Otvoritev avtoceste, ki to v bistvu ni bila, in se je slovesnosti udeležil Tito, temeljni kamen za tovarno, ki so ga »zakoličili«, in so se na dogodku zbrali, če že ne Tito, pa visoki politiki, ki so bili desetletja skorajda isti. Za vsak praznik nova otvoritev! Dosežki socializma! Mimogrede – v Sloveniji smo zdaj te »dosežke« bolj kot ne prodali ali poklonili tujcem, cest ne, a jih preplavljajo tujci.

O tem sem razmišljala, ko sem poslušala, da bodo v Kočevski Reki zgradili skorajda največji lesnopredelovalni kompleks v Evropi in se usmerili v predelavo bukove hlodovine. Zgradili bodo tudi toplotno centralo, tako da bodo imeli lastno električno energijo in toploto.

Ob vsem lesu, ki ga imamo, prodajamo tujcem hlodovino, predelava pa je »crknila«, ne vem, ali je še kakšna tovarna, npr. pohištva, sploh ostala.

Alples? Kaj manjšega je še mogoče najti. Tudi Kočevska Reka bo samo žaga, bo le vrhunsko »obdelala« hlode, jih nažagala, izvozila. Predelala? To se nam ne splača, splača se pa na primer Avstrijcem, Italijanom … A že »vrhunska« obdelava hlodov je napredek!

Začetek »gradnje« je počastil tudi premier Robert Golob. Sicer ta dogodek v Kočevski Reki ni bil niti malo tako odmeven kot na primer kakšna novica o tem, kam bosta šla ali pa kaj delata Tina in Robert. Petdesetmilijonska investicija? Kaj pa je to za Slovenijo!

A Golob je zdaj povsod! Tako je uravnovesil zgodovino – »partizanščino« – in gospodarstvo, da ne bi kdo rekel, da ga zanemarja. Pravijo, da sta jih Golob in Mesec z dvigom minimalne plače pa dokončno »dotolkla«. Ravnovesje je porušeno!

Morda je zdaj pred volitvami Golob res nekoliko pretiraval s svojo »partizanščino«, a v predvolilnem času je praviloma vedno tudi vojna med partizani in domobranci in samo čakam, kdaj bo Janez Janša »udaril« spet s povojnimi poboji. A od leta 1941 do 1945 je bilo še kaj drugega.

Slovenska zgodovina je res pestra, pogosto protislovna, in najlaže je ob vsaki novi oblasti »ukiniti« domala vse za nazaj. Kot da se po skorajda vsakih volitvah na novo rodimo.

Pa ni vse za zavreči. Kakšno moč in voljo so imeli komunisti ob začetku druge vojne, leta 1941, da jih je nekaj sto uspelo »premagati« dolgo vladajočo ljudsko stranko, ki je takoj na začetku vojne ustanovila Slovensko legijo s pet tisoč člani, pozneje jih je štela osem tisoč.

Slovenska zgodovina je res pestra, pogosto protislovna, in najlaže je ob vsaki novi oblasti »ukiniti« domala vse za nazaj. Kot da se po skorajda vsakih volitvah na novo rodimo.

Do leta 1943 so bili partizani v primerjavi z njimi le kot igla v senu. A so bili proti okupatorju, s tisoči in tisoči sabotaž, legija pa se je takoj spajdašila z okupatorjem, z Italijani, po letu 1943 pa se je preimenovala v domobrance in se povezala z Nemci.

Legionarji in pozneje domobranci bi se lahko in bi se morali upreti okupatorju, tudi v Franciji, na primer, so imeli dve odporniški gibanji. Morda bodo zanamci tudi nas, ki smo se leta 1991 borili za slovensko državo, obsojali, da smo odšli iz Jugoslavije …

Res je, partizani, komunisti … so pobili, tudi po vojni, tisoče domobrancev, brez sodbe. Grozljivo, vsega obsojanja vredno. V nemških in italijanskih taboriščih je trpelo več kot 60 tisoč Slovencev in umrlo jih je okoli devet tisoč.

Pa si je mogoče predstavljali, da je okupator nasilno izselil še 63 tisoč Slovencev, ker je hotel etnično očistiti slovensko ozemlje? In da do leta 1991 izgnanci niso imeli statusa vojnih žrtev?

Kasneje so dobili še dodatne pravice in odškodnine, rente, leta 2025 pa jim je vlada potrdila izplačilo simbolične odškodnine – po 30 letih prizadevanj, predvsem društva izgnancev in njene predsednice Ivice Žnidaršič, ki se je pred dnevi za vedno poslovila, kot tudi že večina izgnancev.

27. januar je mednarodni dan, posvečen spominu na žrtve holokavsta in nacističnih taborišč. Trpljenje izgnancev praviloma ni bilo nič manjše kot taboriščnikov.

Pred leti sem skupaj z režiserjem Jako Šuligojem zasnovala dokumentarni film Razdvojeni. Ivica Žnidaršič je takrat vztrajala, da namesto nje svoje trpljenje kot izgnanka opiše njena sestra Zdenka Kaplan. Tudi ona je bila iz Bučke.

Jeseni 1941 so Nemci iz šestih, sedmih vasi, tudi iz Bučke, izselili vse prebivalstvo. »Zbrali so nas v Brestanici, potem pa z živinskimi vagoni odpeljali v Nemčijo,« je pripovedovala Zdenka Kaplan. »Nihče ni ostal doma. Prek tisoč faranov. Nas so izselili vseh sedem: mamo, očeta in pet otrok.

V Nemčiji so nas preseljevali iz delovnega v koncentracijsko taborišče in spet nazaj, kjer so pač potrebovali delovno silo. Vrnila se nista ne oče ne brat, oba sta bila umorjena.

Delala sem več poklicev; najprej sem pospravljala, potem čuvala dojenčke, potem sem bila kurirka v tovarni, potem so me dali na trak, kjer so bili torpedi. Hudo je bilo, jaz se ne spomnim, da bi se v taborišču mama kdaj nasmejala. Mama je najbolj trpela … Hudo je bilo gledat, ko starši jokajo, smo bili otroci še bolj na tleh …«

Zdenka je jokala, ko je to pripovedovala, z njo sestra Ivica in mi, ki smo jo poslušali in snemali. In za tiste, ki so prišli domov, po vojni ni bilo veliko bolje. Zdenki in še marsikomu so Nemci v štirih letih uničili celotno življenje. Doma se je potem nadaljevalo, nihče ni pomagal, nobene službe dolgo ni bilo mogoče dobiti …

Srečo imamo, da živimo danes in tukaj, v Sloveniji, v miru, kljub neprestanim turbulencam, ki jih povzročajo politikanti doma in v tujini. In zelo rada bi vsaj Trumpa in Putina ne jemala resno, a žal ... Naj nam vsaj Golob, Janša, Mesec, Han, Vrtovec … kolikor toliko prizanesejo do 22. marca. Potem bo pa spet vse drugače, vse po novem …

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.