Skozi ljubezensko zgodbo razkriva omrežja, državno tihotapstvo in utrip zamejskega prostora. Razmišlja, da bi v letu ali dveh napisal še en roman, bolj ali manj z istimi junaki, a prav tako na Tržaškem. Eno od vprašanj, ki se najprej zastavijo ob branju, je, kaj se je zgodilo z omrežjem Udbe po osamosvojitvi. Zaslužni profesor in nekdanji politik v intervjuju komentira tudi aktualno politiko.

Čestitam vam za izid novega romana!

Hvala.

Kar dolgo je bilo treba čakati na novega.

Pa je res že petnajst let od izida Igralca ragbija. Ko je bila prva izdaja razprodana in nato še ponatis, me je marsikdo vprašal, kdaj bom napisal še kaj podobnega. Lotil sem se dela, nastalo je kakih sto strani, a mi napisano ni bilo všeč, zato sem vse skupaj odložil. V minulih letih sem napisal več krajših besedil, večinoma o politiki in javni upravi, ki so bila objavljena doma in v tujini. 

Posebej zanimivo in zahtevno je bilo vsakoletno sodelovanje na znanstvenih srečanjih mednarodnega Foruma za humanistiko, katerega član je Inštitut Nove revije za humanistiko. Motor teh srečanj je bil nekdanji avstrijski podkancler Erhard Busek, sodelovali pa so ugledni znanstveniki in profesorji, med njimi tudi nekdanji italijanski predsednik vlade Enrico Letta.

Zakaj omenjam ta srečanja? Ker so bila nekaj posebnega. Da bi sploh lahko sodeloval na simpoziju, je bilo treba najprej prodreti z idejo, nato napisati zgoščeno besedilo in ga v petnajstih minutah predstaviti. Lahko si predstavljate, kako naporno je sodelovati v prominentni družbi dvajsetih ekspertov, ki dva dni razpravljajo in oblikuje nova spoznanja. 

Do leta 2017 sem sodeloval tudi na podiplomskem študiju fakultete za upravo, po dopolnjenih sedemdesetih letih pa sem sklenil, da se s pedagoškega področja umaknem, čeprav bi lahko še predaval, ker mi je univerza podelila naslov zaslužnega profesorja. Časovne razlike med menoj in študenti so bile po mojem prevelik. Na profesorsko vlogo sem pripravil tri mlajše kolege, ki odlično delajo na področju, s katerim sem se ukvarjal toliko desetletij.

Ker sva že na vaši fakulteti, me zanima, kaj se bo zgodilo, ko bodo zaposleni v javnem sektorju prav v teh dneh odprli plačilne kuverte?

Najbrž bodo nekateri razočarani, ker so pričakovali več. V plačni sistem so posegale vlade druga za drugo in ga praktično razgradile. Tej vladi je uspelo pripraviti nov plačni sistem, ki naj bi v naslednjih letih izboljšal položaj javnih uslužbencev. Po drugi strani pa se moramo zavedati, da sta imeli zlasti Pahorjeva in Janševe vlade do državne uprave izrazito neustrezen odnos, kar se je najbolj poznalo pri plačah. 

Razen tega sta Pahor in Janša govorila, da je polovica uradnikov odveč, kar je neresno in populistično, hkrati pa zelo podobno stališčem komunistične oblasti, za katero je bila državna uprava parazit. Šele z vstopom v EU se je stanje začelo izboljševati. Zaostanka pri plačah uradnikov ne bo mogoče odpraviti čez noč, zato lahko pričakujemo, da se bo njihovo nezadovoljstvo nadaljevalo.

Po mojih informacijah imajo na nekaterih fakultetah kar precej zadreg, kako zagotoviti denar za višje plače.

V javnem sektorju imajo nekatere organizacije dovolj sredstev za izplačilo višjih plač, nekateri pa komaj izplačujejo sedanje plače. To ni prav, in tu bi morala država pomagati, sa je sama povzročila tako stanje.

Se je državna uprava vendar preveč razbohotila?

