Besede so povzročile veliko grmenja, toda karavana je šla dalje. A družbene nevarnosti ne smejo postati samoumevne, zato moramo nanje stalno opominjati, da se ne zgodi, kar je pred desetletji dejal nemški teolog Martin Niemöller: »Najprej so prišli po socialiste, jaz pa nisem spregovoril – ker nisem bil socialist. Potem so prišli po sindikaliste, in nisem spregovoril – ker nisem bil sindikalist. Potem so prišli po Jude in nisem spregovoril – ker nisem bil Jud. Potem so prišli po mene – in ni bilo nikogar, ki bi govoril zame.«

Kaže, da sedaj prav zares prihajajo po nas. Zato so nam dali tako zaničevalno ime: amorfna gmota. Zanje smo nekaj brezobličnega, recimo zabojnik embalažnih odpadkov. Pač ne ustrezamo kriterijem Kersnikove jare gospode, malomeščanskih važičev in turbokapitalistov, ki v novih arhitekturnih pokvekah v najlepšem mestu na svetu kvadrature kupujejo z gotovino. Ni jih malo. 

Z modrovanjem o amorfni gmoti Jože Anderlič ni deloval samo nevarno, kot nekakšen kastni apologet, ki še ni dojel demokracije. Dokazal je, da se na lastni posel sploh ne spozna.

Milijon evrov gre iz ene roke v drugo, brezskrbno, kot bi iz čarodejevega klobuka potegnili belega zajčka. Davkarija raje lovi kurje tatiče, kakor razkrinkava mafijske hobotnice. Anderličeva izjava o amorfni gmoti je postala meme, a ne smešen, temveč grenak, kajti stanovanjska problematika v Ljubljani je huda. Župan nas nizkotno izriva na obrobje, bolje da ne razglabljamo, kam bi nas zabrisal Anderlič.

Z dotičnim sem za Reporter želela narediti intervju, v katerem bi imel možnost pojasniti tudi izjavo o amorfni gmoti. Konec koncev se ga je oprijela kot katran. Kar ni prijetno. Gospod se ni oglašal, čeprav sem mu v sporočilu lepo pojasnila, da naš namen ni, da tolčemo po njem. Mi informiramo bralce. To je osnovno delo medijev, šele nato vse drugo. Ampak Anderlič se še vedno ni oglašal, zato sem v akcijo poslala znanega lobista. Podvizal se je in intervju uredil! 

A tudi tu se saga o nesojenem dialogu ne konča. Anderlič je vprašanja želel videti vnaprej. In tudi pri tem sem mu ugodila. Žal pa tipu vprašanja o amorfni gmoti niso bila všeč, zato mi je v odgovor zarogovilil, da naj ga ne nadlegujem več.

Ampak z modrovanjem o amorfni gmoti Anderlič ni deloval samo nevarno, kot nekakšen kastni apologet, ki še ni dojel demokracije. Dokazal je, da se na lastni posel sploh ne spozna. Zob časa ne izpusti nikogar, čez leta bo Schellenburg samo še ena stara gradnja v Ljubljanski kotlini, kot je na primer Bežigrajski dvor. Pred tridesetimi leti so belo naselje častili po božje, danes tu najdete vse, od najtežjih socialnih primerkov do fukarije.

Še največ je čefurske študentarije, ki se izobražuje za cenjene poklice, na primer arhitekte, in vmes z odprtih balkonov glasno đuska na Ceco. Mar ni ironija, da je ravno to bodoča slovenska elita?