Zunanji opazovalci seveda ne morejo natanko vedeti, kaj se dogaja v zasebnih komunikacijah med ministri, predsedniki strank in vladnimi funkcionarji. Lahko domnevajo, slutijo, analizirajo in napovedujejo, vendar šele uhajanje informacij in drobni namigi »insajderjev« nekoliko bolj razkrijejo pravo sliko.

In ta ni prav optimistična, odkar premierja Roberta Goloba na podlagi policijske ovadbe preiskuje Specializirano državno tožilstvo. Doslej se to ni zgodilo še nobenemu predsedniku vlade pri nas, kar v politični prostor vnaša dodatni nemir. Če bi tožilci proti Golobu dejansko vložili obtožnico zaradi nezakonitega dajanja daril, bi bil to precedens posebne vrste.

O tem, kakšna je verjetnost, da se to dejansko zgodi, se že sklepajo stave. Ni nujno, da bo premier tudi obtožen, je pa seveda možno. Tudi če je verjetnost »zgolj« 30 ali 40-odstotna, je že to ogromno. Premierja takšno tveganje postavlja v zelo ranljiv položaj ne zgolj nasproti Janševe opozicije, pač pa tudi znotraj koalicije, kjer bi pravnomočna obtožnica proti Golobu pomenila upad njegove avtoritete in zaupanja. Obe koalicijski stranki SD in Levica namreč ne bosta slepo za premierjem, ki krmari vladno barko proti čerem.

Frakcije, spletke in osebne zamere

Poslanska skupina Gibanja Svoboda je še relativno trdna, mirna, potem ko se je še lani ubadala z manjšim uporom, zaradi katerega je morala Urška Klakočar Zupančič pogoltniti ponos in skloniti glavo, na kocki je bil tudi njen položaj predsednice državnega zbora. (medklic: če premierjev krog do UKZ še vedno goji zamero, bi lahko zdaj izkoristil napoved SDS, da bo zahtevala glasovanje o predsednici državnega zbora, ki jo obtožujejo kršenja poslovnika in »neprimernega obnašanja«)

X.com

Lani je bila kolateralna škoda notranjega spora v poslanski skupini svobodnjakov na koncu Mojca Šetinc Pašek, ki je pristala v eksilu in je od tedaj t. i. nepovezana poslanka. Letos je sicer poslanska skupina največje vladne stranke prav tako doživela manjši šok, ki pa ga niti mediji niti javnost niso zaznali: potem ko je »pastir« poslanske skupine svobodnjakov Borut Sajovic po direktivi šefa odšel na obrambno ministrstvo, ga je po avtomatizmu nasledila namestnica in z avtoriteto ne prav obdarjena Nataša Avšič Bogovič. Njene pomanjkljivosti in komunikacijsko nerodnost je bilo moč čutiti ob zapletu z »jedrskim referendumom«.

Gospa Bogovič je obula velike čevlje, s katerimi je Borut Sajovic prej dve leti uspešno krotil največjo poslansko skupino v zgodovini slovenskega parlamenta. In ker Gibanje Svoboda pogosto deluje kot nekakšna reinkarnacija pokojne LDS (različne frakcije, različni interesi, spletke in osebne zamer.), velja tista stara misel, nekoliko modificirana: veliko ljudi, veliko problemov.

Golob ne bo odstopil

V vrstah koalicije je čutiti Golobovo obremenjenost z morebitno vložitvijo obtožnice zaradi neupravičenega dajanja daril, kot so suhoparno pravniško formulirali dejstvo, da naj bi skušal vplivati na delo svoje notranje ministrice Tatjane Bobnar in v. d. generalnega direktorja policije Boštjana Lindava.

Temu bi Američani enostavno rekli »abuse of power«, zloraba oblasti. Predsednika bi sicer v Združenih državah poleg tožilstva mrcvarila tudi preiskovalna komisija v senatu – in če bi bilo poleg obilice dima vsaj nekaj ognja, bi mu začeli žugati tudi z impeachmentom, torej ustavno obtožbo.