Slovenska državna uprava je, upoštevaje število prebivalcev, med skromnejšimi po številu zaposlenih. Na nekaterih področjih je zelo učinkovita, marsikje pa škriplje. Kar poglejte, kako zaradi kaosa na finančnem ministrstvu in davkariji trpijo v teh mesecih računovodje in knjigovodje, nujna bi bila posodobitev poslovanja zdravstvenega sektorja ipd. 

Primož Lavre

V politiki in javnosti še vedno zaznavamo iluzije o tem, da se bo stanje na nekem področju izboljšalo, če bomo ustanovili novo ministrstvo, urad, agencijo. Povsem nepotrebno je ministrstvo za digitalno preobrazbo, urad za demografijo, ministrstvo za solidarno prihodnost in še kakšno agencijo bi lahko dodali. Nekateri pa bi radi posebno ministrstvo za šport ...

Da ste odprti v svet, vemo, bili ste profesor upravnih ved, visoki državni uradnik, politik, (evropski) poslanec, podpredsednik državnega zbora, minister v Bajukovi vladi. Bi lahko rekli, da je pisanje bolj posredno tudi vaš način pogleda v globino samega sebe?

Me veseli, če ste opazili, čeprav to ni bil glavni namen. Želel sem pokazati, kako so delovala udbovska omrežja v Sloveniji in tujini. Ko sem bil med letoma 1990 in 1993 direktor varnostno- informativne službe, sem imel vpogled v tajne dejavnosti SDV v prejšnji državi, in ko sem kasneje v medijih prebiral privatizacijske zgodbe, primere kraje družbenega premoženja, mi je bilo jasno, da omrežja, ustvarjena v času Jugoslavije, še vedno delujejo, čeravno ne več v enaki zasedbi in obliki. 

Razmišljal sem, da bi svoja spoznanja zapisal v samostojni publikaciji, a sem se premislil, ker osamosvojitvene teme bralcev ne privlačijo. Nimam želje pisati o sebi, bi bila pa škoda, če bi se pozabilo na dogodke v tistem zgoščenem času, ko je Slovenija postajala država, ker se je dogajalo marsikaj, kar ne bi smelo v pozabo. Odločil sem se, da v obliki romana, morda kriminalke, bralcu prikažem takratne razmere in načine delovanja omrežij. 

Zgodba se dogaja na Tržaškem kmalu po osamosvojitvi Slovenije in daje vpogled v delovanje represivnih organov in ostanka SDV, pišem o tem, kako je delovalo udbovsko omrežje in kako so se znotraj njega znašli ljudje, se nanj odzivali, kakšne moralne dileme so imeli. Skozi ljubezensko zgodbo razkrivam omrežja, državno tihotapstvo in utrip zamejskega prostora.

V zadnjih letih je med pisci in piskami romanov priljubljena avtofikcijska pisava, mešanje avtobiografije in fikcije. Je nekaj tega tudi v vašem zadnjem romanu?

V mojem romanu gre za fikcijo in resničnost, le redki pa bodo ločili med enim in drugim.

Ste pomislili, da bi vam lahko kdo naprtil jezik seksizma in mizogenije?

Ne in mi je tudi vseeno. Leta 1992/93 so se ti izrazi v javnosti redko pojavljali, sedaj pa je to moderno. Opisal sem dogodke, in če je v njih opazen seksizem, mizogenija, nič hudega. Tako je bilo takrat.

Junakinja vašega romana kriminalistka Bianca se je komajda izognila posilstvu. Menite, da je danes kaj drugače?

Atraktivne mlade ženske so bile in so, posebej v tradicionalnem moškem okolju, pogosto seksualni objekt. Danes se o tem veliko govori, nastajajo gibanja (MeToo), različne oblike civilne družbe, ki delujejo v smeri enakopravnosti spolov, vendar se stanje duha v družbi le počasi spreminja. Marsikdaj gre za čisto navadno hinavščino. Zato sem poskušal prikazati, v kako težkih okoliščinah se je znašla mlada kriminalistka. Žal je bilo tudi v tistem času nasilje nekaj običajnega. In tako je še danes. Vendar ljubezen vedno premaga zlo.

