tanja dimitrievska alica Odkrito.si

Slovenska igralka kmalu ločena od hčere?

josip broz tito Svet24.si

Titove ukane: bežal pred varnostniki v gostilne

horoskop Svet24.si

Horoskop za soboto, 26. maja

melania trump, donald Svet24.si

FOTO: Kam je izginila Melania? Američani ...

Selena Gomez Najstnica.si

Taylor Swift se je na odru pridružila Selena ...

rebeka the biggest loser Njena.si

Preslepili Rebeko in jo izločili

Masterchef Slovenija žan bukovnik Njena.si

En slab dan je velikega favorita poslal domov.

Kolumnisti

Padli laški tajkun Boško Šrot danes bere Reporter v celici na Dobu

Deli na:
Padli laški tajkun Boško Šrot danes bere Reporter v celici na Dobu

Dr. Boštjan M. Turk

Če bi Boško Šrot obstal, bi Reporter ne preživel. Proti taki sili se preprosto ne bi bilo mogoče boriti. Gospodarska kriza 2008 je pometla s Šrotom: danes bere Reporter v celici na Dobu.

Ta zapis nastaja ob dnevu svobode medijev in ob deseti obletnici izhajanja revije Reporter. Reporterju ob ustanovitvi nihče ni prerokoval svetle prihodnosti. Danes smo že pozabili, da se je v življenje izvil v eksistencialnem konfliktu s tistim človekom, ki je spomladi 2008 premogel največjo medijsko in politično oblast v državi, z Boškom Šrotom.

Boško Šrot je maja 2008 imel za seboj 250.000.000 evrov (četrt milijarde) ter glavne medijske hiše v državi. Edino, kar mu je stalo nasproti, je bil Reporter. »Never in the field of human conflict has so much been owed by so many to so few.« Tako je dejal Winston Churchill. Mislil je pri tem na britanske pilote leta 1940, mi pa to prevedemo takole: »Nikoli v zgodovini ni bilo toliko usod zaupano tako malo ljudem v tako kratkem času.« Podpisani sem se ob oddaji prvega članka za Reporter dobro zavedal tveganja, ki ga to prinaša.

Kasneje me je ta občutek minil. Ne glede na to, da so me ljudje pozneje velikokrat vprašali, ali se nič ne bojim, da bi se mi kaj zgodilo, sem jim odgovarjal po resnici: sedaj se ne bojim več. Bali se niso tudi oni, ki so branili domovino. A prvi članek je oral rez v ledino poguma, njegov naslov Kozorogov povratnik: bila je to hkrati aluzija na pivovarno Laško, ki ima v svojem znaku kozoroga, in na znano delo Henrija Millerja Rakov povratnik.

Če bi Boško Šrot obstal, bi Reporter ne preživel. Proti taki sili se preprosto ne bi bilo mogoče boriti. Gospodarska kriza 2008 je pometla s Šrotom: danes bere Reporter v celici na Dobu. Malo je bilo ljudi v zgodovini Slovenije, ki bi tako visoko leteli in tako nizko padli naposled, kot se je to zgodilo pivovarskemu baronu v vsega enem letu.

Reporter se ni boril samo zoper pivovarske, temveč tudi zoper drugačne barone. Matej Makarovič, Peter Jambrek in Tomaž Zalaznik so imeli »svoje« načrte, kako lansirati »uspešen« časopis. Če bi se kdo od njih koncepta Reporterja samo dotaknil, bi teh vrstic danes ne brali. Reporter je namreč vstopil v desetletje, ki so ga zaznamovali globalni trendi propadanja vrednostnih signatur desnosredinskega prostora.

Če začnemo z gornjimi tremi gospodi, potem najprej ugotovimo, da je Nova revija (z njo pa Zbor za republiko, ki je nastal v njenih nedrjih) dočakala katastrofalen konec. Nikoli ne bomo vedeli, ali je temeljna intelektualna paradigma osemdesetih in devetdesetih let na Slovenskem propadla zaradi nesposobnosti direktorja Tomaža Zalaznika ali zato, ker je s finančnimi špekulacijami ta konec izsilil. In deloval v nekem drugem interesu, recimo temu v interesu Udbe. Danes ni ne Nove revije niti kakršnekoli platforme (ob Zboru za republiko prižigajo mrtvaške sveče), ki bi dajala možnost organizacije politične misli.

