnih vrst tako napolnile svoje zasebne žepe. Pa so res demokrati oziroma Tadej Osterc kot morebitni bodoči minister za zdravje garant, da ne bo prišlo do razgradnje javnega zdravstva? Poglejte, eno so besede, drugo so dejanja, kot pravi rad marsikdo v slovenski politiki.

Kot smo pri Novi Sloveniji recimo vrsto let vedeli, da je njen glavni človek za zdravstvo dejansko visoki menedžer Vzajemne, in so iz tega izhajale tudi strankarske politike, povezane recimo z dopolnilnim zdravstvenim zavarovanjem. Tako zdaj pri demokratih vidimo, da je dejansko eden od treh, štirih ključnih mož nekdanja številka dve na ministrstvu za zdravje, ko ga je vodil Danijel Bešič Loredan. In vemo, da takrat so ministrstvo nekako obvladovali ljudje iz kroga Marka Bitenca, najpomembnejšega zasebnega zdravnika, in tudi tu zdaj je slišati v zadnjih tednih, mesecih ogromno informacij, da je gospod Bitenc zelo aktiven podpornik političnega projekta Anže Logar.

Gospod Osterc je iz svojega časa, svojega mandata na ministrstvu, najbolj znan kot državni sekretar, ki je dejansko pod njegovim okriljem, je potekal razpis za podelitev koncesij v zobozdravstvu, in zmagovalec tega razpisa z dvema koncesijama je bil lastnik klinike, za katero je potem delal gospod Osterc. Skratka, to so neke take prakse, o katerih danes seveda, ko smo vsi nekako preoblečeni na novo, preobraženi, ko se ponujamo volivcem v tem, nekako ne želimo slišati, vendar treba je vedeti pač, kaj se vedno tukaj skriva pod površjem.

Skratka, mislim, da je zdravstvo trenutno panoga, v kateri so lobiji praktično najmočnejši v Sloveniji, njihov domet v politiko je ogromen, to se tudi vidi tudi v sedanji zadevi, na sedanjih konstelacijah na ministrstvu pri nekaterih osebah, in mislim, da je treba pač pozdraviti vsakega politika ali osebo iz zdravstva, ki na to opozarja in želi to presekati.

Gledal sem pogovor o prihodnosti, ki jih ima Tomaž Vesel z Anžetom Logarjem. Anže Logar, ko je predstavljal program demokratov na področju zdravstva, je omenjal enoten informacijski sistem, ki ga naj bi uvedli za vso slovensko zdravstvo. Vemo pa, kaj se je v zadnjih desetletjih na tem področju dogajalo, kako so nekatera slovenska podjetja zelo mastno služila na tem poslu, torej nekateri se očitno že kar manejo roke.

IT posli so bili vedno eden najbolj donosnih bazenov v zdravstvu, pri čemer je ponavadi bilo tako, da so imele največje bolnišnice po več informacijskih sistemov, ravno zato, da se na tem področju ustvari nek kaos, zato da je treba več teh vzdrževalnih del in skratka, da neke preglednosti na tem ni.

Tudi bivši premier Janez Janša, vemo za to afero, se je prevažal na jahti Andreja Marčiča, in tudi njegov sin Žan Janša je bil pri temu Andreju Marčiču kar nekaj let zaposlen. In o tem 15 let nihče ni vedel recimo ničesar. To je zanimivo, da v Sloveniji vse pride na dan, takšne stvari pa v bistvu pridejo na dan bolj ali manj po naključju.

Prva Janševa poslanka Jelka Godec, katero imamo v aktualni številki Reporterja, naslovni intervju, je že ob sprejetju zakona o zdravstveni dejavnosti napovedala, da bo prvi ukrep nove Janševe vlade, da bodo ta zakon ukinili. Kaj to pomeni? Moje vprašanje je, kaj pa potem sledi.

Skratka, ZZZD je v marsikaterih delih zastavljen dokaj nesrečno, to je treba priznati, vendar pa je dejstvo, da gre po moji oceni za nek vendarle poskus uvajanja reda oziroma prehodov med javnim in zasebnim zdravstvom. To je to področje, ki je danes popolnoma neurejeno in praktično dopušča nekaterim najvplivnejšim zdravnikom, da dejansko popolnoma arbitrirajo tudi glede čakalnih vrst, kar smo videli v nekaterih praktičnih primerih.