Konec kliče k nadaljevanju. Ga že imate v glavi?

Razmišljam, da bi v letu ali dveh napisal še en roman, bolj ali manj z istimi junaki, a prav tako na Tržaškem, ker je ostalo nekaj tem, ki bi jih rad obdelal. Eno od vprašanj, ki se najprej zastavijo ob branju, je, kaj se je zgodilo z omrežjem Udbe po osamosvojitvi. Takšno, kakršno je bilo vzpostavljeno v prejšnji državi, je gotovo razpadlo, kar pa še ne pomeni, da omrežja ne obstajajo. 

Služba državne varnosti je bila del sistema, ki ga je partija uporabljala za plasiranje finančnih sredstev na račune v tujini. Nihče nima pregleda nad tem, koliko denarja je ostalo na računih v Londonu, Švici, na Cipru ipd. in na koga se glasijo, kako je SDV trgovala z mamili, orožjem in tobakom, kako je prala denar, predvsem pa ni jasno, kdo so dejanski lastniki različnih skladov, ki investirajo v Sloveniji. Verjamem, da bo marsikdo zamahnil z roko in dejal, da gre za fantaziranje, vendar naj spomnim na pogovor ob izidu knjige Slovenija in pika. 

Ko sem omenil, da se je nekoč prenašalo kovčke z gotovino čez mejo, je pokojni Demosov minister za gospodarstvo Jože Mencinger glasno podvomil o mojih besedah, Karel Smolle,pa je pritrdil, da je slovenski skupnosti na Koroškem podobno kot na Tržaškem nekdo prinašal denar v kovčku. Kdo je naložil denar vanj, pa je odprto vprašanje.

A naj se vrnem k omrežjem. K pisanju me močno spodbuja afera Litijska pa tudi še vroča afera javne agencije Spirit, ko gre za subvencioniranje prestrukturiranja Šaleške doline. Te korupcijske zgodbe me spominjajo na pretekle čase. Kdo je vedno zraven? Nekdanja zveza komunistov in njeni nasledniki, pridružili pa so se ji ljubitelji gotovine z desnice.

Kakšna razlika glede na pretekle čase že mora biti?

In tudi je. V času Jugoslavije je vse delovalo na ideološki osnovi. Ljudje v zamejstvu so sodelovali z našo tajno službo, ker so mislili, da s tem pomagajo Sloveniji pa tudi skupni domovini Jugoslaviji. Stvari so se seveda korenito spremenile. Nobenega idealizma ni več, samo denar je pomemben. Na primeru Litijske vidimo, da je njen nakup izvedla ideološko in strankarsko na moč pisana druščina. Podobno tudi v Šaleški dolini, vedno pa je zraven SD. V enopartijskem sistemu je bila edina, v političnem pluralizmu pa je treba drobtinice dati še komu drugemu.

Ko že omenjate SD in denar v kovčkih. Kako je mogoče, da si je stranka nakopala toliko dolgov, da je bila primorana prodati Moskovičevo vilo?

Dokler je imela zveza komunistov odprt račun in si je lahko privoščila karkoli, ni bilo finančnih težav. V demokratični družbi pa je več strank in vse potrebujejo veliko denarja za svoje delovanje. Pokazalo se je, da vodstva SD v treh desetletjih niso bila sposobna tekmovanja z drugimi strankami, predvsem pa so po neumnosti, morda tudi namenoma omogočili nekaterim posameznikom, da so neznansko obogateli. Kako to, da ti bogataši stranki niso priskočili na pomoč? Ker jim nihče nič ne more. 

Primož Lavre

Sicer pa je pomanjkanje sposobnih politikov v Sloveniji resna težava. Zakaj na najodgovornejših položajih ni več sposobnih ljudi. Zakaj bi šel v politiko sposoben posameznik z dobro službo in plačo, kjer se bo v trenutku prelevil iz uglednega podjetnika, strokovnjaka v politika, ki ga na vsakem koraku popljuvajo – če kaj naredi ali ne? Stara antična misel še vedno drži: »Gorje državi, kjer vladajo slabi, ker dobri nočejo.«

Ob teh vaših besedah mi na misel mi pride vaš zet Gregor Virant. Kar dobro je že služil kot svetovalec, a je šel v politiko.