Foto: Bobo

Reporter je prišel tudi v čas, ko je druga platforma podobne vrste, Cerkev, doživela sramotno marginalizacijo, kakršne si ob osamosvojitvi ni nihče nadejal. Cerkve, ki jo je vodil nadškof Šuštar, ali tiste, ki ji je načeloval kardinal Rode, se pač ne da primerjati z današnjim stanjem.

Napaka je bila razdrobitev na škofije: teh je toliko (in z njimi škofov ali »škofičkov«, kot bi rekel Prešeren), da jih niti najbolj vnet nedeljnik (sebe prištevam sèm) ne zna našteti. Še usodnejša prelomnica je bil poskus bogatenja mariborske škofije na tajkunski način. Bratje Krašovci so si veselo podajali roke z mogočniki iz Foruma 21 (npr. Stane Valant), ne vede, da je v Bibliji zapisano: »Človek ne more služiti dvema gospodarjema. Ne morete služiti Bogu in Mamonu.« In končalo se je, kot se je.

Vmes se je ob arbitražnem sporazumu (2010) škofiček Stres obešal na tedanjega predsednika vlade. Pozabili smo že, da je tudi Cerkev podprla usodni dokument in s tem prispevala k degradaciji meja RS. To je travma, ki se bo vlekla še desetletja. A stvar je bila s tedanjega zornega kota elementarno preprosta. RKC je računala, da ji bo Pahorjeva vlada pomagala prebroditi bankrot v tranziciji, tistega, ki sliši na ime financ.

Reporterje držal ogledalo vsem, tudi in predvsem pomladnim strankam. Bil je tako javna tribuna v času, ko sta ta prostor zapustila dva ključna dejavnika, ki sta prispevala k prestopu slovenske nacije v državnost,Nova revijain Cerkev.

Tega je povzročila mariborska nadškofija, v kateri je deloval prav Anton Stres, ki se je leta 2010 z enega stolčka (Maribor) pač presedel na drugega (Ljubljana). Njegovi pomočniki so bili tudi mojstri za distribucijo internetne pornografije po kablih steklene generacije. Prav ti so Cerkev obremenili prek vsake možne mere; finančni bankrot se je pridružil moralnemu bankrotu.

Reporter je naposled prišel v prostor, koder je propadla slovenska desnosredinska opcija. Od leta 2008 imamo nezadržen osip glasov na pomladni strani, skoraj plebiscitarno volilno abstinenco. Ta je rezultat zgrešene politike v pomladnem bloku, skrajno egoističnih apetitov posamičnih političnih kreatur, začenši s Peterletom, preko Podobnikov, Zagožnov, Žerjavov, do današnjih Primcev, Angelc Likovič (političnih komisarjev v osnovnem šolstvu, ki so nato konvulzivno konvertirali v tercijalke) in Metk Zevnik.

Rezultat tega je, da je slovenska desnica – ob svoji pregovorni samouničevalnosti – danes ob četrt milijona glasov. Slabše kot je, ne more biti. Edino upanje ostaja Lista novinarja Bojana Požarja, človeka, ki se je v istem desetletju z močjo besede boril za iste cilje kot Reporter.

Reporter je držal ogledalo vsem, tudi in predvsem pomladnim strankam. Bil je tako javna tribuna v času, ko sta ta prostor zapustila dva ključna dejavnika, ki sta prispevala k prestopu slovenske nacije v državnost, Nova revija in Cerkev. Reporter je izpolnil prazni prostor in ljudem zagotovil vsaj minimalno vezivo upanja.

No, stvar je bolj preprosta: Reporter nastaja kot »božje stvarstvo« (formalno je seveda del njega, pod pogojem, da ostajamo v krščanskem izročilu): srednjeveški filozofi so menili, da Bog svet vzdržuje v nenehnem bivanju, iz trenutka v trenutek s svojim stvariteljskim dejem, je Reporter – po analogiji, ki je spet srednjeveška teološka iznajdba – vsak teden nekaj novega in zanimivega. Tega ritma so se navadili bralci: to je največ, kar jim lahko časopis ponudi ob svoji obletnici.