Skratka, kaj je alternativa zdaj? Ali bo, se pravi, to stanje, ki smo ga imeli pred tem, je pa v redu, to bi rad slišal in tega ne slišim. Strinjam pa se, da je poleg tega zakona o zdravstveni dejavnosti vzporedno treba peljati tudi, mislim, da reformo Zavoda za zdravstveno zavarovanje, predvsem glede plačevanja teh storitev, ki je trenutno po moji oceni precej bolj naklonjeno v prid zasebnikom, ki imajo dejansko posege v relativnem smislu bolje plačani kot javne bolnišnice, ker vsaj imajo z njimi tudi manj stroškov, poleg tega pa tudi seveda v neki fazi tudi management v bolnišnici, ampak to je potem že druga zgodba.

Ampak to bi te še vprašal glede zdravstva. Zakaj je zakon o reforma tega Zavoda za zdravstveno zavarovanje naletela na blokado tudi v Golobovi vladi? Smo pred volitvami in ta zakon, ta predlog reforme, je blokiran. Zakaj? Zakaj to ni bilo izpeljano v vseh teh štirih letih? Zanimajo dejanski razlogi ali uradni razlogi?

Mislim, da dejansko je aktualna zdravstvena ministrica naletela na nek problem, ki se mu reče, da je enostavno nekako že bila izpostavljena na preveč frontah v zdravstvu in da te fronte tudi mogoče zaradi kakšnega njenega prišepetovalca vendarle ni upala odpreti. Greva na ... Upam pa seveda, da bo to, če Golobova vlada dobi naslednji mandat, ena od prioritet. Mislim, da še enkrat, financiranje zdravstvenih storitev, takšno, kot je, v pomembni meri generira deviacije, ki se dogajajo danes.

Na portalu Necenzurirano odštevate dni do volitev, 45 dni nas še loči, toda da uradne volilne kampanje se pa začnejo 30 dni pred volitvami, toda že vsa Slovenija je prelepljena s plakati. Že uvodoma sem omenil, da si je Anže Logar nastavil plakat pred Novi zapor Dobrunje. Njegova ena od glavnih tem njegovega predvolilnega programa je boj proti korupciji. Ti si pisal v preteklih tednih, da je Logar zadnji, ki nam bo pridigal o korupciji. In za tem stojim.

Pri tem sem opozoril na primer iz časa, ko je Logar vodil enega od parlamentarnih odborov, in takrat je Logar ostro nastopil proti tedanjemu vodstvu Onkološkega inštituta, ki je želelo korupcijo prijaviti, sume korupcije prijaviti posel in nekako razčistiti s pomočjo nekega zunanjega svetovalca. In Logar se je, namesto da bi pač pomagal razčistiti te sume, ki so bili res eklatantni, raje spravil na tega svetovalca in ga celo tega svetovalca potem prijavil v komisiji za preprečevanje korupcije. Pa oba veva, kako v zakulisju v politiki se dogajajo te stvari, da najbrž samoiniciativno tega ni počel. Seveda ne, ker je šlo za podjetje Marant. Ker je prišlo za podjetje Marant, prej omenjenega Andreja Marčiča.

Mediji objavljajo skoraj na tedenski ravni ankete, že rišejo novo sestavo parlamenta, delajo volilne projekcije. Janez Janša pa je včeraj na omrežju X objavil kratek video, v katerem pravi, da naj njegovi volivci ne nasedajo Mediani in drugim raziskovalnim hišam, ker ne verjame, da bo rezultat tesen. Torej, Janez Janša se zavzema za koalicijo z volivci in za ustavno večino razuma, torej, in Janez Janša pričakuje, da se bo naredil nekakšen odboj, tako kot v Združenih državah Amerike, ko so bile tudi ankete tesne med demokrati in republikanci. Na koncu je pa Donald Trump zmagal kar z opazno razliko. Se lahko to zgodi tudi v Sloveniji?

Zdaj, napovedovati naprej je seveda popolnoma nekoristno. Zdaj, lahko špekuliramo, lahko pa dejansko poskušamo razumeti ozadje te izjave. Dejstvo je, da je ta izjava popolnoma skladna s tem, kar gospod Janša ves čas govori. Torej, on hoče imeti, dejansko on ves čas govori o zmagah z veliko razliko, o koaliciji ustavne večine, skratka, o 50 plus. In on je zdaj, mislim, da prehaja v fazo, te zadnjo fazo mobilizacije, ko poskuša postrgati še zadnje ostanke glasov iz desnosredinskega bazena in desnega bazena, in mislim, da na neki točki bo on začel počasi tudi na ta način k nazaj sebi klicati tudi nekatere glasove, ki so mogoče vmes že ušli Novi Sloveniji ali pa Anžetu Logarju.

