V manjšem delu ga z energijo napajajo stare partijske naveze, pa ”managerski” povzpetniki, ki so člani njegovega Foruma 21 in so v glavnem vse zavozili. V zadnjem času pa tudi neoliberalni kapitalisti tipa Zoran Janković, ki hočejo iz Slovenije narediti družinsko zgodbo, kot so jo naredili v Mercatorju in Ljubljani. Kučanu za njegovo politično življenje ni pomembno, koga podpira, ne zanima ga, če manipulira s ponaredki svojih nekdanjih vrednot in morale – on hoče vladati in obvladovati iz zakulisja.
Milana Kučana v to brezhrbtenično zgodbo ”sili” tudi sovraštvo do Janeza Janše! Janša mu seveda ni ravno mil nasprotnik in mu kaj veliko ne prizanaša, ampak, oprostite, če bi mene 23 (triindvajset!!) let pregnajali kot steklega psa in če bi bil izvor tega pregona tudi v Milanu Kučanu in njegovem partijsko-udbovskem klanu, bodite brez skrbi, da bi sam ravnal še huje. Kučan nekaterih epizod iz svoje biografije, ki jo mediji pač zamolčujejo, pač ne more zamolčati, Janša pa ga vsak dan na to spominja, četudi molči! Že fizični obstoj Janeza Janše je motnja v Kučanovem dojemanju sveta, kajti Janša je tudi Kučanova slaba vest. Objektivno in tudi subjektivno pa je Kučan kriv za zgodbo o udbovskem komplotu proti JBTZ. Šef takratne službe državne varnosti pa je vedno bil najvišji partijski funkcionar. Takrat je to bil Milan Kučan. Ta tudi nikdar ne pozabi žaljivo namigovati na orožarske afere kot materi vseh afer in s prstom kaže na Janšo. Ta ga vsake toliko spomni na njegovo vlogo pri razorožitvi slovenske teritorialne obrambe v najbolj usodnih časih napada JLA na Slovenijo. Kar je na ravni veleizdaje.
Potem je Milan Kučan postal dvakratni predsednik države, ki je v zakulisju, ki ga odlično obvlada, tako ali drugače mešal strankarsko-politične štrene in to dokaj uspešno. Kar niti ni tako zelo težko, če imaš v rokah vse medije – tiskane in elektronske, ki te reklamirajo kot kozmodisk – izredni primerek pokončnega, načelnega, moralnega in nezmotljivega človeka. Zato številni ljudje, napolnjeni s to Kučanovo propagandno, izmišljeno in ponarejeno podobo, tudi danes, ko podpira Zorana Jankovića, mislijo, da ga je spet presvetlil ”sveti duh” in da v njegov izbor ne gre dvomiti.
A Milan Kučan nas znova hoče žejne pripeljati na svoj breg! S pravo versko gorečnostjo namreč podpira pravo nasprotje tistega, na kar je prisegal odkar se je pred skoraj petdesetimi leti vpisal med komuniste. Kateri Kučan je zdaj sploh pravi? Oni demokratizirani boljševik s človeškim obrazom iz osemdesetih let prejšnjega stoletja, ki je z drugim obrazom v resnici najprej reševal svojo usodo? Ali pripadnik sekte tako imenovanih novodobnih kaviar komunistov in verske skupnosti rdeče buržoazije, ki se je rojevala in zbirala v Forumu 21 in rekrutirala iz starih komunističnih kadrov? Zgodovinsko gledano so eni in drugi vedno gledali le na svoje koristi, ki so jih – včeraj in danes – prodajali v paketu ”za narodov blagor”. Kučan je torej dvakrat ponarejen, z Jankovićem še najhuje.
Ivan Oman, kmet iz Zminca, človek, ki ima zdravorazumsko distanco do vseh in vsakogar v slovenskem političnem prostoru, je pred dnevi v nekem intervjuju rekel tole: ”Zaradi Jnakovića se jim bo še kolcalo po Pahorju.” Poglavitne značilnosti Zorana Jankovića in njegove družine dandanes pozna že skorajda vsak Slovenec, pa je še vedno za nekatere boss, ki bo naredil red, za druge frajer, ki je iz nič naredil lepo Ljubljano, potem se je pa pokazalo, da je ta nič velikanski dolg. Janković je po vseh kriterijih ultra kapitalist, prej diktatorski kot avtokrat, človek, ki se niti ne opredeljuje za levičarja in politika, človek, ki bi rad državo vodil tako kot Mercator – država kot samopostrežna trgovina.
V sedanjih političnih peripetijah Zoran Janković ni problem, saj je najprej posledica. Problem je Milan Kučan, ki očitno stavi na svojo umetno in medijsko umetelno narejeno karizmo ”modrih oči”, s čimer bi rad Slovenkam in Slovencem za odrešenika vsilil človeka, ki bi ga zaradi njegovega vrednostnega sistema in kapitalistične ”morale” v resnici moral globoko prezirati. Ne, Kučan bi še enkrat v svoji karieri rad odigral vlogo ”velikega murgelskega poka”, ki bo volivkam in volivcem povedal, kako naj prav mislijo in glasujejo. In je to storil že veliko pred volitvami, da bi se sad njegovega politikantskega izuma dobro prijel.
In bivši predsednik republike Milan Kučan ne da bi trenil pove, kaj naj bi njegov kandidat dobrega in drugačnega prinesel v državo, ki je tudi po njegovi zaslugi v večji krizi kot bi lahko bila, saj je odločno podpiral koalicijo KGB. Kučan se zavzema za ravnotežje med delom in kapitalom, kar je Janković genialno dosegel pri gradnji športnega cnetra Stožice – eni so dobili delo, kapital drugi, dolgove pa Ljubljančani. Kučan je za pravično redistribucijo ustvarjenega bogastva in je odločno proti povampirjenemu, pohlepnemu neoliberalnemu finančnemu kapitalu.
Že zaradi teh njegovih besed bi moral biti Janković smrtno užaljen in Kučanu odpovedati nadaljnje gostovanje v njegovih politično-strankarskih logih in na magistratu. Seveda ne bo tega storil, ker Milana Kučana od njegovih načelnih besedi loči nenačelen kandidat. Ker je eno blef za ljudstvo, drugo pa stvarnost. Zato Kučan mirno reče, da je končno treba odpreti ušesa za sporočila protestnikov. Imajo prav, pravi Kučan, da se upirajo perspektivi, da bi vsi skupaj postali sužnji odločitev, ki jih sprejemajo trgovci z denarjem (Večer, 22. oktobra). Zakaj Janković ni bil užaljen? Zato, ker ve, kaj je igra, zlasti pa, kaj je igračkanje z ljudmi, ki jim oba – tako Kučan kot Jnaković - prodajata gnila jajca kapitalizma in neoliberalizma pod znamko velikega socialnega čuta. In ko Kučan izreče besede, da je Janković pokazal tudi zadostno mero občutka za socialno pravičnost, dostojanstvo in solidarnost – ni udarila strela z jasnega. Še več, ni udarila, ko je Kučan rekel, da se kaže spomniti, kakšne so bile reakcije med Mercatorjevimi delavci, ko je Janković odhajal. Seveda Kučan ni pomislil na možnost, da je kdo jokal tudi od veselja, ker je Janković odšel.
Kučan in Janković sta s tega vidika velika politična laž in prevara.