Bržkone je starejšemu in ideološko pravovernemu članstvu kar malo odleglo, ko je Kučan, ki je v SD – potem ko so se znebili Boruta Pahorja in Igorja Lukšiča – nesporna moralna avtoriteta, sporočil, da »velika koalicija ta trenutek v Sloveniji ni možna, zanjo ni pogojev in ne bi bila koristna za državo«.

V teh dneh bo Milan Kučan, ki je svojo politično kariero formalno končal leta 2002, dopolnil 84 let. Še vedno je v formi, čeprav je zaradi sladkorne bolezni in težav s pritiskom pridobil nekaj kilogramov. Vendar se dobro drži; rad se pohvali, da je aktivni upokojenec, občasno tudi angažiran državljan, ki mu ni vseeno, kaj se dogaja v politiki.

Predvsem levo od sredine, jasno. Tam je namreč Kučan še vedno alfa in omega. In če kdo, potem mu to priznava njegova bivša stranka SD, naslednica nekdanjih prenoviteljev oziroma zveze komunistov, ki se je po letu 1990 postopoma preoblikovala v socialdemokratsko stranko.

Fenomen Koprivc in svoboda tiska

Minuli teden je ljubljanska SD, ki jo vodi Marko Koprivc, pripravila dobro obiskan pogovorni večer s prvim predsednikom Slovenije. Naslov je bil pomenljiv: Komu bi zares koristila velika koalicija? Ali to pomeni, da se SD, ki je ta hip ena od treh vladnih koalicijskih strank, bolj kot kadarkoli prej pragmatično pripravlja na volitve in preverja teren tudi v smislu iskanja možnosti koalicijskega sodelovanja s kakšno stranko z drugega političnega pola?

Socialni demokrati

Zakaj bi socialni demokrati, kjer je še lani ob takem času vrelo zaradi afere Litijska 51, ravno zdaj govorili o morebitni »veliki koaliciji«? Na vsa ta vprašanja bomo poiskali najbolj verjetne in logične odgovore, ki nas bodo pripeljali do zelo zanimivega zaključka.

A pojdimo po vrsti. Verjetno je svojevrstno naključje, da je pogovor o veliki koaliciji skoraj sovpadel z rojstnim dnevom Milana Kučana, na katerega mnogi starejši člani in funkcionarji SD še vedno gledajo kot na boga. Marko Koprivc, ki je vodil pogovor s Kučanom, je s prejšnjim sistemom tudi družinsko in biološko povezan, zato se ima upravičeno za »ponosnega naslednika«.

Njegov oče Jak Koprivc ((1939—2009) je bil namreč multifunkcionar – urednik osrednjega državnega glasila Delo, predsednik Društva novinarjev in partijski sekretar za informiranje, določen za uradno doktrino. To je pomenilo, da je urednikom »sugeriral«, o čem naj se piše, kako se piše in predvsem o kom se ne piše.

H Koprivcu so nekoč slovenski uredniki redno hodili na sestanke, na kavico, kot se je reklo, da bi bili na tekočem s partijsko politiko, Koprivc pa je po drugi strani pazil, da je stališča tovariša Popita in kasneje Kučana čim bolj avtentično prenašal po piramidi navzdol.

Kot šef ljubljanske SD se je Marko Koprivc javnosti vtisnil v spomin predvsem po dveh incidentih: pred leti se je javno obregnil ob oddajo Utrip na nacionalki, ker naj bi njen avtor Jože Možina neprimerno interpretiral in komentiral spominsko slovesnost v Dražgošah.

Reakcija se zdi spričo Koprivčevega družinskega pedigreja logična, težje razumljivo je kvečjemu njegovo poudarjanje svobode tiska in medijev, če ima težave s sprejemanjem mnenj, s katerimi se ideološko ne strinja.