Kakor opažam, ko gledam, kaj se dogaja v volilni kampanji, se je Janševa stranka letos osredotočila predvsem na podeželje. Saj to je že vrsto let, ne? Zadnja prireditev, ena od zadnjih prireditev, ki so jo imeli v Cerkljah na Gorenjskem med vikendom, je bil en koncert, a ne, in so že plesali. A ne? Pred letom 2022 so plesali Golobovi, zdaj plešejo Janševi. Ja, saj, dobra metafora, no, ampak saj tudi plesali so že 2011 na volitvah, ki jih je takrat SDS izgubila, se pravi, je bila na drugem mestu, tudi takrat je bilo neko plesanje v krogu, če se spomnite, ne, saj potem je gospod Janša uspel sestaviti vlado, no.

Ampak zakaj ta koncentracija, ta usmerjenost na podeželje? Vemo, a če naredimo analizo preteklih volitev, da je bila udeležba predvsem na severovzhodni Sloveniji, na podeželju, relativno manjša v primerjavi s povprečjem, recimo v primerjavi z rezultati v Ljubljana centru in drugih urbanih središčih. Mislim, da je razlogov za to več.

Prvi razlog je nekako, da gre za trend, ki se, ki ga je nekako mogoče zaznati nekje od 2018 naprej, se pravi, da se je SDS nekako umikala iz mest in se koncentrirala na podeželje. Razlogov za to je po moje več. Prvi je dejstvo, da to počnejo recimo tudi republikanci. To je v bistvu taktika iz republikanskega učbenika: mobiliziraj suburbs, premoženje, ne, pardon, ne premoženje, podeželje. In kampanja od vrat do vrat. Zato, ker propagiraš tradicionalne vrednote, v narekovajih tradicionalne vrednote, direktni marketing, občutek drugorazrednosti, ki ga v podeželju zbujajo mesta. Češ, Ljubljana nam jemlje, mi nimamo ničesar, in ta občutek poskuša zdaj ta republikanski učbenik hraniti in in nekako vzbujati to depriviligiranost. Seveda, slovenski kmetje, globalizem, skratka, vse to, ves ta template, ki ga je SDS dejansko uvozila od Stevea Bannona in drugih Trumpovih svetovalcev, je dejansko narejen za slovensko podeželje.

Vrnitev nazaj, Make Slovenia Great Again, pomeni, da se vrnemo tam, kjer smo bili 50, v čase pred socializmom, torej recimo v čas med prvo in drugo vojno, ko je bila Slovenija pretežno podeželska država, z zelo malimi mesti. Največje mesto, mislim, da takrat je bilo Trst. In s tem so najbrž povezane tudi kritike Janeza Janše glede ukinjanja volišč na podeželjih. Vemo, da ko so volitve, je Janez Janša oziroma SDS ima zelo razvejano mrežo v državi, med političnimi strankami največjo, in tudi na volilni dan je SDS aktivna, gre od vrat do vrat, pošilja SMS sporočila.

Drži, Slovenija ima zelo veliko število volišč na prebivalca in mislim, da ta volišča, ki so v res majhnih krajih, omogočajo SDS-u dejansko popoln nadzor nad razpletom, kajti tam praktično člani volilne komisije so praktično vsi iz njihovih vrst, vsi poznajo vsakogar in ga lahko ob treh, štirih popoldne pokličejo, češ, pridi volit, nisi še prišel volit. In točno vedo, aha, ti nisi prišel volit. In v takšnem okolju, če ne prideš volit, pomeni, nisi glasoval za nas, pomeni, da lahko imaš čez leto ali dve kakšne težave, če boš kaj želel. Mhm. In poznam dva, tri primere iz prakse, kjer se je to zgodilo tudi s kakšnim dovoljenjem na lokalni ravni, imen zdaj ne bom omenjal, ampak dejstvo je, da seveda, videli smo te sumi zlorab, ki so se pojavljali pri referendumu lani spomladi, so bili povezani ravno s temi malimi volišči, in videli smo, kako je ta mobilizacija popoldne delovala pri referendumu o pokojninah za zaslužne umetnike, ko je praktično do 12.00 še ni bilo jasno, da bo SDS-u uspelo doseči ta plafon, potem pa se je nekako začela ta množična hoja na volišča.

Zdaj, glede podeželja na mestu je še ena stvar, ki ni za zanemariti. Dejstvo je, da so dejansko v času covid epidemije in lockdownov je bilo težje biti v mestu kot na podeželju. Omejitve so bile večje in mislim, da tukaj je dejansko takrat en segment ljudi to zelo zameril SDS-u in Janši, in kar se je videlo tudi na volilnem rezultatu 2022, in mogoče je ta sentiment do neke mere še ostal. Medtem ko na podeželju je pač lockdown seveda popolnoma drugačen, če si v vasi ali na hiši, kot v nekem blokovskem naselju.