Dr. Virant je vrhunski strokovnjak in dober človek, a v politiki je imel preveč nasprotnikov, celo sovražnikov. Njegovi kolegi v generaciji so ga prepričali, da ustanovi stranko in gre v politiko. Odsvetoval sem mu ta izlet.

Čas je bil pravi. Ankete so njegovi Državljanski listi kazale kar dvajset odstotkov.

Čas je bil pravi, nič ne rečem, a ogorčenje nad to potezo je v SDS zameglilo razum, in napadli so ga z vsemi topovi. Če bi videli malo dlje od nosu, bi se pogovorili z njim in morda bi takšna koalicija še danes vladala Sloveniji.

Golobovo Svobodo pogosto primerjajo z Državljansko listo. Je kaj na tem?

Razlika je velika. Državljanska lista je nastala, ker je mlada generacija želela sodelovati pri upravljanju države, Svoboda pa ni uspela na volitvah zaradi programa ali kandidatov, ampak je zmagala na valovih antijanšizma. Danes vsi pljuvajo po njej, a mislim, da to ni pošteno. Kritika vlade je nekaj normalnega, kdo pa naj nosi odgovornost za stanje v državi, če ne vlada. 

Vendar je treba priznati, da se je z zmago Svobode normaliziral politični prostor, povečal se je ugled Slovenije v mednarodni skupnosti, gospodarske razmere so dobre, seveda pa je vrsta nenavadnih ravnanj predsednika vlade in nekaterih ministrov, ki jih težko razumem. Vidi se, da se vsi, vključno s predsednikom vlade šele učijo politike.

In kaj to pomeni? Pri nas je lahko politik vsak, ki se je pripravljen vključiti v to kolesje ne glede na to, ali ima ustrezne kompetence. Kaj lahko pričakujemo od človeka, ki v življenju nima kaj pokazati, nima znanj niti ustreznih izkušenj, čez noč pa postane minister ali državni sekretar? Je pa res, da se je na to vlado usulo precej kritik, ker je velik razlika med napovedanim in uresničenim. 

Kljub vsemu je treba priznati, da se je ta vlada lotila težavnih reform, za katere nobena prejšnja vlada ni imela poguma. Nikakor se ne morem spomniti, da bi se Pahor, Janša, Cerar ali Šarec lotili zdravstvene ali kakšne druge reforme.

Videli še bomo, kaj bo z Golobovo zdravstveno reformo in omejevanjem dela koncesionarjev, ali z dolgotrajno oskrbo, ki bo to leto začela delovati, medijsko zakonodajo …

Vem, ti procesi zahtevajo svoj čas, marsičesa ni mogoče opraviti v enem mandatu. Težave v zdravstvu se kopičijo trideset let, sedaj pa naj bi jih rešili v enem zamahu, v letu ali dveh. Enako je s težavami v šolstvu, v vojski in policiji in tako naprej. Pravzaprav ne potrebujemo reform, zadostovale bi že postopne spremembe.

Omenili ste, da so prišleki v politiko takoj popljuvani. Kaj menite o teži Centralne aktivne evidence (t. i. udba.net) in posebej zapisa o Marti Kos? Evropska komisarka naj bi bila špicelj SDV.

V tej evidenci so sodelavci državne varnosti, ki so podpisali izjavo o sodelovanju. Izjava jim je zagotavljala socialno varnost, če bi naleteli na kakršnekoli težave. V njej so tudi informatorji oziroma viri ter vsi tisti, ki jih je SDV preverjala. V evidenci pa ni najpomembnejših sodelavcev SDV. 