V našem primeru seveda (še) nismo tako daleč. Res pa je slovenski premier nekoč dejal, da bo odstopil, če bi bila proti njemu vložena obtožnica. A zarečenega kruha se v politiki največ poje in te besede danes niso več kaj dosti vredne. Tudi parlamentarna komisija, ki preiskuje primer Bobnar in Lindav, doslej ni ravno prepričljivo opravila svojega dela.

Bobo

Manjka predvsem načelnosti in transparentnosti, saj se ne glede na Golobovo javno zagotovilo, da se ničesar ne boji, da ničesar ne skriva in da se bo odzval vabilu na zaslišanje pred to komisijo, to še vedno ni zgodilo. Ne le opozicija, tudi javnost se ob tem sprašuje, čemu takšno izmikanje, če pa je vest čista.

Poleg tega se premier ne bo mogel še vse prihodnje letos skrivati in zavlačevati s prihodom pred komisijo. Vzemimo, da se bo Golob naposled le pojavil in nastopil pred komisijo, v kateri ima koalicija večino. Četudi bi ga opozicija pričakala na nož, je pričanje zanj načeloma piarovsko obvladljivo, zato ni nevarnosti, da bi iz njega izvlekli kaj takšnega, kar bi dokazovalo njegovo odgovornost ali celo krivdo. Razen če bi se ponovno zagovoril in povedal kaj takšnega, kar bi mu odvetnik Stojan Zdolšek odsvetoval.

Vendar pa – kot smo ugotovili že v uvodu – premierja ne vznemirja le parlamentarna preiskovalna komisija, pač pa tudi realna možnost vložitve obtožnice proti njemu. Na odločanje Specializiranega državnega tožilstva premierjev kabinet nima vpliva, kakršenkoli pokus vplivanja na tožilca bi bil lahko bumerang, kajti to bi bila zloraba oblasti, ki bi se končala bodisi z ustavno obtožbo bodisi celo novim kazenskim postopkom, zaradi katerega bi moral premier odstopiti.

O tem, kakšen bo razplet v prihodnjih tednih ali celo mesecih, lahko zgolj špekuliramo. Zagotovo bi vložitev obtožnice opozicijo spravila v ekstazo, čeprav formalno ne bi imela nobenega vzvoda proti Golobu, dokler ta uživa podporo obeh (!) koalicijskih partneric.

Če držijo navedbe naših virov, da premier ne misli obstopiti niti v primeru, ko bi bila proti njemu vložena obtožnica, potem bo žogica brez dvoma na strani Levice in zlasti socialnih demokratov. Če mu stranki odrečeta podporo, svobodnjaki nimajo več 46 glasov v državnem zboru, in vrata bodisi predčasnim volitvam bodisi menjavi na premierskem položaju se na stežaj odprejo.

Let iz Golobovega koalicijskega gnezda

Kaj se torej hipotetično zgodi, če Goloba doleti obtožnica? Kdo bo prvi vrgel kamen? V Levici, kjer vodilni uživajo v privilegijih oblasti, bržkone ne bodo prvi. Vendar pa ni nujno, da bodo kar tiho in čakali, da se vlada začne potapljati.

Opazovalci dogajanja, razumljivo, več pozornosti namenjajo socialnim demokratom, ki že danes svarijo, da obtoženi premier ni nedolžna stvar. Luka Goršek, šef strankinega podmladka, že javno sporoča, da bi v tem primeru v koaliciji zaropotalo in da se lahko zgodo marsikaj.

Jure Klobčar

SD je za Goloba ključna koalicijska partnerica, in če mu odreče podporo, ima Svoboda v državnem zboru komajda še večino (pod pogojem, da Mojca Šetinc Pašek ne bo glasovala »po svoji vesti«), vsekakor pa se nevarno bliža statusu manjšinske vlade. Da bi kar eno leto vladal s tako negotovo »večino«, pa je za Roberta Goloba nepredstavljivo, vsaj če je računal še na kakšno reformo ali pomembnejši zakon.