Tretja stvar je, da je podeželje, spet se vrnemo k republikanskemu učbeniku, etnično čistejše. Na podeželju ni priseljencev, medtem ko je retorika SDS-a včasih, vidimo prek nekaterih njihovih poslancev, zelo uperjena proti prebivalcem Slovenije, ki nekako ne sodijo, ki jih ni mogoče označiti za etnične Slovence.

Bo projekt Anže Logar odločil letošnje volitve? Anže Logar je v prej omenjenem pogovoru o prihodnosti Tomažu Veselu povedal, da bo uspeh na volitvah, da bodo demokrati dobili 20 plus odstotkov. Jaz te napovedi politikov jemljem z veliko rezervo, a spomnim se leta 2018, ko je Aleš Primc, bil je projekt takrat Združene desnice, napovedoval 40 plus, da bo postal drugi Jaroslav Kaczyński. Bojan Požar je dva dni pred volitvami 2018 napovedoval, da bo on odločal o tem, kdo bo novi mandatar, in videlo se je, da na koncu se je videl realni domet teh izjav, ki niso imele nobenega temelja in so dejansko povedale vse o kredibilnosti tistega, ki jih je izrekel.

In Anže Logar pravi, a ne, že gre naprej, ko se sestavlja koalicija, da če bodo oni sestavljali koalicijo, bodo povabili iz nasprotnega tabora največjo stranko. Kaj pa, če oni ne bodo sestavljali, kar najverjetneje ne bodo, ker stranka Demokrati ne bo presegla rezultata SDS-a? Potem pa, katere koalicije se ti zdi zdaj najbolj verjetna?

Velika koalicija najbrž ne, med Gibanjem Svoboda in pa SDS-om. Potem naslednja opcija so še desna koalicija med SDS, NSi in pa Demokrati. Leva koalicija, torej sedanja koalicija, bo težko ponovljiva, razen če pride notri še četrta stranka. Nekateri pa še omenjajo za v primeru visečega parlamenta, če bi bil rezultat dokaj izenačen, da bi nastala nekakšna mešana koalicija po dve manjši stranki iz desne, recimo Nova Slovenija in Demokrati, in dve z leve, denimo SD in pa Prerod. Kateri scenarij se tebi, če špekulirava, se tebi zdi trenutno najbolj verjeten?

Skratka, ponudil si štiri možnosti. Mislim, da sta verjetni samo dve. Torej, ali levosredinska vlada ali desna vlada. Mislim, da ostali dve možnosti odpadeta. Geneza nastanka Logarjeve stranke je takšna, da verjamem, da bodo po volitvah enostavno, tudi če to zdaj ni dogovorjeno vse vnaprej, prišlo do tako silovitih pritiskov tudi prej omenjenih ljudi, ki so, ki smo jih omenjali v zdravstvu.

Jaz si enostavno ne predstavljam, da bi lahko nekako Logar prestopil in sestavljal vlado skupaj s trojčkom, recimo, ki vlada zdaj. To je pač enostavno, če poznate genezo Logarjevega projekta, način, kako je prišel denar iz nekdanjega SMC-ja, tudi struktura članstva. Mislim, da je pač Logar, ti je tu most do Janševe vlade in v tem oziru je seveda ključ teh volitev.

Zanimivo, da Janez Janša v zadnjem času ne nastopa na televizijah. Izginil je s televizije. Bral sem njegov intervju v strankarskem tedniku Demokracija. V njem je spet napada Anžeta Logarja, torej z namenom, ki ga tudi jasno javno pove, a ne, pač, da se Logar zažira v njegovo volilno bazo in bazo Nove Slovenije in da njegova naloga je dobiti razočarane volivce Gibanja Svoboda.

Priča smo zanimivemu fenomenu. Na eni strani, ja, Janša ni na televiziji, na drugi strani na televiziji nikjer ne vidite velike večine poslancev Gibanja Svoboda. Recimo, SDS-ovi poslanci so zelo aktivni, NSi-jevi poslanci sploh. Tudi pač Logarjev trojček je aktiven, poslancev Gibanja Svoboda praktično ni. Tudi SD-jevi so bolj ali manj skriti, na levosredinskem bloku je med poslanci praktično so aktivnejši le tisti iz Levice. To je en tak zanimiv fenomen. Zdaj, zakaj je to, o tem ne bi špekuliral, vendar pa mislim, da se je Janez Janša zdaj odločil na teh volitvah, da nekako televizije zignorira praktično do samega konca in jaz tudi zelo dvomim, ali se bo on nekako pojavil sploh na kakršnemkoli soočenju z Robertom Golobom. Tudi to je recept iz republikanskega učbenika. Ker vsi ti pogovori so bolj ali manj kontrolirani. Tako je. On v bistvu nastopa samo v okoljih, kjer kontrolira svojo lastno naracijo, kjer on dejansko dela agendo in vidimo, da nekako to ves čas počne.