Za nekatere znane ljudi vem, da so, denimo, v svoji mladosti spremljali gospodarske delegacije v razvite zahodne države. Ti ljudje so skrbeli za vso potrebno logistiko obiska, nazadnje pa spisali še poročilo za SDV. Tudi nekateri formalni člani delegacije so pridno poročali o tem, kako se je kdo obnašal v tujini. Skratka, ta evidenca je stara in nepopolna in nima tolikšne teže, kot nekateri mislijo.

Še to naj dodam. SDV je imela okrog 20.000 sodelavcev in virov. Nekateri so bili k sodelovanju prisiljeni, večina pa je sodelovala prostovoljno. Mnogi so se celo ponujali.

Podatek iz te evidence je bil vendar ena osrednjih tem zaslišanja bodoče komisarke za širitev.

O delovanju gospe Kosove ne vem nič, če se ne motim, je bila ob osamosvojitvi stara okrog petindvajset let. Sicer pa menim, da je osiranje naših kandidatov za funkcije v tujini odraz šibkosti tistih, ki to počnejo.

Ste Centralno aktivno evidenco uporabljali, ko ste iz SDV oblikovali varnostno- informativno službo?

Ne in me tudi ni zanimala. Takrat sem imel obilico dela s preoblikovanjem SDV v moderno varnostno-obveščevalno službo in pripravami na konflikt z jugoslovansko armado. Varnostno- informativno službo je moralo zapustiti okrog 200 uslužbencev, za katere so moji svetovalci menili, da so v preteklosti izvajali človeka nevredna dejanja.

Nekdanji pripadnik SDV v romanu razlaga upokojenemu tržaškemu kriminalističnemu inšpektorju slovenskega rodu, da je predsednik republike, zadnji predsednik zveze komunistov, ohranil stare povezave z direktorji najuspešnejših in največjih podjetij. S tem je dal javnosti znak, kdo vodi igro. Nedavno je spet dal znak, da še vedno vodi igro. Koliko časa še?

Ko je gospod Kučan pred dnevi zavrnil možnost velike koalicije po naslednjih volitvah, so se nekateri zgražali. Zakaj le? Saj ves čas po osamosvojitvi poskuša vplivati na politične odločitve. Včasih mu prisluhnejo, drugič pa ne. Tudi kakšna druga stranka bi mu odprla vrata, če bi le hotel priti. Njegov vpliv je danes bistveno manjši, kot je bil, vendar ne pozabimo, da je Kučan velemojster neformalnih povezav tudi v novi državi. 

Spomnite se Foruma 21. Z njim je pokazal, da politika ne potrebuje le politično moč, ki jo dobi na volitvah, ali informacijsko moč, ki jo prejme iz državne uprave, ampak tudi ekonomsko moč. Ko je ustanovil Forum 21 je dal slovenski javnosti jasen signal: mi smo še tukaj. Tudi zaradi takih potez pomembnih ljudi se tranzicija v Sloveniji tako vleče.

Kdo v Sloveniji poleg njega še vodi igro?

Slovenski politični prostor je razdrobljen, moč političnih strank je omejena in ni karizmatičnih osebnosti, ki bi vodile igro. Nastajajo nove politične stranke, kar kaže, da ljudi politika zanima, da želijo participirati v političnem procesih. Pa vendar bi se morali tisti, ki ustanavljajo stranke, vprašati, zakaj bi nekdo volil prav njih? Kaj je tisto na meni in ljudeh okoli mene, kar bo volivce pritegnilo? Bojim se, da ne premorejo samorefleksije. 

Primož Lavre

Veliko manjših strank, ki težko sodelujejo druga z drugo, je voda na mlin kapitalu, ki s svojimi omrežji vpliva na dogajanja v družbi. Ne samo slovenska, vse vlade zahodne civilizacije sprejemajo odločitve, ki jih je prej sprejel nekdo drug. Doslej se je kapital skrival v ozadju, po izvolitvi Trumpa pa so milijarderji že stali v prvi vrsti. Za demokracijo prihajajo težki časi.

Vidite koga, ki bi vendar zmogel potegniti.

