Razstava je locirana v Centru Stožice pod znamenitim Jankovićevim nogometnim stadionom, kar je v bistvu simbolično, saj gre za napol zgrajeni center in nasedlo finančno naložbo, kot je bila tudi sama Jugoslavija. Zavod Šport Ljubljana sicer ni organizator razstave, pač pa je dal zanjo le prostore v najem podjetju AMC Studio iz Ljubljane. Iz slednjega so nam sporočili, da je mesečna najemnina 12.200 evrov za najem prostorov velikosti 1.200 kvadratnih metrov. Za izdelavo in montažo ograj in vrat so plačali dodatnih 8.300 evrov, vendar jim je najemodajalec priznal polovico tega stroška kot lastno investicijo, ter jim to odštel pri najemnini. Pod črto so na koncu za najem plačali 16.350 evrov. Razstava je na ogled v času od 12. septembra do 12. oktobra, zasnovali so jo v Beogradu v podjetju Žižgin d.o.o., ki se ukvarja z organizacijo dogodkov. Direktor tega podjetja Živko Maletković pravi, da sam ne čuti nobene jugonostalgije, temveč ima zgolj spomine na nekatere stvari, ki so povsem apolitične in vezane na obdobje v Jugoslaviji od petdesetih do devetdesetih let.

 
Resnica je obratna, celotna razstava je ena sama jugonostalgija, v kateri je prikazano »življenje vsakdanjega človeka.« Tako naj bi običajni človek vstal ob šesti uri, si umil zobe z domačo zobno pasto, uporabil »Pitralon« losion, stanovanje pa mu je dišalo po toplem mleku. Vozil je novega fička, bral revijo Start, poslušal Ivo Robića. V Trst je šel kupiti tisto, česar ni dobil v lokalnih trgovinah, s prijatelji je kampiral praktično zastonj, veselil se je državnih praznikov…

Na razstavi so predstavili, kot so zapisali, tedanje značilne jugoslovanske pričeske, jedi, trgovine, filme, športno sceno, glasbo, modo… Tako naj bi mladi spoznali življenje starejše generacije, slednji pa bi se spomnili lepega obdobja v svojem življenju. In res, v knjigi spominov, ki so v postavili v »za tedaj značilnem šolskem razredu«, starejši obiskovalci razstave pišejo, kako je bilo tedaj življenje lepo, preprosto, vsi so imeli delo, bili smo enakopravni, vsi so se imeli radi… Mlajši obiskovalci na podlagi videnega in slišanega pišejo podobno in jim je kar malo žal, da niso živeli v tistih krasnih časih v Jugoslaviji.  Šlo naj bi za skoraj idilično življenje.

Tisto, kar razstava zamolči, pa je bilo tudi vsakdan malega človeka: represija, če si je dovolil podvomiti ali celo nastopiti zoper tedanji komunistični režim, zapiranje oporečnikov, sistematično kršenje človekovih pravic- svobode tiska, govora, političnih pravic… Kršitve verske svobode, metanja »neprimernih« ljudi iz služb ali njihovo diksriminiranje v primerjavi z drugimi. Slovenski vojaki so se iz služenja v jugoarmadi večkrat vračali v krstah. Prisiljevanje v navidezno »bratstvo in enotnost«, pri čemer so bile pod diktaturo partijskega vrha na čelu z Josipom Brozom Titom zadušene legitimne ideje o osamosvajanju posameznih narodov, je povzročilo naraščajoče nacionalne frustracije, ki so izbruhnile v sovraštvu in vojnih grozotah v devetdesetih. Udbovsko maltretiranje ljudi vključno z umori. Tisto, kar »običajni« ljudje niso mogli kupiti v lokalnih trgovinah, so bile stvari, ki so bile le nekaj kilometrov stran čez severno in zahodno mejo dostopne vsakemu »običajnemu« človeku. Gospodarsko zaostajanje, zatiranje svobodne gospodarske pobude, nizka kupna moč, poniževanje miličnikov in carinikov ob prehodu meje… Kako »apolitična« je razstava, ponazarja del z razstavljeni dnevnimi časopisi v Jugoslaviji, v katerih so izbrane ravno naslovnice, ki kažejo Tita, kako objema otroke, govorijo o njegovih potovanjih, govorih.

Življenje v sedanji Sloveniji ni idilično, gospodarska situacija je težka, stopnja korupcije visoka, plače mnogih nedostojno nizke. Toda velik del sedanjih težav korenini prav v prej opisanih »idiličnih časih«, mnogi strici iz ozadja na čelu s Kučanom, ki so vladali v komunističnem režimu, še vedno ključno vplivajo na to, da se Slovenija ne razvije v normalno demokratično državo z delujočim kapitalizmom. Kot je dejal dr. Jože Pučnik, ikona slovenske osamosvojitve in demokratizacije ob plebiscitu za slovensko samostojnost: »Jugoslavije ni več, zdaj gre za Slovenijo.« Hvala Bogu, da Jugoslavije ni več, čeprav se tedanji partijski eliti in njenemu podmladku tako toži po njej in po diktatorskem režimu. Ravno Pučnik je na svoji koži dodobra izkusil »lepote« življenje v Jugoslaviji (vključno s sedmimi leti zapora), zaradi česar je bil prisiljen poiskati življenje v tujini.