Zdaj, v SDS si v zadnjih tednih nekako prizadeva, vidim nekako naracijo omejiti na tri področja. Prvo je, nekako skuša nekako spet obuditi varnost, ker to področje varnosti je nekako po Šuterjevem zakonu izginilo z agende. Na drugi strani si prizadeva, poleg varnosti, govoriti o davkih, o tem, kako je davčno in poslovno okolje nekako tako zadušljivo, da se podjetja selijo. Tu mislim, da je en velik, bom rekel, šok bil za stranko to, kar se je dogajalo v klubu slovenskih kmetij SBC in ta Pečečnikov nekako kopernikanski obrat. In pa tretja zadeva, ki jo ki jo je Janša, ki jo Janša skuša peljati, je zdaj nekako vendarle ustvariti vtis, da je v tej državi vse narobe in zdaj je v prvo fronto potisnil kmete oziroma dve kmetijsko-gozdarsko zbornico, ki obvladujejo SDS, in pa to kmečko iniciativo, za katero stoji odvetnik SDS-a Franci Matoz.

In tudi Pavel Rupar še ni odpisan, a ne? Pavel Rupar organizira zborovanje. Opazil sem tudi njegove plakate. Pavel Rupar torej gre na volitve. To je zanimivo, ne? Mislim, da je to, mislim, da še dva tedna nazaj je bil dejansko Rupar odpisan, tudi sam je to nekako priznaval. Zdaj pa očitno se vsa orožja mečejo na kup, vse divizije so sklicane, ne? In seveda, ker spomniti se je treba, kako je Janša dobil volitve 2004. V državi je nekako ustvaril občutek, da je vse narobe. V parlamentu so bile izredne seje, spomnite se VD-40, skratka, nekako občutek nekakega kaosa, nereda in Rupar je mogoče tukaj vendarle, čeprav je kot blagovna znamka že zelo seveda v političnem smislu umazan, vendarle prikladno orodje.

Čemu pa je namenjen javni izpad Žana Mahniča ta teden v parlamentu, ko je napovedal ustanovitev urada za deportacije? Mislim, da je to namenjeno pač tej motivaciji, verjetno ne tako malega dela baze SDS-a, ki te ukrepe na takšen način, tudi tako, kot so bili izvedeni v ZDA, zelo podpira. Mhm. To je v bistvu en nek nagovor notranjim članom in še neka stopnja več v radikalizaciji stranke, kar na drugi strani pomeni, da je tukaj prostor spet za Logarja, ki lahko seveda tukaj reče, da jaz se pa s tem ne strinjam in s tem spet da videz, da je drugačen od SDS-a. Ta videz, ki ga ves čas nekako proba ustvarjati in je dejansko temelj oziroma nujnost njegovega kakršnegakoli političnega uspeha.

Politika SDS-a je bila vrsto let boj proti ilegalnim migracijam, toda številke zadnjih let kažejo, da se je število ilegalnih prehodov v Slovenijo drastično znižalo na tej, na vsej tej balkanski poti. Kar je logično. Logično je, ker se pač ... V bistvu je ta poziv Žana Mahniča bolj kot ne umeten, a ne? Mislim, umetno ustvarjanje neke psihoze situacije, ki v bistvu ne obstaja. Ne, mislim, da pač v smislu tega ilegalnega priseljevanja Slovenije nikakor ni ogrožena država. Številke kažejo, da so pač v zadnjem desetletju nekako mehanizmi, ki so jih uvedle države na tej poti, zelo močni pri zadrževanju teh v narekovajih tokov. Poleg tega je pa še eno dejstvo, ne? Da vojne v Siriji je konec in to je bil glavni generator tega. Tudi v Iraku se v varnostnem smislu zadeve nekako izboljšujejo, ne? In ker ta migrantski val, ki je šel čez Slovenijo, to je bilo že leta 2015, minilo je že deset let, a ne? Ja. In mislim, da je to zdaj ustvarjanje neke podobe, češ, Slovenija je v kaosu. Saj veste, pač, nekoga napadejo na Bavarskem dvoru in se takoj usujejo v treh urah, še preden policija karkoli komunicira, da je storilec ilegalni migrant ali kdorkoli, ne? In na koncu se ugotovi, da to ni. Ja.