Klanjanje Borisu Kidriču

Precej bolj odmeven, tudi mednarodno, je bil Koprivčev »performans« 5. maja 2020, ko se je v družbi Tanje Fajon in Dejana Židana klanjal bronastemu kipu Borisa Kidriča v Ljubljani. Groteskni prizor, posnet sredi epidemije kovida, je spominjal na severnokorejski ritual, po katerem se mora vsak obiskovalec (vključno s turisti) v Pjongjangu svečano pokloniti in prikloniti pred orjaškima kipoma Kim il Sunga in Kim Jong Ila, očetom in sinom severnokorejske komunistične dinastije.

Primož Lavre

A če je Koprivc, ki sodi v ideološko frakcijo SD, s priklonom Kidriču zgolj nadaljeval družinsko tradicijo, česar mu že iz načelnih razlogov ne moremo zameriti, je bila ta gesta težje razumljiva pri Dejanu Židanu in Tanji Fajon.

Prvi je prav v tistem obdobju odstopil kot predsednik stranke, njegova začasna naslednica Tanja Fajon pa je čez nekaj mesecev brez protikandidata postala predsednica SD (edini potencialni protikandidat Jani Prednik se je v zadnjem hipu za vsak primer umaknil). Svoje obnašanje je opravičevala s tem, da je 5. maja 2020 minilo 75 let od ustanovitve prve povojne slovenske vlade v Ajdovščini, katere predsednik je bil prav Boris Kidrič.

Takšno interpretacijo lahko sprejmemo le pod pogojem, če se bo Tanja Fajon, ki je drugače od Koprivca in Židana (danes je državni sekretar na gospodarskem ministrstvu pri Matjažu Hanu) članica aktualne vlade, 16. maja letos še enkrat poklonila – in sicer prvi demokratično izvoljeni slovenski vladi. Bo šlo?

Socialni demokrati so sicer notranje precej pluralna stranka, kar se je nenazadnje pokazalo tudi lansko leto po izbruhu afere Litijska 51, čemur je sledil notranji obračun, ki se je končal z izrednim kongresom, na katerem so izbirali novega predsednika, saj se je Tanja Fajon zaradi »objektivne odgovornosti« umaknila. R

esda je za las zmagal Matjaž Han, vendar je ob tem postalo očitno, da skoraj polovica delegatov – Han je zmagal z vsega nekaj glasovi prednosti! – ni navdušena nad njegovim pragmatizmom in neobremenjenostjo z levičarsko ideologijo. Sliši se malce paradoksalno, toda za SD je bil Han najbolj liberalna možnost, ki si jo lahko zamislimo.

Njegov protikandidat Milan Brglez je bil v tem pogledu že skoraj skrajni levičar. Ob tem ni nepomembno niti to, da je Han zaradi ljubega miru in bržkone tudi delegatskih glasov sklenil tihi pakt s Tanjo Fajon, da bo kljub odstopu še naprej zunanja ministrica in članica vlade.

Kučanovo svarilo

Komu je bil torej namenjen ponovoletni klepet z Milanom Kučanom v ljubljanski Kazini, kje sta tako nekdanji predsednik kot gostitelj Koprivc ves čas poudarjala, da velika koalicija med levico in nasprotnim polom ni mogoča niti ne bi nikomur koristila? Odtenki so bili kvečjemu v opredelitvi nasprotnega pola: Kučan je govoril o »skrajni desnici«, Koprivc je uporabljal sintagmo »neoliberalni desni populisti«.

Glede na kontekst bi lahko sklepali, da je bil dogodek namenjen predvsem tistim v stranki, ki že dlje časa negodujejo nad položajem SD v vladi Roberta Goloba in ki kritizirajo premierja ter obnašanje vladajočih svobodnjakov v zasebnih pogovorih. Moti jih agresivna kadrovska politika, sprejemanje odločitev brez posvetovanja z njimi in pasivnost vlade, ko gre za soočanje z razpadajočim sistemom državnega zdravstva.