Ni skrivnost, da socialni demokrati niso zadovoljni z razmeram v koaliciji. Njihov predsednik Matjaž Han, ki ga glava boli tudi zaradi vsakodnevnega hrupa, ki prihaja z gradbišča pod njegovo pisarno na Kotnikovi, je resda notoročni pragmatik, vendar pa ni tako nespameten, da ne bi vedel, kdaj je treba skočiti z barke, ki ji grozi brodolom. To pa pomeni, da mladi Goršek ne bi kar tako grozil po socialnih omrežjih, če ne bi imel tihega blagoslova vodstva stranke.

No, vsaj večjega dela, ki ga skrbi, kako se bo SD odrezala na volitvah, če bo do konca vztrajala v Golobovem koalicijskem gnezdu. SD si namreč še vedno ni opomogla od afere Litijska 51, niso se še elegantno rešili Tanje Fajon, ki si je kot zunanja ministrica zaslužila vzdevek Teheranska Tanja, kajti s svojo proarabsko, neuvrščeno diplomacijo pogosto res deluje, kot bi bila del kvote Levice.

Levica je na drugi strani precej manj živčna zaradi Golobovih težav s pravosodjem, čeprav to ne pomeni, da nima notranjih nesoglasij. Spor z Violeto Tomić je že davno pozabljen, praksa notranjih čistk pa očitno ostaja. Pred dnevi so poskušali umiriti (svojega bivšega) poslanca Miho Kordiša z »zamrznitvijo članstva v stranki«, ker naj bi v svojih nastopih do Levice »sovražno deloval«.

Kordiš je že pred časom zapustil poslansko skupino Levice, ker se, kot je dejal, ni želel podrejati njenemu glasovalnemu stroju. Kordiš, ki simbolizira najbolj čisto, trdno levico – sam se imenuje »levo krilo« – stranki zameri pragmatizem in oportunistično pomikanje proti sredini in celo desnici (?).

Njegovi očitki niso neutemeljeni. Stranka se je, odkar jo je prevzela »koordinatorka« Asta Vrečko, še bolj očitno pomaknila na stran privilegirane kulturniške elite, posebej ljubljanske, in obrnila hrbet idealističnim levičarskim aktivistom, ki bi z bajoneti preganjali kapitaliste. Spor s Kordišem je bil zaradi tega neizbežen.

Ker je Levico na zadnjih volitvah rešila Ljubljana oziroma relativno visoka podpora, ki jo je stranka prejela v glavnem mestu, sicer tradicionalno zelo naklonjenem levim strankam, se zdi politika Aste Vrečke prav tako logična. Iskati simpatizerje v Trbovljah, na Jesenicah ali v Šaleški dolini, kjer ne razumejo intelektualističnega pozerstva proračunsko financiranih podpornikov in voditeljev Levice, bi bilo v teh časih res Sizifovo delo.

Sašo Švigelj

Na drugi strani pa je Ljubljana postala naravno zaledje Levice, zato koordinatorka zdaj najbolj stavi na kulturniško elito, do katere je, kot razkrivajo razpisi in subvencije, tudi zelo radodarna. In roke, ki te hrani, ne grizeš, četudi si po prepričanju anarhist.

Seveda pa je vprašanje, ali lahko Ljubljana reši stranko na prihodnjih volitvah. Sovražni razhod s Kordišem, ki ga je javno podprl tudi bivši šef britanskih laburistov Jeremy Corbyn, bi Levici škodoval, sploh pa bi imela stranka problem, če bi užaljeni Kordiš prihodnje leto ustanovil novo, zares levo, celo socialistično stranko, v katero bi privabil ves skrajno levi politični spekter, ki običajno niti ne hodi več na volitve. Projekcija kaže, da bi Kordiš s takšno stranko Levici pobral ravno toliko, da bi morala iz parlamenta.

Hanov neskončni pragmatizem

SD ima še hujše dileme, saj je to stara, uveljavljena stranka, ki se ne bo zadovoljila s 4 odstotki volilne podpore, kot bi lahko ugotovili za Levico. SD gre za precej več: za ponovno osvojitev čim širšega levosredinskega političnega prostora, iz katerega jih je aprila 2022 brutalno izrinilo Golobovo Gibanje Svoboda.