Prej si že omenil Joca Pečečnika. Joca Pečečnika je z vrha SBC, to je eno od združenj delodajalcev oziroma lastnikov kapitala, odnesla podpora Robertu Golobu. Odstopil je celo potem cel izvršilni odbor, upravni odbor tega združenja. Kako gledaš ti na ta zaplet? Po eni strani si mislim, da ljudje iz tega upravnega odbora so v takšnih dohodkovnih razredih, da dejansko mislim, da jih najmanj zanima, kar si mislim o njih, in tudi njim je tole v bistvu neka taka postranska igrača za mnoge tam, ne?

Poleg Joca Pečečnika v tem upravnem odboru so, zanimivo, še Janja Božič Marolt iz Mediane, potem lastnik Pristopa Pusar, potem je tam prej omenjeni zdravstveni baron Bitenc, a ne, in še še kar nekaj, a ne? To je zelo močno lobistično združenje, ki je imelo v zadnjih letih, predvsem preko največje komercialne televizije, predvsem Uroša Slaka, zelo veliko medijsko podporo. In njihovi govorci so bili zelo glasni in zelo odmevni.

Tudi Joc Pečečnik ima velike stike s predsednico države. Kupil jo je posebno mizo za predsedniški kabinet oziroma jo je posodil, jo je dal na lizing, česa takega v zgodovini samostojne Slovenije še nismo doživeli. In podpisal sporazum s Komisijo za preprečevanje korupcije. Tudi to je bilo, recimo. To smo pa že pozabili. Imeli smo lobistično združenje, ki je podpisalo s KPK-jem sporazum, ne? To je tudi unikum bil, ne? Tako s strani tega združenja kot KPK.

Ampak Joc Pečečnik je bil pa tudi na poroki Roberta Goloba v septembru in vseskozi se je namigovalo, a ne, da ta udeležba na poroki ni bila zastonj. Poročil jo je ljubljanski župan Janković. Vemo, da ima Joc Pečečnik že deset ali več let probleme s tem Bežigrajskim stadionom, kjer bi rad sezidal nek stanovanjski kompleks. Kaj je tukaj v ozadju?

Mislim, da smo vsi te zgodbe pozabili, za kaj je tukaj dejansko šlo, ne? To je ta zakon, ki ga je sprejela Golobova vlada o tej razporeditvi dobička med zaposlene. Se pravi, dejansko to je za ta zelo propulzivna visokotehnološka podjetja in to omogoča nekako nagrajevanje teh svojih kadrov, ne toliko njih, torej teh samih direktorjev, lastnikov, kot kadrov, ne? Se pravi, to je neko novo orodje, ki jih privablja, ne?

In mi smo v tej zgodbi polno pozdravili, da približno, mislim, da mesec ali dva nazaj, ko je bila ta zadeva sprejeta, je prišel v Odmeve gospod Akrapovič, eden najbolj spoštovanih slovenskih podjetnikov, in tam 15 minut praktično v enem kosu hvalil Matjaža Hana, da je najboljši minister za gospodarstvo, ne? In takrat ni bilo problemov. Hvalil ga je zaradi iste zadeve, kot zaradi zadeve, zaradi katere je Pečečnik danes hvalil Goloba.

Najbolj seveda smešno pa je, ne? Da v bistvu je Pečečnik človek, ki je v zadnjih treh letih skupaj s SBC-jem praktično zlival, kot pravijo na jugu, drva in kamenje pred te vladi. Levici je govoril, da so to fantje, ki niso nikoli počeli ničesar. Skratka, bilo je, bila so pisma, opozorila, kako dušijo gospodarstvo, potem pa je pač ta vlada sprejela nek ukrep, ki gre njemu na roko, ne? In zaradi tega jo je pač javno pohvalil in potem je bilo s tem dejansko na drugem delu politike vse narobe.

Tu dejansko vidimo, ne? Da je SBC bil tukaj predviden kot neko kot neka lobistična organizacija, ki je imela pač, za katero so tudi del SBC-ja je imel neke politične motive, ne? Tu vidimo ta to to delo dejansko agendo, ki je praktično prisotna ves čas Golobove vlade in seveda zdaj tu lahko zdaj govorimo, da da je ta Pečečnikova izjava šok, ampak Pečečnik je pač pragmatik, on je podjetnik, on gre tam, kjer ima interes. On ni neka moralna Dalajlama, ki bo Slovenijo usmerjala pot.