Primož Lavre

A ker je SD po drugi strani še vedno Kučanova »hišna« stranka, pretežni del strankine baze pozorno prisluhne njegovim besedam. In če se je zdelo, da je nekaj časa njegove simpatije uživala predvsem stranka Levica, se je ljubezen v zadnjih dveh letih ohladila. Poznavalci dogajanja na levici menijo, da je to posledica prevelike nepredvidljivosti vodilne garniture Levice, ki je, odkar je na oblasti, postala manj dovzetna za nasvete »dedkov« oziroma t. i. stare garde.

Razmerje med Kučanom in Levico je bil namreč sprva tudi generacijsko osmišljeno, kajti po mnenju stare garde je srednja generacija zavozila pri upravljanju države, zato naj bi dali priložnost mlajšim, da popravijo napake očetov. Ali je bila ta ocena pravilna, je seveda drugo vprašanje. Očitno ne.

Socialni demokrati so od bivšega predsednika slišali tisto, kar jih verjetno večina tudi čuti: da je ideja o veliki koaliciji sicer lepa, vendar trenutno ni možna in ne bi koristila Sloveniji. A kot stari politični lisjak je Kučan v naslednjem trenutku okrcal tudi Golobove svobodnjake, češ da se kljub določenim dosežkom obnašajo kot slon v trgovini s porcelanom in da na prihodnjih volitvah antijanšizem sam po sebi ne bo dovolj za zmago.

Zdi se, da je neformalni šef levice s tem povzel bistvo predvolilne zadrege levega bloka: s čim naj nagovorijo volivce, da si zagotovijo zmago na volitvah, ki naj bi bile čez dobro leto? Z resnico, je povedal Kučan: ljudem je treba govoriti resnico, z njimi je treba vzpostaviti odkrit dialog.

Zanimiva podrobnost: dialog naj bi vzpostavili z ljudmi, ne pa tudi s političnimi nasprotniki. Na drugi strani, torej današnji opoziciji, bodo te besede nekdanjega predsednika razumeli v zelo negativnem pomenu, morda celo kot nadaljevanje Dolomitske izjave iz leta 1943, po kateri je – če nekoliko parafraziramo in aktualiziramo njeno sporočilnost – edinole partija upravičena do boja za oblast in pri tem nasprotna stran nima pravice do sodelovanja.

Primož Lavre

Drnovšek, oče velike koalicije

Po besedah Milana Kučana je Slovenija v zadnjih treh desetletjih in pol zmogla dva nacionalna konsenza, ki sta vključevala tudi enotnost politike. Do prvega je prišlo po zmagi Demosa na prvih volitvah spomladi 1990, čemur je sledil proces osamosvajanja in razglasitve samostojnosti in neodvisnosti leto kasneje.

V resnici je levi blok – tj. komunisti in ZSMS kot njihov podmladek, kasnejši liberalci – sprva nasprotoval ideji samostojne Slovenije in jo do določene mere tudi oviral. Šele ko je nesporni hegemon levice Milan Kučan zaslutil, da je Jugoslavija zaradi srbskega in hrvaškega nacionalizma mrtva, je obrnil ploščo. Postal je prvi med enakimi (osamosvojitelji).

Politične enotnosti leta 1991 brez Kučanove vloge zagotovo ne bi dosegli. Prav tako se je Kučan že kot nekdanji predsednik angažiral pri naslednjem velikem nacionalnem projektu desetletje kasneje –vključevanju v evro-atlantske povezave. Podpora vstopu v Evropsko unijo je bila pri Kučanu zagotovo iskrena, pri Natu bolj s stisnjenimi zobmi.

Toda leta 2004, ko je Slovenija ta cilj dosegla, se je obdobje občasne kohabitacije levice in desnice končalo. Edinole upokojenska stranka Desus je zaradi pragmatičnega Karla Erjavca v naslednjih letih sodelovala z desnico pri sestavi vlade, enkrat pa tudi SMC, ko jo je zapustil ustanovitelj Miro Cerar in je njeno vodenje prevzel Zdravko Počivalšek.

