Da, nekoč smo res verjeli, da takšnih tipov drugje kot v televizijskih serijah ne bomo videli. Da nasilneži, ki so za dosego svojih ciljev pripravljeni poteptati dekalog in vse moralne postulate, po tragičnih zgodovinskih izkušnjah 20. stoletja spadajo v svet fikcije in šolskih učbenikov.

Kako smo se ušteli! V začetku devetdesetih smo verjeli Francisu Fukuyami, da je nastopil konec zgodovine in da bo koncept liberalne demokracije na Zahodu prevladal in osvojil tudi prostor, kjer je večji del 20. stoletja kraljeval socialistični družbeni eksperiment. A slavni harvardski profesor se je bridko motil: zgodovina se niti slučajno ni končala, in berlinski zid, ki je padel v evforiji »konca zgodovine«, je že čez nekaj let spet zrasel, nekoliko spremenjen sicer, bolj sofisticiran, danes bi rekli virtualen, ampak vseeno se je vrnil in v svojem bistvu danes ponovno ločuje Evropo oziroma Vzhod in Zahod.

Vrnitev zgodovine, če nadaljujemo v stilu profesorja Fukuyame, je šokantno dokazala, da se nismo znebili ne nasilja, ne vojn, ne ukradenih volitev. Danes spet gledamo, kar smo nekoč že videli, kasneje spremljali v humorističnih serijah, zdaj pa doživljamo kot distopično realnost. Politiki novega kova so preplavili zahodno hemisfero in eden od njih je v začetku tega leta vselil tudi v Belo hišo, kar je bil signal vsem drugim, manjšim svinjam novega kova, da dvignejo glave in začnejo svoj dolgi pohod skozi institucije, da bi na koncu prišli do cilja: zlorabe oblasti za svoj maligni narcisizem.

Vse to fundamentalno spreminja pravila igre na nacionalni in globalni ravni. Slovenija je po besedah levoliberalnih učenjakov »otok normalnosti« v tem divjem morju, kjer vse bolj uspevajo nacionalisti, populisti in različni skrajneži. Ali to drži, si lahko odgovori vsak zase. Toda če pogledamo iz naše perspektive navzven, če poskušamo zajeti širšo sliko, potem hitro ugotovimo, da se je svet dejansko zelo spremenil. Politiki novega kova so pobegnili iz televizijskih serij in se preselili v resničnost.

Politika je resničnostni šov, ki se ne dogaja več v prirejenih televizijskih studiih, pač pa v vsakdanjem življenju po vsem svetu. Politiki novega kova niso dobri stari demokrati, pač pa nasilneži, izsiljevalci in nadlegovalci, ki po razpadu mednarodnega pravnega reda nekaznovano uničujejo in pobijajo šibkejše in manjše od sebe, priključujejo tuja ozemlja, zahtevajo ekonomske koncesije, redke zemlje, kot danes rečemo naravnim bogastvom prihodnosti, in so nasploh polni neverjetnih zamisli.

Kandidatov za Nobelovo nagrado za mir je torej kar precej, saj si v teh časih vsak politik novega kova prizadeva za mir in se bori proti vojni. Celo gospod Putin, ki ga skorumpirana evropska politična elita, kot ji pravijo kremeljski borci za človekove pravice in pravno državo, obtožuje vojnih zločinov v Ukrajini, je že več kot tri leta osebno udeležen v prizadevanjih za umiritev Ukrajine.

V tem novem svetu, ki bi se še včeraj zdel distopija, danes pa je na žalost zelo otipljiv in resničen, se bodo morala spremeniti tudi pravila pri podeljevanju Nobelovih nagrad. Čim prej pozabite na znanstvenike, književnike in mirovnike, ki smo jih slavili nekoč, ko smo živeli v dobi razuma. Zdaj je čas za akcijo, za prevlado močnejših nad šibkejšimi, avtokratov nad demokrati. Zdaj je čas za nagrajevanje nasilnežev in hujskačev: od Benjamina Netanjahuja do Vladimirja Putina, ki ju preganja neko brezzobo Mednarodno kazensko sodišče, pa vse do Marine Le Pen in Milorada Dodika, s katerima imajo težave pravosodje v Franciji in Bosni. In ker Evropska unija ni več prava demokracija, na kar opozarjata dva velika prijatelja, bodoča zaveznika, ameriški demokrat in ruski avtokrat, bi morali nagraditi tudi vse tiste evropske politike, ki se borijo za svojo resnico na račun pravic drugih.

Kandidatov za Nobelovo nagrado za mir je torej kar precej, saj si v teh časih vsak politik novega kova prizadeva za mir in se bori proti vojni. Celo gospod Putin, ki ga skorumpirana evropska politična elita, kot ji pravijo kremeljski borci za človekove pravice in pravno državo, obtožuje vojnih zločinov v Ukrajini, je že več kot tri leta osebno udeležen v prizadevanjih za umiritev Ukrajine. Pacifistov ne manjka niti na Bližnjem vzhodu, kjer kar tekmujejo med sabo, kdo bo prinesel več večnega miru svojim nasprotnikom.

Srbski predsednik Vučić je prav tako uveljavljeni mirovnik, ki ga svet pozna po humanem odnosu do študentskih protestnikov. Niti vodnih topov in solzivca jim ni privoščil, da ga ne bi kdo obtožil nasilništva. Namesto tega je njegova policija uporabila zvočni top, kajti v Srbiji imajo že od konca osemdesetih težave s sluhom, kar povzema legendarni vzklik pokojnega velikana srbskega pacifizma Slobodana Miloševića: »Ne slišim dobro!«

Če morda niste slišali: srbski paficizem pomeni, da Srbija seže mnogo dlje kot do Knina in Kosova. Sega vse do – Pacifika. V tej zgodbi ima zato svoje mesto tudi Milorad Dodik, Putinov zastopnik na Zahodnem Balkanu, ki ga Evropa obtožuje, da je najbolj skorumpiran politik na tem delu. Če to ni kompliment, potem res ne vemo, kaj bi moral Dodik še storiti, da bi ga končno uvrstiti med kandidate za Nobelovo nagrado za mir. Začeti vojno proti muslimanom v Bosni?

Slovenski vladni politiki se v novih razmerah nekako ne znajdejo. Preveč mirni, neagresivni so. Še najbolj na politika novega kova spominja Robert Golob, ki je že dobro leto v vojni z zdravniki. Pohvalno, a za kandidaturo za Nobelovo nagrado za mir seveda premalo. Ampak kot je sloviti Shakespeare napisal v zgodovinski drami Henrik VI.: The first thing we do is, let’s kill all the lawyers. Če pravnike zamenjamo z zdravniki, potem je to lahko dober začetek.