Pečečnik je naredil točno to, kar se v bistvu od nekoga na tem mestu pričakuje. Torej, tisto, kar je dobro zanj, je podprl. Prej so bile stvari, ki očitno niso bile dobro zanj, ker on je pač šef interesnega združenja. Zdaj, kako se oni znotraj tega usklajujejo, ne vem, ampak dejstvo je, da zadeva, zaradi katere je Pečečnik to rekel, je zadeva, ki jo glavnina teh slovenskih podjetnikov, ki self-made manov, iskreno pozdravlja.

Ampak hkrati je pa tudi uradno 49, če se ne motim, a ne, ustanovnih članov, članov SBC-ja napovedalo odhod iz tega združenja. Ja, mislim, da je tukaj nadaljevanje nekih notranjih bojev, ki se pojavljajo že kar nekaj let. Vemo, da je od tam odšel Marjan Batagelj. Marjan Batagelj, lastnik Postojnske jame, bom rekel, najbolj profitabilne slovenske znamenitosti. In ta ta ta spopad med tema dvema linijama traja že kar nekaj časa in mislim, da je to nadaljevanje tega in zdaj podrobnosti pa tukaj ne poznam, kot so že povedali.

Če se prav jaz spomnim, a ne, glavni očitek oziroma glavni očitek je, da Joc Pečečnik SBC uporablja in zlorablja, ne za nek, da je to nekakšna njegova osebna, osebno omrežje za uresničevanje njegovih osebnih, privatnih, poslovnih interesov in ciljev. Kar je verjetno v neki fazi, v neki točki verjetno res, ampak to se je verjetno tudi ves čas vedelo, ne?

Dejstvo pa je, da dokler so bili ti cilji usklajeni s politično agendo teh gospodarstvenikov, ki so bolj vpeti v desno, je bil Pečečnik v redu. Ko je Pečečnik na eni točki rekel, da mogoče pa moj interes v celoti ne sovpada z opcijo, ki je, ne pozabimo, vendarle njega po njegovi interpretaciji v narekovajih nategnila pri trgovini z maskami, ne? Potem se je pač po njemu usulo, ne?

Ampak dejstvo pa tudi je, da v tem sloju delodajalcev, lastnikov kapitala, obstaja nekakšen revolt proti sedanji vladi, a ne? Zaradi visoke obdavčitve dela. To pa moramo priznati, a ne? Mislim, da ne obstaja revolt toliko zaradi obdavčitve dela, ampak predvsem zaradi drugih stvari. Se pravi, ker oni dojemajo obdavčitev kapitala kot previsoko, ne?

Po eni strani imamo tukaj zanimiv paradoks. Na eni strani imamo slovensko gospodarstvo, ki je lani ustvarjalo rekordne dobičke, slovenska borza je donosnejša od kriptovalut v zadnjih pol leta, recimo letu dni, in mislim, da hkrati pa se v bistvu skuša nekako prikazati, da je slovensko gospodarstvo praktično na robu propada, da ga vse skupaj duši. In tukaj mislim, da je nekako, gre za, tu spet vidim nadaljevanje tega, tega ne bom rekel spopada, no, ampak te nekako bitke za prevlado med delom in kapitalom v Sloveniji, ki se je nekako začela v času Šarčeve vlade.

Zdaj, od 2014 do 2018 smo imeli nekako varčevalne ukrepe, nekako vlada Mira Cerarja tukaj ni, tudi v času finančnega ministra Mramorja nekako ni pretirano dajala. Potem je pa Šarčeva vlada dvignila minimalno plačo in takrat se je v bistvu po njej usulo. In od takrat naprej imamo v bistvu, imeli smo Šarčevo vlado, ki je bila delojemalska, imeli smo tretjo Janševo vlado, ki je bila delodajalska, in zdaj imamo Golobovo vlado, ki je delojemalska spet, ne? In on, njihov cilj je dobiti vlado, ki bo delodajalska.

Vlada se hvali sedaj pred volitvami z božičnico, z nižjimi položnicami za domove starejših občanov. Bo to še imelo kakšen učinek 22. marca? Ali bodo ljudje vse te bombončke pozabili? Mislim, da deloma ja, ker minimalna plača je težko iti kot bombonček, zato ker ta traja, ne? Zdaj, božičnico, ne vem, bomo videli. Pri dolgotrajni oskrbi je enako, ne? Se pravi, če se položnica zniža, to traja. To ni zdaj enkratno darilo. Je pa po moji oceni dejstvo, da samo naštevanje in ugotavljanje, kaj vse je ta vlada recimo storila, ne, samo po sebi ne bo dovolj za zmago na volitvah.