Vendar je zmotna ocena, da ideja velike koalicije v Sloveniji ni možna. Nekoč je bila. Če kdo, potem je bil pokojni Janez Drnovšek, ki je vodil kar štiri vlade, mojster tovrstnega inženiringa. Prvič mu je veliko koalicijo uspelo sestaviti že leta 1993, ko so jo sestavili tedanja LDS, Združena lista socialnih demokratov (predhodnica današnje SD), Slovenski krščanski demokrati (SKD) in Socialdemokratska stranka Slovenije (SDSS), ki jo je do takrat vodil Jože Pučnik, naslednjega leta (1994) pa prevzel Janez Janša. Kot obrambni minister je Janša leta 1994 zaradi afere Depala vas doživel interpelacijo, zaradi katere je bil razrešen s položaja, SDSS pa je izstopila iz koalicije.

Naslednja Drnovškova velika koalicija je bila leta 1997, ko sta na volitvah levica in desnica prejeli skoraj enako število poslanskih mandatov, vendar je Drnovškov manever na koncu pripeljal do oblikovanja vlade, v kateri sta bila poleg LDS še Desus in Podobnikova Slovenska ljudska stranka. Za nagrado je Marjan Podobnik dobil umetno ustvarjeno funkcijo podpredsednika vlade.

Primož Lavre

Po Drnovškovem umiku s premierskega položaja (konec leta 2002 je bil izvoljen za predsednika republike), ko je vlado prevzel Anton Rop, se je zdelo, da so se možnosti za oblikovanje široke koalicijske vlade levih in desnih strank zmanjšale na minimum.

V resnici levica po Drnovškovem odhodu nikoli več ni mogla (bolje: ni želela) v svojo koalicijo dobiti kakšne desnosredinske stranke, medtem ko je na drugi strani desnica dejansko potrebovala vsaj eno levosredinsko stranko, če je hotela sestaviti vlado. Največkrat je bil to pragmatični Desus s Karlom Erjavcem na čelu.

»Zaradi Janše bi izgubili polovico volivcev«

Širši javnosti bržkone ni poznan še en poskus oblikovanja velike koalicije, do katerega je prišlo spomladi 2020, ko je po »kapitulaciji« Marjana Šarca, političnega statista na premierskem odru, padla levosredinska Koalicija ustavnega loka, v kateri so bili še SD, SMC, SAB in Desu, medtem ko je Levica z vlado sodelovala »pogodbeno«.

Kot je znano, Šarec ni zmogel več voditi vlade po izbruhu epidemije novega koronavirusa, zato je po njegovem odstopu predsednik republike Pahor mandat za sestavo vlade podelil Janši. Ta je bil prisiljen podporo poiskati na levi sredini in levici, pri čemer je bil uspešen pri SMC in Desusu (kjer je stranko po Erjavčevem odstopu prevzela Aleksandra Pivec), ne pa tudi pri socialnih demokratih.

V tistem času se je Zdravko Počivalšek sestal z vodjo poslanske skupine SD Matjažem Hanom in šefom stranke Dejanom Židanom in ju prepričeval, naj tudi onadva vstopita v koalicijo z Janšo. Pogovori so potekali v veliki tajnosti, ker nihče ni želel, da bi javnost izvedela zanje.

Verjetno je Počivalšek o tem obveščal tudi Janšo, ki si je SD želel v koalicijo tudi zato, da bi imela vlada čim širšo podporo v prihajajočih kriznih časih. Židan je zaradi padca vlade sicer javno kritiziral Marjana Šarca, češ da je on kriv za Janševo vrnitev na oblast, a je prst usmeril tudi proti Levici zaradi njenega nenačelnega obnašanja.

