Ko o prihodnosti sadi rožice kakšen bivši predsednik Desusa, ki je na deponiji slovenske politične zgodovine vendarle tudi sam dočakal penzijo, se človek lahko samo prime za glavo.

Za predsednika Desusa, nekdanje samooklicane stranke upokojencev, ki je leta 2022 ostala pred vrati parlamenta, bi bil primernejši kraj za njegov nagovor o prihodnosti ljubljanske Žale, kot pa da se prevzetno primerja z Martinom Luthrom in pred hramom demokracije na pano nabija svoje nebuloze.

Kolumna v celoti s prijavo na Reportejeve digitalne pakete

Karl Erjavec se zadnje mesece na vse pretege trudi, da bi se politično reinkarniral. Z novo stranko Zaupanje si želi druge priložnosti, da bi bil spet »stari, dobri teflonski Karl«, jeziček na politični tehtnici.

Da bi se ga spomnili, je Slovenijo že poleti prelepil s plakati. Zdaj, ko ga ankete javnega mnenja praktično ne zaznavajo, pa svoje politično šarlatanstvo ponuja levo in desno, da bi se na nekoga prilepil (lepše rečeno povezal), ker si, kot pripoveduje, najbolj na tem svetu želi ukvarjati z gospodarsko diplomacijo.

Z mešetarjenjem pod mizo, prodajanjem megle in domnevnega vpliva ter trgovanjem z (dez)informacijami po kavicah in kosilih v elitnih ljubljanskih lokalih.

Erjavec še zdaleč ni edini slovenski politik, ki boleha za sindromom velepomembnosti. Ki se rad precenjuje in si domišlja, da se še vedno ves svet vrti okoli njega.

Ko si enkrat na oblasti, ti lahko hitro spodnese tla pod nogami. Politična moč je kot mamilo, te zasvoji in postaneš odvisnik. Ko lebdiš v oblakih, hitro izgubiš stik z realnostjo.

Grega Wernig

Potem pa delaš vse, tudi neumnosti, da se obdržiš na politični sceni. Najbolj lagodno je biti na oblasti, da krožiš od ene do druge funkcije. Po sili razmer politično preživiš tudi v opoziciji, udobno zleknjen na poslanskem stolčku.

Ko pa enega in drugega ni več, ko potečejo funkcije, pa postaneš spletni vplivnež (pogovorno influencer). Na mesec moraš napraskati nekaj tisoč evrov, da lagodno živiš še naprej, da »furaš svoj lifestyle«.

Pa da ob tem gladiš svoj ego in se na vse pretege, tudi z načrtnimi provokacijami, trudiš, da te ne pozabijo. Borut Pahor je mojster te obrti, »teflonski Karl« pa njegova karikatura.

Na koncu pa gre vedno v prvi vrsti za denar, koliko ti vsak mesec kapne v žep. Tudi pri tistih, ki se radi trkajo po prsih, da »delajo za stvar«, za javno dobro, in da ponižno služijo materi domovini.

O preteklosti se politiki pred volitvami neradi pogovarjajo. Za nazaj je treba namreč polagati račune, kaj vse so obljubljali, pa potem ni bilo narejeno.

V zadnjih 35 letih se je v Sloveniji zamenjalo že kar nekaj vlad, kar nekaj sestav parlamenta. Politiki so prihajali in odhajali. Veliko jih je bilo samo en mandat, nekaterim pa je uspelo ves ta čas ostati na sceni.

Postali so inventar, in če je po vseh teh dolgih letih kateri izmed teh ostal brez funkcij in se je moral upokojiti, je poskušal še naprej vleči niti iz ozadja. Milan Kučan, nekdanji predsednik republike in partije, je naravnost vzorčen primer tega.

Da v resnici nikoli ne odideš iz politike in si tako pri zrelih 85 letih še vedno prvi »stric iz ozadja« slovenske levice, ki pred vsakimi volitvami deli nasvete in podeljuje blagoslove »novim« in »starim« političnim obrazom.

Milan Kučan in naš tokratni intervjuvanec Lojze Peterle bi lahko sledila zgledu nemške kanclerke Angele Merkel in raje pisala spomine, kot pa da prvi skoraj vsak delavnik dopoldne dežura v kavarni Idealist nasproti predsedniške palače, drugi pa »pari skupaj« Jerneja Vrtovca in Tino Bregant, NSI in SLS.

Ne, Kučanu spomine (biografije) pišejo drugi, on raje politično spletkari. Mu pa gre vseeno šteti v dobro, da se je zavzel za spomenik slovenski osamosvojitvi, ki ga sprta in polarizirana slovenska politika v 35 letih po plebiscitu ni bila sposobna postaviti. Se na ta način oddolžiti tako narodu kot pogumnim osamosvojiteljem za samostojno Slovenijo.

Za lastno državo, ki je bila večstoletni sen in vse prej kot samoumevna. Podobno, kot je šteti v dobro tudi Peterletu, da je opustil namero, da bi na stara leta še on ustanavljal kako novo stranko z imenom »dva deci«.

O preteklosti se politiki pred volitvami neradi pogovarjajo. Za nazaj je treba namreč polagati račune, kaj vse so obljubljali, pa potem ni bilo narejeno. Precej masla na glavi pa imajo tako levi kot desni, saj so bili že vsi po vrsti na oblasti.

Namesto odgovarjanja na zoprna novinarska vprašanja na predvolilnih soočenjih politiki veliko raje nagovarjajo volivce neposredno po družbenih omrežjih, se predstavljajo »osebno« in sadijo rožice o prihodnosti, o svoji politični preteklosti pa si naročajo promocijske dokumentarne filme, ki jim v kampanji služijo za politično propagandne namene.

V nedeljo zvečer so na Planet TV volivcem tako že servirali dokumentarni film o Janezu Janši »Na svoji strani«.

Za parlamentarnimi volitvami bodo drugo leto jeseni še lokalne. Dokumentarec o Janši najbrž ne bo zadnji, tudi ljubljanski šerif Zoran Janković bi lahko prišel na podobno idejo, da bi v svojem filmu na dolgo in široko lahko pojasnil, kako bo za dobrobit prebivalcev glavnega mesta prelomil dano obljubo, da je bil to njegov zadnji mandat, saj se bo po vsej verjetnosti še enkrat »žrtvoval za druge« in ponovno kandidiral.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.