Predvsem izkušnje iz drugih držav nas učijo, no, da se je nekako proti desnici mogoče boriti samo na način, da da ponudiš nekako svojo vizijo države, v bistvu poveš, kaj boš tudi ti počel. Ne samo, kaj si počel, kakšna ta država bo, ne?

Večkrat sva že ugotavljala v najinih pogovorih, da bo ključna mobilizacija predvsem tega levosredinskega volilnega telesa. Pa bi te vprašal, ali bo bivšemu predsedniku, nekdanjemu predsedniku, prvemu predsedniku Milanu Kučanu uspelo zmobilizirati to volilno telo? Teden dni nazaj smo v Reporterju objavili zelo odmeven intervju. V njem Milan Kučan pravi, da hujša od četrte Janševa vlada bo hujša od vseh.

Mislim, da je gospod Kučan tako aktiven, kot je bil zadnje pol leta, pa ne govorim zdaj samo o teh klicih mobilizacije, ampak na splošno že dolgo časa ni bil, ne? On je, on je praktično prisoten. Bil je enkrat, pred časom je šel recimo v SD. Dobil se je z Vladimirjem Prebiličem. Tako je. V bistvu videti ga je vsepovsod polno. Ampak seveda pač ima neko mobilizacijsko moč on, ampak mislim, da je zelo omejen krog ta moč, ne?

Mislim, da bo v bistvu udeležba visoka. To pa zaradi tega, ker so časi takšni, ker nas vsak dan svetovne novice bombardirajo, kaj se dogaja. Toliko je prelomnih dogodkov in toliko stvari se spreminja in mislim, da dejansko ljudje vidijo, no, da zdaj je pač politika pomembna, da zdaj ne morejo biti več, ostati doma in nekako čakati, kaj se bo zgodilo. Eh, saj bo. Mislim, da na neki točki smo v času, ko bodo vendarle ljudje zdaj želeli tudi sami vplivati na svojo prihodnost. In mislim, da se sploh, sploh ta kampanja v Sloveniji, ki je, ki že traja praktično leto, dve, je tudi tako prežeta s čustvi politike, identitetna. Nekako razporejeni smo v svoja politična plemena, polarizirani, in mislim, da enostavno bo to pričalo o tem, da bo, da bo udeležba spet visoka.

Mi v Reporterju smo že večkrat pri volitvah napovedali, da gre za zadnji spopad med Janezom Janšo in Milanom Kučanom. Torej, trenutno se odvija nov spopad, leto 2006. Vemo, da Milan Kučan je šel v pokoj že leta 2002, ko mu je prenehal drugi predsedniški mandat. Pa vendarle, če bo sedanja koalicija izgubila volitve, ne bo poražen samo Robert Golob, bo poražen na nek način tudi Milan Kučan in bo te ere nekako konec. To drži.

Jaz bi celo rekel, da so to nekako zadnje tranzicijske volitve, ne? To so po moje zadnje, zadnje volitve, ki bodo še odločale o tem, kaj se bo še delilo, ne? Mislim, da 2030 ali 2034 enostavno ne bo več stvari, ki bi se lahko delile. Zdravstvo bo ali popolnoma privatizirano ali bo nekako uspelo ostati javno. Zdaj, državna podjetja, kolikor jih je še, zna biti še kakšna prodaja, po moje, v primeru zamenjave oblasti po letu 2026, ampak to je pa to. Skratka, to je nek epilog 35-letnega obdobja, tudi z nekaterimi akterji, ki se bodo pač v primeru Milana Kučana verjetno poslovili s politične scene oziroma ne bodo več tako aktivni.

Tudi gospod Janša pa bo v času naslednjih volitev star, koliko, več kot 70 let, ne? Dobro, zdaj vidimo v primeru ZDA, da to seveda ni nikakršna ovira, ne? Pa vendarle je, mogoče bo tudi na slovenski desnici po teh volitvah v primeru razpleta, ki ne bo po godu SDS-a, oziroma ki mu ne bo zagotavljala sestave vlade, prišlo do nekaterih sprememb, ne? Ampak smo na polju špekulacij, ne? Kot je nekoč rekel, mislim, da v nekem intervjuju Igor Bavčar, če bi bil revež, ne bi bil vedež. Če bi bil vedež, ne bi bil revež, ja.

S to mislijo bova zaključila današnji podcast. Prima Cirma, najlepša hvala za današnjo zelo zanimivo debato in še enkrat vse najboljše za šesti rojstni dan necenzuriranega. Videla se bova še pred volitvami, še veliko stvari se bo dogajalo. Vam, spoštovani gledalci, pa hvala za pozornost. Do naslednjega tedna. Hvala, ker ste ostali z nama.