Ko kladivce na pištoli udari naboj, potrebuje krogla približno 0,0002 sekunde, da doseže glavo. Medtem ko se lomi lobanjska kost, zvok poka pride do bobniča in prek avditornih receptorjev v ušesu sproži živčni impulz. Traja še milisekundo, da se signal razširi na več milijard možganskih nevronov. Telo se refleksno odzove, človek zazna bolečino in se zave svojega konca. Takrat krogla pride do točke, ki pretrga življenjske funkcije. V človeški govorici to pomeni, da smrt nastopi v trenutku.
Republiški center za obveščanje (CORS) na spletni strani običajno objavi zaznamek, da so »gasilci vstopili v stanovanje, kjer so našli mrtvo osebo«, policija pa o samomorih ne obvešča javnosti. O tem, da je človek dvignil roko nadse, se ne govori, o tem se ne poroča, kot da se ni zgodilo. Naslovi, kot so V stanovanju se je obesil, Skočila s Solkanskega mostu, Poslal si je kroglo v glavo ali Vrgla se je pod vlak, redko najdejo pot v medije.
To je tabu tema, človeka, ki bi javno in odkrito spregovoril o svojem poskusu samomora, pa tudi težko najdeš. Okolica ga ima za slabiča, stigmatizirani so tudi najbližji, pa čeprav se Slovenija uvršča med prvih deset evropskih držav po samomorilnosti, in je takih »izrednih dogodkov« veliko. Na sočni strani Alp vsakih dvajset ur nekdo naredi samomor, vsakih 24 ur pa ostane le pri poskusu samomora.
Poskusila s samomorom, danes pomaga ljudem
Ena izmed teh je Andreja Štepec. Povsem mirna in običajna 46-letna Ljubljančanka je bila pred desetimi leti postavljena pred veliko življenjsko preizkušnjo, ko je hotela s tabletami končati svoje življenje.
»To ne pride čez noč, ne pride samo od sebe. Te misli se nabirajo v človeku, vsaj tako je bilo z mano. Bila sem deloholik. Študirala sem, delala magisterij, potem je prišla še poškodba kolena, nekaj časa sem bila brezposelna. Depresija se je kopičila v meni, še sama ne vem, kako. In pride trenutek, ko se vse to nabere, pojavljati se ti začno čudne misli in se začneš vrteti v krogu. Takrat te majhna stvar lahko potisne čez rob,« je pripovedovala Štepčeva, ki zdaj kot predsednica sveta uporabnikov v nevladni organizaciji Šent, Slovenskega združenja za duševno zdravje, pomaga ljudem, ki so poskusili narediti samomor ali so o tem razmišljali.
»Staršem sem takrat rekla, naj me ne peljejo k zdravniku, ampak na zaprti oddelek ljubljanske psihiatrične klinike. Poznala sem se in najbrž bi spet poskusila narediti samomor,« je povedala Andreja Štepec. Na njeno srečo in srečo najbližjih se je zanjo dobro izteklo. Veliko ji je pri tem pomagala tudi psihiatrinja Vesna Švab, ki dela in sodeluje z ormoško psihiatrično bolnišnico Ormož in ljubljansko medicinsko fakulteto.
»Vsak poskus samomora je resen klic na pomoč, ki zahteva takojšnje ukrepanje. Kaj pomeni ta klic, ali je hospitalizacija najprimernejši odgovor nanj, pa je stvar presoje strokovnjaka,« je dejala Vesna Švab, ki poudarja, da je razmišljanje o samomoru posledica različnih dejavnikov. Pri njej je bilo tako.
VEČ V TISKANI IZDAJI