Poznopoletnega dne v letu 2011 sem prvič govoril z Majo Sunčič. Bilo je ob priložnosti izdaje klasikov francoske misli, za katero sem pripravljal spremno besedo. Pogovor je stekel – predstavila se mi je kot specialistka za staro grščino – zato sem jo vprašal, kaj pomeni stavek: tu ga zapisujem v latinični transkripciji: hon hoi theoi filusin apothneskej neos.
Stavek je France Prešeren uporabil za moto elegiji Dem Andenken des Matthias Zhops: Spominu Matije Čopa. Prešeren je eden od tistih avtorjev, ki bodo (poleg Jančarja, Prežihovega Voranca in Marguerite Yourcenarove) z menoj v večnosti: Prešernove knjige Poezij ne bom niti potreboval, ker znam vse njegove pesmi na pamet.
Četudi sem v svojem življenju videl in doživel marsikaj, me je to, kar je sledilo, dobesedno prikovalo na stol. Maja Sunčič je na mah in z veliko ležernostjo razložila smisel grškega stavka: Kogar bogovi ljubijo, mlad umre. Sledila je še natančna morfološka analiza, kaj vsak od stavčnih členov pomeni in kako se vklaplja v sintagmatično-sintaktično enoto, kakršno si je Prešeren izbral za moto svoji žalostinki.
V Sloveniji živečih in delujočih intelektualcev ne cenim – videl in spoznal sem namreč preveč sveta, da bi se mi te samoizdelane korifeje, ki kar naprej hlastajo za lokalnimi priznanji, zdele vredne kakršnegakoli razmisleka. Če jim odvzamete puder, ki ga oblast – ki pa je enako neinteligentna kot oni (najbolj znan primer je urednica Odmevov Rosvita Pesek, a o tej zgodbi v nadaljevanju) – kar naprej lepi na njih kozave obraze, res ne ostane dosti.
Kljub temu so na moji vrednostni lestvici tri izjeme: eno bom zamolčal (pod njo se namreč lahko skrije veliko imen ljudi, ki so me v RS kljub vsemu prepričali), druga je nekdanji rektor mariborske univerze in predsednik podonavske konference rektorskih univerz, Ludvik Toplak.
Tretjo pa uganete iz teh vrstic. Ni skrivnost, da so tuji jeziki nekaj, česar sem se oklenil že kot mladostnik: starejši sem postajal, bolj sem razumel, da tuji jeziki omogočajo preseči »plotove, za katere so domačo pamet vklenili posvetni jerobi«, kot se je nekje izrazil Cankar. Študiral sem tudi latinščino in latinske srednjeveške tekste berem, če se potrudim. A to, da je nekdo v jeziku, ki že stoletja ne obstaja, domač kot v materinščini, me je navdalo s strahospoštovanjem.
Dr. Žiga Turk na prvi konvenciji Katedrale svobode
Tako se je Maja Sunčič vpisala v mojo zavest. Nekaj k temu gotovo prispeva dejstvo, da sem Prešernovemu življenju in njegovi usodi posvetil tisoče in tisoče ur svojega razmišljanja: od praga otroških let naprej. Elegija Spominu Matije Čopa je odraz njegove globoke bolečine, predvsem pa najširše vizije, ki jo je prvak našega Parnasa v svojem delu oblikoval.
Drznil bi si trditi, da je ta – nemško pisana in z grškim motom podložena žalostinka – največ, kar je pesnik ustvaril. Igra usode? Imamo jo v odličnem prevodu Otona Župančiča: dovršil ga je na smrtni postelji in to je tudi njegovo zadnje prevodno delo: njega, ki je bil prej ko pesnik na glasu kot izvrsten prevajalec.
Forum 21 in njegovi najtesnejši udbovski sodelavci so bili zadnje orožje v arzenalu, s katerim si je Žiga Turk utiral pot v eno najbolj korumpiranih služb, ki jih sicer ne bo nikoli dosegel. NSI je združil s Forumom 21: šel bi še dlje, če bi se volilna kampanja ne končala na dan, ko končujemo te vrstice.