Ta trenutek ne vidim nikogar, ki bi bil lahko predsednik vlade po naslednjih volitvah. Ponudba na političnem trgu je šibka.

Lani ste v pogovoru za naš tednik dejali, da Anže Logar nima poguma kandidirati za predsednika stranke. Zdaj je odšel na svoje, ali bi moral vztrajati in se potegovati za položaj, ki ga zaseda Janez Janša?

Težko je presojati, kaj bi bilo, če bi bilo. Proti Janši si ne upa kandidirati, zato je edina možnost za uresničitev ambicij nova politična stranka. Zelo dolgo je cincal z ustanovitvijo stranke, tako da je njegov politični kapital začel kopneti. Doslej ni nastopil z nobeno udarno idejo ali pomembnim programskim projektom, ne poznamo njegovih stališč o aktualnih problemih Slovenije, skratka, iz nekaj velikega, kar je napovedal, je zazdaj zraslo bore malo. Njegova stranka ostaja na ravni platforme, ki je debatni klub in nič več. Če mu bo uspelo vložiti kandidature za 88 poslanskih mest, bo SDS odškrnil kakšen odstotek, ampak Janša zaradi njega mirno spi.

Desna sredina dobiva močno konkurenco v bolj radikalno populistični in suverenistični desnici. Ali je Janša to še pravi čas zaznal in SDS začel že pred desetletjem nagibati v to smer?

Janša je potisnil SDS proti skrajni desnici, a dvomim, da ima za tako radikalno držo podlago v statutu in programu stranke. Članstvo ne reče nič, kar veliko pove o notranji demokraciji. Sicer pa je veliko razlogov za krepitev skrajne desnice. Naj omenim migracije, v marsikaterem okolju porast kriminala, zapletene gospodarske in politične razmere v svetu, nevarnosti vojnih spopadov in tako naprej. 

Za ohranjanje in razvoj demokratične družbe se je treba nenehno prizadevati, kar pa se ne dogaja. Ljudje so hoteli demokracijo, a se ne udeležujejo volitev, do politike imajo odpor, marsikje so razmere kaotične. Videti je, kot da so se ljudje nasitili demokracije, ker ni sposobna uresničevati njihovih pričakovanj. Ker država na marsikaterem področju ne rešuje težav, se kopičijo, od tu dalje je le še korak do kaosa. Javnost zahteva trdo roko in nekatere stranke so tako razpoloženje izkoristile.

Vsa Evropa, pravzaprav ves demokratični svet se zaveda, da je demokracija ogrožena, ne vemo pa, kako ustaviti in premagati radikalne avtokratske tendence. Upam, da so se antični misleci ušteli v napovedi, da demokraciji sledi tiranija. Kar zadeva Slovenijo pa mislim, da volilno telo ni naklonjeno radikalni desnici, čeprav presenečenj ni mogoče izključiti. 

Skrb zbujajoče se mi zdi ravnanje novega ameriškega predsednika, ki ne spoštuje ameriške ustave in mednarodnega prava in že dobiva posnemovalce. Nered v mednarodni skupnosti vodi v vojno vseh proti vsem. Srčno upam, da bo modrost premagala brezobzirno in vulgarno politiko.

Demokracija povrh vsega ni učinkovita, ko se je treba soočiti s težkimi odločitvami in ukrepati.
Ker imajo ljudje pravico sodelovati v procesih odločanja in upravljanja države, četudi posredno, to pomeni veliko organov, veliko časa, da se odločitve pripravijo in sprejmejo. Slovenija ima vse institucije kot razvite demokracije, težava pa je politična kultura. Vsi naši politiki bi se morali truditi za razvoj demokratične politične kulture, kar je težko, ker je breme avtokratske preteklosti še tukaj. 

Primož Lavre

Naj omenim še enega od znakov, da je demokracija v krizi. V Sloveniji sprejmemo množico zakonov in še več podzakonskih aktov. Zakoni se sprejemajo po demokratičnem postopku na očeh javnosti, podzakonske akte pa sprejme vlada, minister ali celo predstojnik državnega organa. Česar zakonodajalec ne zna ali noče urediti z zakonom, uredi s podzakonskim aktom. Mnogi zakoni so neuporabni vse dotlej, dokler niso sprejeti podzakonski akti. In prav nobenega pravnika ne moti, da so v podzakonskih aktih določbe, ki bi morale biti v zakonu. 

