Navideznost konflikta na liniji Tito – Stalin

Pričujoči članek govori o Titovih prevarah. Objavljen je ta petek v hrvaškem najbolj branem političnem tedniku, Novo sedam dnevno, ki se ga dobi tudi na bolje založenih mestih v Sloveniji.

Tito je v skupni prostor nekdanje Jugoslavije vnesel najpomembnejšo prvino, ki se je ne moremo nikakor znebiti. Imenuje se prevara. V Sloveniji je univerzitetni profesor in nekdanji Humboldtov štipendist Andrej Umek ravnokar razkril, da sta bila njegov stari oče (iz Brežic) in Titov stric (Titov oče se je popolnoma zapil in bil nesposoben skrbeti za družino) dobra znanca. Oče prof. Andreja Umeka in Tito sta bila tedaj, na začetku 20. stoletja otroška tovariša v igri. Mali Broz je bil plašen in vase zaprt otrok, so še vedeli povedati, a poln neizraženih kompleksov zaradi socialnega statusa svojega očeta – pijanca, ki je nekdaj pomembno in bogato kmetijo spravil na kant Josipa Broza so v začetku prve svetovne vojne poslali v podoficirsko šolo.

Kasneje je v svojih življenjepisih, ki jih je predložil Kominterni, vselej trdil, da je bil tlačanski otrok. To je bilo nadvse pomembno, kajti v narobe obrnjenem svetu komunistične partije si kariero delal lahko le, če si izhajal iz dna družbe. In Tito je kot tlačan prišel na vrh. A tlačanskih otrok nikoli niso pošiljali na podoficirske šole v stari Avstro-ogrski monarhiji. Tja si lahko prišel le, če si bil sin svobodnjaka. In Josip Broz je to bil: pričevanje očeta in deda profesorja Andreja Umeka to potrjujeta. Tako kot je Josip Broz prevaral Kominterno, je potem ta prevarala narode, ki so se med leti 1941 in 1945 nahajali v Kraljevini Jugoslaviji.

Zadnja knjiga, ki je v prevodu izšla v Ljubljani, Titova velika prevara Petra Battyja, namreč natačno popisuje, kako je Tito ves čas nameraval v Jugoslaviji vzpostaviti sovjetski sistem in si je zato – skupaj z agenti KGB infiltriranimi v vrste angleške obveščevalne službe prizadeval zahodne zaveznike prepričati, kako mu gre zgolj za osvobodilni boj. Ko je bil novembra 1945 z zadnjimi »volitvami« v Federativni ljudski republiki Jugoslaviji ta sistem tudi vzpostavljen, je bil Titov cilj dosežen. Vprašanje pa, če je bil tudi cilj tistega, ki je prek Kominterne in obveščevalne službe sploh vzpostavil fenomen Tito, Josipa Visarionoviča Stalina. In tu je sledila nova prevara.

O konfliktu Tito – Stalin obstaja sicer mnogo interpretacij, a nekaj dejstev je gotovih. Sovjetska zveza je pokorila slehernega od satelitov, ki si si ji je drznil upreti. V tem smislu je Stalin tudi zaupal Hruščevu: »Naj samo mignem s prstom«. Prepričanje, da bi lahko Jugoslavijo vojaško pokoril, če bi le hotel, je izrazil tudi maršal Žukov: »Maršal Žukov je potrdil, ob priložnosti obiska v Jugoslaviji leta 1957 – natančneje ob slavnostni večerji v izbranem krogu – da je imel Stalin napravljene vse načrte za napad na Jugoslavijo: napadel bi z oklopljenimi enotami. Te bi nastopile, ko bi padalski desanti zasedli centralne planote v Bosni«.

Tezo, da bi Stalin lahko zlomil Jugoslavijo, če bi le hotel, potrjuje tudi naslednje dejstvo: samo med letom 1948 in 1963 je bilo v Jugoslaviji 60 000 sovjetskih agentov, to je trije na sto ljudi (aktivno prebivalstvo). A Stalin tega ni storil. Tezo o navideznosti konflikta na liniji Tito – Stalin pa najbolj potrdi prav kasnejše ravnanje jugoslovanskih oblasti v mednarodni politiki.

Namreč: če bi se FLRJ res razšla s Sovjetsko zvezo, bi ne bilo mogoče, da bi se v prav vsakem globalnem konfliktu (izjema je invazija na Češko-Slovaško, ker se so se tu jugoslovanski komunisti pač počutil ogrožene) ne postavljala sistematično na stran sovjetskih interesov. Vsi mednarodni konflikti, ki so se odvili na liniji protagonistov hladne vojne, to brez izjeme potrjujejo (izraelsko-arabske vojne, sueška kriza, kubanska kriza). Vse orožje, ki ga je JNA nabavila, je bilo sovjetskega izvora, najpomembnejše sploh (letala, puške). Zakaj so Sovjeti tako ravnali?

