Ustavno sodišče je sklenilo, da mora država stoodstotno sofinancirati javni program tudi v vseh zasebnih osnovnih šolah, zato je zakon o financiranju vzgoje in izobraževanja v nasprotju z ustavo, v kateri določa zgolj 85-odstotno financiranje.
Poslanci levice, ki bi jih lahko imenovali tudi združenje proti vsemu, kar ni državno, pa so zbrali ustrezno večino, da bi spremenili ustavo: 35 poslancev SMC, enajst Desusa, šest SD, šest iz Levice in dva iz stranke Alenke Bratušek, skupno torej 60, kar pomeni dve tretjini državnega zbora.
Proti takemu spreminjanju ustave so bili v SDS (19), NSI (6), Andrej Čuš, Bojan Dobovšek in Franc Laj, oba poslanca narodnih manjšin – Laszlo Göncz (Madžar) in Roberto Battelli (Italijan) pa sta se vzdržala, saj nista hotela sodelovati v ideološkem spreminjanju ustave, s katero je poslanska večina skušala poteptati odločbo ustavnega sodišča.
Namero jim je preprečil Göncz, ki je bil v ustavni komisiji jeziček na tehtnici in brez njega ideološka levica ni imela dvetretjinske večine v komisiji. Po zadnjih volitvah desnica nima več niti tretjine poslancev državnega zbora, zato bi lahko levica enostransko spreminjala ustavo, a tega zaradi prestopnikov Dobovška in Laja ter obeh poslancev manjšin ne more.
Namero jim je preprečil Göncz, ki je bil v ustavni komisiji jeziček na tehtnici in brez njega ideološka levica ni imela dvetretjinske večine v komisiji.
Göncz je tudi nasprotoval zakonu, po katerem so se poslanci SMC, Desusa in Alenke Bratušek odločili, da bodo starše učencev zasebnih osnovnih šol kaznovali tako, da bodo morali za šolanje doplačevati še več, saj po novem država v teh šolah ne bo več plačevala otroškega varstva ter dodatnega in dopolnilnega pouka.
Laszlo Göncz se je rodil leta 1960 v Murski Soboti. Odraščal je v Dolgi vasi, osnovno šoli je obiskoval v Lendavi, kjer je tudi končal srednjo ekonomsko šolo. Uspešno je zaključil študij na visoki šoli Daniela Berzsenyja in pridobil naziv predmetni učitelj zgodovine in diplomirani kulturni animator. Nato se je vpisal na podiplomsko izobraževanje na Univerzi v Pecsu in po šestih semestrih pridobil naziv diplomirani profesor zgodovine.
V okviru iste šole se je vključil v doktorski program izobraževanja na področju zgodovine, dokončal doktorsko dizertacijo in leta 2001 doktoriral iz zgodovine prekmurskih Madžarov 1919–1941. Njegova znanstvena dejavnost zajema raziskovanje novejše madžarske in srednjeevropske zgodovine. Ukvarja se z manjšinsko problematiko 20. stoletja v Srednji Evropi in z zgodovino prekmurskih Madžarov in Prekmurja v 19. in 20. stoletju.
Od leta 1986 je bil zaposlen kot kulturni animator v Samoupravni interesni skupnosti madžarske narodnosti, pozneje pa sekretar Pomurske madžarske narodne skupnosti. Od ustanovitve Zavoda za kulturo madžarske narodnosti leta 1994 do izteka tretjega mandata leta 2008 je bil direktor te ustanove.
Bil je tudi prvi predsednik Društva prekmurskih madžarskih znanstvenikov in raziskovalcev. To funkcijo je opravljal od leta 2002 do 2006. Leta 2008 je bil na državnozborskih volitvah prvič izvoljen za poslanca madžarske narodne skupnosti v državnem zboru, kjer je nasledil letos umrlo Mario Pozsonec.
Za svoje delo na področju kulture in ohranjanja narodne zavesti prekmurskih Madžarov ter literarnega in kulturnega sodelovanja je prejel veliko priznanj iz Madžarske, med drugim tudi zalske županije in kar dve priznanji madžarske akademije znanosti. Leta 2007 je prejel visoko madžarsko državno odlikovanje red za izredne zasluge.
Je član zunanjega javnega organa Madžarske akademije znanosti. Poleg tega je dejaven tudi na področju leposlovja, avtor romana in pesniške zbirke.