Če na stvari pogledamo logično, potem nam bo hitro jasno, da je prav Svoboda ključni nasprotnik SD na prihodnjih volitvah. In ker GS verjetno nikoli več ne bo dobila 40 odstotkov glasov, se je boju za njeno dediščino na prvo mesto postavila ravno SD.

Socialni demokrati so potrpežljivi. Če jih na začetku leta ne bi iz tirnic vrgla afera Litijska 51, v kateri je premier dolgo igral dvojno igro in pri življenju ohranjal Dominiko Švarc Pipan, saj je s tem načenjal SD, bi stranka danes brez težav presegla 10-odstotno podporo v javnomnenjskih anketah.

Vendar še ni nič izgubljeno, in Matjaž Han, ki je predvsem dober trgovec, je lahko vesel, da je na položauj gospodarskega ministra, kajti v tej funkciji je bolj dovzeten za signale, ki prihajajo iz gospodarstva. In tam nad premierjevo politiko še zdaleč niso navdušeni. Niso vsi v energetiki.

Kritike na račun Goloba mora tako največkrat požirati kar Han. Vrh gospodarstva, ki je bil sredi minulega tedna na Brdo pri Kranju, je prinesel nekaj pomenljivih izjav in komentarjev na račun premierja in gospodarske politike vlade.

Ni bil kritičen le Tibor Šimonka v vlogi predsednika GZS, nič kaj prizanesljivi niso bili komentarji tudi drugih udeležencev. Golobu zamerijo preokupacijo z energetiko, še vedno so jezni na povsem zvišanje omrežnine, kar je premier sicer sedaj potegnil nazaj, češ da je bila poteza nepremišljena. Občutek, da v vladi vlada kaos, ko gre za ekonomsko politiko, ostaja.

Ali kapital bolj zaupa Janši?

Med vodilnimi menedžerji in predvsem lastniki kapitala je zaradi tega čutiti vse večje razočaranje nad Golobom kot premierjem, ki naj bi kot bivši menedžer razumel »srce in dušo« gospodarstva. Slišati je bilo opazke, da se premalo posveča delu in preveč zasebnemu življenju, da je preveč pomembnih področij in projektov delegiral drugim, zlasti finančnemu ministru Klemnu Boštjančiču in šefu SDH Žigi Debeljaku, o katerem v zasebnih pogovorih s kritikami ne varčujejo niti ljudje iz t. i. Jamnikovega kroga.

Primož Lavre

Vse to sicer ni od včeraj, občutek, da je slovensko gospodarstvo od Goloba preveč pričakovalo, je moč zaznati že dlje časa. Zanimivo je tudi, da marsikateri menedžer potihem prizna, da je bil Janša bolj učinkovit premier in da se je pod prejšnjo vlado vsaj vedelo, pri čem si, medtem ko je danes vse skupaj preveč kaotično.

Tudi nedavna premierjeva javna obljuba, da se bo odslej odpovedal potem v tujino, češ da so razmere doma takšne, da zahtevajo njegovo stalno prisotnost in da bo tovrstne obveznosti predal kar predsednici republike, ni pomirila nikogar. Prej obratno, kajti predsednik vlade je tudi ključni predstavnik Slovenije v odnosih s tujimi premierji, multinacionalkami in mednarodnimi organizacijami.

In prav na področju neposrednih tujih investicij (FDI) je naša država preveč zaostala; podatki s skrb zbujajoči posebej zato, ker razen farmacevtske industrije v zadnjem letu ni bilo omembe vrednega tujega vlagatelja v Sloveniji. Kako naj si v luči teh podatkov razlagamo Golobovo pridušanje, da ne bo več hodil v tujino? Glede na dejstvo, da je Slovenija absolutno izvozno gospodarstvo, so takšne napovedi sprožile dodatne strahove in nezaupanje v vlado.

Ali kot je dejal eden izmed udeležencev vrha gospodarstva v zasebnem pogovoru: Bog nam pomagaj, če bosta interese naše države v tujini odslej zastopali Nataša Pirc Musar in zunanja ministrica Tanja Fajon.

Z drugimi besedami – neuvrščena Pirc Musar in Teheranska Tanja nas bolj kot proti jedrni Evropi potiskata na obrobje globalnega juga in avtokratskih režimov Bricsa …