Primož Lavre

O pogovorih glede morebitnega vstopa SD v »veliko koalicijo« je bil obveščen tudi starosta stranke in eden njenih »stricev iz ozadja« Janez Kocijančič, ki ideji ni nasprotoval. A ker ga je takrat že zelo zdelovala težka bolezen (rak ščitnice), ni imel več energije, da bi se aktivneje vključil. Kajti glavni problem SD ni bilo vodstvo, ki sodelovanju v Janšev vladi načeloma ni nasprotovalo. Problem je bila strankina baza, volivci. Polovica jih takšne poteze ne bi prenesla in bi zaradi tega SD obrnili hrbet, na naslednjih volitvah pa glasovali za Levico.

To sta Han in Židan poskušala razložiti tudi Počivalšku, ki ju je prepričeval, da bi SMC in SD skupaj v vladi lažje nadzorovali Janšo in imeti vsaj nekaj vpliva na vladno politiko. Na koncu je zmagala previdnost in SD je zavrnila povabilo za vstop v vlado, ker v stranki za to ni bilo soglasja. Prevladalo je namreč prepričanje, ki sta ga minuli teden družno utrjevala tudi Kučan in njegov gostitelj Koprivc, da kohabitacije med levico in desnico ne more biti in da velika koalicija enostavno ni možna.

Zakaj ni možna oziroma ali je dejansko zgolj Janez Janša tisti, ki preprečuje sodelovanje med blokoma, je vprašanje, na katerega nismo dobili eksplicitnega odgovora. Hipotetično si predstavljajmo, da Janša jutri umre ali ga povozi avto: kakšne argumente proti sodelovanju bi imeli potem nasprotniki velike koalicije?

Golobova zamujena priložnost

Janez Kocijančič, ki je, če smo lahko nekoliko dramatični, šele na smrtni postelji sprevidel vso absurdnost ideološkega boja med levimi in desnimi, je umrl 1. junija 2020. Že nekaj mesecev prej je SD ostala zunaj koalicije, v kateri je potem dobri dve leti dominirala Janševa SDS in si zaradi neprimernega odnosa do ljudi, dvojnih standardov, žaljivega komuniciranja premierja na družbenih omrežjih ter poskusa podrejanja nacionalnih medijev nakopala na glavo hudo zamero javnosti.

Primož Lavre

Zaradi tega je na naslednjih parlamentarnih volitvah aprila 2022 močno zmagala na novo ustanovljena stranka Roberta Goloba, ki je stavila na besedo »svoboda«. Svoboda je bila pametno izbrana, kajti Slovenci so v času zadnje Janševe vlade dobili občutek, da jim oblast svobodo omejuje (kar je nekoliko res, čeprav bi podoben očitek lahko naslovili na večino evropskih vlad v obdobju kovidne epidemije).

Z rekordno zmago svobodnjakov, ki so dobili kar 41 poslanskih mandatov, se je za trenutek odprla možnost ideološke pomiritve med obema blokoma, saj bi Golob za sestavo vlade dejansko potreboval le še eno stranko. Če bi bila to Nova Slovenija, bi v opoziciji ostala tako Janševa SDS kot tudi celotni levi blok s socialnimi demokrati in radikalno Levico.

Upanje za tak scenarij - pomenil  bi zanimiv eksperiment, ki ga Slovenija od Drnovška dalje še ni doživela – je hitro pokopala odločitev mandatarja Goloba, da bo v vlado vključil celotni levi blok v parlamentu. Ali to pomeni, da aktualni premier, ki zasebno nima nikakršnih zadržkov do krščanstva (hči obiskuje katoliško gimnazijo v Vipavi), ni smel obrniti hrbta »stricem iz ozadja«, je seveda retorično vprašanje.

Podobno kot to lahko zapišemo za prihajajoče glasovanje v državnem zboru o naslednjem varuhu človekovih pravic: za njegovo izvolitev je namreč potrebna dvotretjinska večina, te pa Golobova koalicija nima. Bomo morda vsaj v tem primeru in za en dan videli nekakšno »veliko koalicijo«?