To pomeni degradacijo parlamenta. Kaj bi se mučili z dolgotrajnimi zakonodajnimi procesi, ko pa lahko brez parlamenta, z vladnimi uredbami krojimo življenje v družbi. Najboljši primer ta hip je ameriški predsednik Trump, ki je pohitel z izdajo številnih izvršnih ukazov, čeprav bi se spodobilo, da o pomembnih vprašanjih odločata kongres in senat.

Za konec pogovora se še vrniva k vašem romanu. Njegovi junaki doživljajo intenzivne življenjske preizkušnje, močno jih (pri)zadevajo v tem, kar so in kakor so. Doživijo katarzo.

Trudil sem se, da bi se to pokazalo in hvaležen sem vam, ker ste to prepoznali. Nisem pa se s tem posebej ukvarjal, bolj sem sledil svojim občutkom. Koliko mi je to uspelo, bodo sodili drugi.

S koncem pa ste se seveda morali posebej ukvarjati. Ko že misliš, da se je vse srečno razpletlo …

Zdaj sem pa v stiski, ker ne bi rad razkril, kako se roman konča. Je vam konec všeč?

Sladko-grenak je. V tem vrstnem redu.

Kaj ni tako tudi v življenju? Ko si prepričan, da si opravil, kar si lahko in moral ter upaš, da bo odslej vse super, se na obzorju že zbirajo oblaki. Življenje je podobno igri golfa. Na prvi luknji igraš dobro, na drugi že odlično, potem pa doživiš katastrofo na tretji. Tako kot v življenju so tudi v golfu vzponi in padci. 

Je pa res, da ima človek pri golfu lahko veliko srečo, če prej trdo trenira. Mnogi za slabo igro krivijo soigralce, nemir v okolici, premokro ali presuho travo, izgovorov je, kolikor hočete. Kaj ni tako tudi v politiki, ko nekateri stalno kritizirajo, ne znajo pa ponuditi rešitve in vedno so krivi drugi.

Odpravljate se na lepše, ste mi dejali v telefonskem pogovoru. Morda na Madeiro, tako kot zaljubljenca v vašem romanu?

Na Madeiri še nisem bil, niti na Mavriciju, ker so to predrage destinacije. Raje gremo prijatelji, z ženami seveda, v Turčijo, kjer so čudovita igrišča, odlični hoteli in zmerne cene.

Omenili ste Mavricij. Še kaj srečujete nekdanjega predsednika? Z njim sta skupaj igrala golf.

Po ustanovitvi Državljanske liste se nisva več srečala. Odločil se je, da je najine skupne igre konec.

Ko sva se pogovarjala ob izidi Igralca ragbija, ste mi dejali, da je vaša žena vaš najboljši sodelavec. Tudi tokrat?

Seveda. Vse, kar napišem, prebere in pove, kar misli. Veliko dam na njeno besedo. Srečo imam, da sva se nekoč našla in vztrajala.

V projekt ste vključili tudi vašega sina Toma Brejca, mednarodno uveljavljenega fotografa.   Če me spomin ne vara, je prispeval naslovnico tudi pri prvem romanu?

Vesel sem, da je Tomo našel čas, oblikoval naslovnico in izbral papir. Je vrhunski fotograf in estet. Hvaležen sem tudi moji hčeri Nani, ki je tudi bolj umetniška duša, da je prispevala nekaj tehtnih pripomb. Tudi pri Igralcu ragbija sta sodelovala oba.

Romanu ste dali naslov Pet vdov, na naslovnici pa vidim le eno.

V romanu bo bralec gotovo našel vseh pet. Ženska v rdečem na naslovnici bi lahko bila marsikdo, bralcu prepuščam odgovor na to vprašanje.