Opremljen s takšnim apriornim razumevanjem Maje Sunčič sem z največjim zanimanjem prebral vse, kar je napisala. Tako je bilo mesece, če ne leta. Vmes sem izpod njenega peresa našel tudi članek, ki ima isti naslov kot ta. Bilo je nekje v sredini leta 2015. Po objavi se mi je oglasil sam Žiga Turk: pohajala sva po kavarnah na Rimski cesti v Ljubljani in ves čas me je držal za goltanec z vprašanjem, kaj da je zadaj? Je zadaj Janez Janša? Svetovna zarota? Odgovarjal sem mu, kot sem najbolje vedel, da ni zadaj ničesar, razen Žige Turka. Maja Sunčič je preveč svoboden človek, da bi pisala po diktatu.
Nisem pa se mogel znebiti slabega vtisa. Za tistim člankom seveda ni bilo Janeza Janša, a Žiga Turk je imel v zvezi s tem imenom kar precej zgodovine. V soboto, 6. aprila 2013 je bila v hotelu City v Ljubljani velika klavzura Zbora za republiko, ki sem jo tudi vodil. Po končanem uradnem delu srečanja mi je Mojca Megušar, tajnica Janeza Janše, preprosto povedala, da je Žiga Turk na isti dan (morda je bil celo dan prej, petek, 5. aprila 2013) izstopil iz vseh organov SDS.
Odgovoril sem, da je to umazano: ko je od stranke SDS pobral toliko in toliko funkcij in denarja, nima kaj odstopati. A Žiga Turk je bil pač oportunist. Izračunal je, da mu SDS ne bo več ponujala uslug in se je ozrl drugam. Pripominjam, da je bil zame izstop Žige Turka z vseh funkcij v SDS zgolj koruptivno dejanje, odražajoče slabiča.
Šele danes razumem, česar tedaj nisem razumel: Žiga Turk je novi Gregor Virant, je pomenilo, da je Žiga Turk pripravljen početi iste stvari kot Gregor Virant. Gregor Virant je sicer polinteligenten državni uradnik, ki v času svoje kariere ni objavil ene misli, stavka, članka, ki bi zaslužil pozornost. Žiga Turk je inteligentna oseba, njegov IQ je bistveno višji od IQ-ja ministra Janševe vlade za javno upravo. Zato se je Žiga Turk vselej sončil v gloriji prestižne luči svojega intelekta.
A to, kar je Maja Sunčič videla, je šlo dlje od mojega razuma, bilo pa je naslednje: Žiga Turk je za potrebe svojih instant promocijskih kampanj v medijih in za utrditev globine svojega žepa pripravljen napraviti karkoli. Šele čez leta sem spoznal – tudi v zvezi z Majo Sunčič, da ima bitje homo sapiens sapiens poleg inteligence tudi sposobnost izrednega intuitivnega uvida v bistvo stvari. Maja Sunčič je ob svoji izredno artikulirani inteligenci premogla prav tisto, kar je krona stvarstva, pritiče pa inteligentnim ženskam: intuicijo. Maja Sunčič je človek, ki zasluži vse spoštovanje.
Žiga Turk je v zadnjem tednu potrdil vse postulate članka Maje Sunčič izpred petih let: ni ga bilo, ki bi ga Žiga Turk ne prodal in ne izdal. Ni ga bilo, ki bi se mu na novo ne udinjal: Forum 21 in njegovi najtesnejši udbovski sodelavci so bili zadnje orožje v arzenalu, s katerim si je Žiga Turk utiral pot v eno najbolj korumpiranih služb, ki jih sicer ne bo nikoli dosegel. NSI je združil s Forumom 21: šel bi še dlje, če bi se volilna kampanja ne končala na dan, ko končujemo te vrstice.
A Žiga Turk bo ostal večen spomin in opomin: in večna tema za pisanje.