Tito je bil Stalinov najzvestejši učenec in je zato dobil najtežjo vlogo. V razmerah bipolarnega sveta je bilo potrebno napraviti Trojanskega konja, ki bi državam, ki so se osvobajale imperializma, nudil formulo mednarodne integracije, ki pa bi bila še vedno pod nadzorom Kominterne oz. Sovjetske zveze. A pro forma bi morala delovati kot avtonomna, to je v navideznem sporu z Moskvo. In res: na ustanovni konferenci v Bandungu (Indonezija) je nastal strahovit kolos (skoraj milijarda ljudi), ki je bil genetsko vezan na Tita. Sicer bi lahko res ubral neuvrščeno pot ali se naslonil na Zahod.

Večina neuvrščenih držav je po razpadu kolonialnih imperijev tudi postala socialistična. A tudi sicer je bil Tito še posebej dragocen, ker je rahljal teren v državah, kjer bi Sovjetom težko uspevalo. Uspel je mobilizirati veliko število pro-sovjetskih režimov, ki so vsa vsebovala semena despotizma. Kakšno mobilizacijsko moč imajo uvrščeni, se je še posebej pokazalo na ključnem srečanju gibanja v Havani, leta 1979, kjer so neuvrščeni skupaj s SZ in njenimi sateliti šteli dve tretjini svetovnega prebivalstva. Zgolj Severna Amerika, Avstralija, Zahodna Evropa in še nekateri so stali na sončni strani sveta, to je imeli tip demokratične, odprte družbe. Neuvrščeni so tudi propadli natanko tedaj, ko sta se zaradi notranjih protislovij oslabila najpomembnejša centra njihove strukturne osi.

S propadom Sovjetske zveze in Jugoslavije leta 1991 niso bili več potrebni. Od tedaj niso igrali nobene vloge več. Danes je groteskno edina evropska članica gibanja Lukašenkova diktatura Belorusija. In kdo je največji nasprotnik zvijači popisani v prejšnjih odstavkih? Nacionalna država ali skupnost neodvisnih nacionalnih držav s središčem v njih samih, vse utemeljeno na ideologiji, ki je kontrapunkt historičnemu komunizmu oz. realnemu socializmu. To so strukture odprte družbe, ki so od titoistične prevare najbolj oddaljene.

Temelj titoizma je bila nacionalna, delavska in internacionalna »osvoboditev«, kombinirana s skrito diplomatsko dialektiko v odnosu do Moskve. Po celovitem propadu komunizma na planetu vemo, da je šlo zgolj za retoriko boja za oblast. Komunizem je opustošil delavstvo, kmetstvo in nacionalna vprašanja napravil za vojna žarišča svetovnih razsežnosti (bivša Jugoslavija, Čečenija, Palestina kot elitna opcija neuvrščenih). Vsebinsko ni nobena ideologija v zgodovini človeštva pogorela tako radikalno kot prav komunizem. To se je moralo zgoditi, ker je bil njegov bistveni element prevara.

Ena največjih Titovih prevar na področju nekdanje Jugoslavije je bila poleg narodno-osvobodilnega boja sama konfiguracija sil in žrtev med leti 1941 – 1945. Srčika tega je titoistični mit o »Jasenovcu«. Jasenovac je nuklearno orožje, s katerim si je partija pokorila hrvaški narod, to je na način, da mu je pripisala krivdo za holokavst v taborišču ob Savi. Hrvaški narod je bil – in je še danes – ujetnik tega zlaganega mita. Sedaj je svetovno znani režiser Jakov Sedlar napravil film, ki je s pomočjo zgodovinske rekonstrukcije dogajanja poudaril dvoje bistveni elementov, ki nasprotujejo titoistični interpretaciji.

Prvi, da je v Jasenovcu številu žrtev zunaj mitičnih številk, kakršne štejejo uničevalna taborišča smrti na Poljskem ali v Nemčiji. S tem povezano je tudi dejstvo, da je v Jasenovcu umrlo največ Hrvatov, Mačkovcev in nasprotnikov Paveličevega režima. In drugo, še pomembnejše. Da je Jasenovac nehal delovati ne v času ob koncu 2. svetovne vojne, temveč prav tedaj, ko je titoizem iz nacionalne postal prevara svetovne razsežnosti. V Jasenovcu so zadnje umirale žrtve informbiroja: ta je bil potreben zato, da je titoizem dobil legitimiteto spora z Moskvo. V filmu, ki je del integralne freske zgodovinskega dogajanja, so tudi imena, ki si titoistično prevaro na Hrvaškem na vsak način želijo vzdrževati pri življenju.

To je Jutarnji list, predvsem pa njegov kolumnist Jurica Pavičić. Pavičić je eden najboljših primerov, kako titoizem še danes uničuje zgodovinsko resničnost, predvsem pa hrvaško državo. Če bi bil pisec besedila na njenem mestu, bi najresneje razmislil o tem, da bi njegovo državljanstvo postavil pod vprašaj. Če že stalno pljuva po njem, mu brez njega najbrž ne bi bilo težko.