Moj oče Boris Kocijančič je umrl leta 1968, torej približno takrat, ko se je Boštjan Turk rodil, torej ga ni nikdar niti videl niti poznal. Bil je pošten človek, pravnik in partizan, ki so ga ljudje spoštovali. Umrl je kot poslanec slovenskega parlamenta po dolgi bolezni, ki je bila verjetno posledica vojne. Nikdar ni sodeloval pri nobenem kaznivem dejanju in nikoli ni bil zaradi česar koli obtožen.
Temeljno načelo pravne civilizacije je, da mrtvega človeka ne moreš in ne smeš ničesar obtožiti, saj se tudi braniti ne more. Zato je pisanje, da je sodeloval pri genocidu nemoralno in protipravno, še posebej ker moj oče v času povojnih pobojev sploh ni bil v Sloveniji. Napisati celo, kakšno kazen bi dobil za neko izmišljeno dejanje pred sodiščem v Haagu ob upoštevanju dejstva, da je bilo haško sodišče za vojne zločine ustanovljeno vsaj trideset let po njegovi smrti, pa ni samo sprevrženo, ampak tudi kaznivo.
Vse ostalo si pravzaprav ne zasluži odgovora. Namesto da bi se za svoje laži opravičil, jih Boštjan Turk raje ponavlja in dopolnjuje. Podobno velja za Rada Pezdirja, ki svoje neresnične trditve utemeljuje z žaljivkami, namesto da bi jih dokazal z verodostojnimi dokumenti, k čemur sem ga javno pozval.
Dr. Janez Kocijančič
