Sekularizacija vse bolj vdira tudi v naš prostor, kljub temu na drugi strani ljudje postajajo vse bolj osebno verni, je pred božičem za STA povedal ljubljanski nadškof metropolit Stanislav Zore. Za denacionalizacijo pravi, da Cerkev ni kriva, če se postopki vlečejo in je zato treba plačati odškodnino, za spravo pa, da Cerkev ni stranka v postopku.
Minevata dobri dve leti, odkar vodite ljubljansko nadškofijo. Kako ocenjujete stanje v njej?
Stanje v nadškofiji je vpeto tako v Katoliško cerkev na Slovenskem kot v družbo. Na eni strani je sekularizacija, o kateri smo pri nas pred leti zgolj brali in razpravljali, izrazito vstopila tudi v naš prostor, na drugi strani pa opažam, da se versko občestvo prečiščuje, v pozitivnem pomenu besede. Tako se uresničuje krovni pastoralni načrt z naslovom Pridite in poglejte, predstavljen leta 2012, katerega cilj je, da bi ljudi pripeljali do bolj osebne vere. Veliko ljudi je namreč vedno bolj osebno - in ne toliko tradicionalno - vernih, hkrati pa vedno bolj pripravljenih prevzemati različne pobude znotraj Cerkve.
Nadškofija deluje dobro, ko gre za karitativno dejavnost in njeno šolstvo. Tudi pri duhovnikih opažam veliko željo ljudem prinašati evangelij. Res pa je, da se starost duhovnikov dviguje, ker primanjkuje mlajših. To bo treba reševati z večjim vključevanjem laikov in organizacijskimi spremembami. Treba bo tudi več moliti za nove duhovne poklice. Verjamem namreč, da Bog kliče ljudi, če ga le potrebujejo in če mu hočejo prisluhniti.
Kako se kaže sekularizacija in kako velika je dejansko?
Kaže se v manjšem številu krstov, cerkvenih porok in otrok pri verouku. V zadnjih 10 letih je število vseh omenjenih upadlo za 20 odstotkov.
V kolikšni meri je na to vplival finančni polom mariborske nadškofije?
Zagotovo je dogajanje, povezano z mariborsko nadškofijo, boleče odjeknilo tudi širše kot v sami nadškofiji, ne bi si pa upal trditi, da je temeljni razlog za povečevanje sekularizacije. Po podatkih, ki jih imam, je denimo vpis v mariborsko škofijsko gimnazijo nekoliko upadel samo v letu po tistem, ko je zadeva izbruhnila - pa še tu bi bilo treba preveriti, ali ni to posledica manjše generacije otrok -, že takoj naslednje leto pa je bil vpis enak prejšnjim letom. Sam sem denimo takrat hodil po različnih župnijah, tudi mariborske nadškofije, in opazil, da ljudje zaradi tega dogajanja niso izgubili vere. Lahko je bil to razlog, da se je nekdo oddaljil od Cerkve, zagotovo pa ni bil to večinski razlog. Ta je bolj v splošni današnji miselnosti, da lahko živimo brez Boga.
Pred nedavnim je sodišče nadškofiji dosodilo 11,2 milijona evrov odškodnine, ker ni mogla uporabljati gozdov na območju Pokljuke in Mozirja, ki so v denacionalizacijskem postopku, a je višje sodišče nato sodbo razveljavilo in jo vrnilo v novo odločanje. Imate podatek, koliko tovrstnih zahtevkov za odškodnine ima nadškofija in koliko je skupna vrednost nepremičnih, ki jih nadškofija še terja v procesu denacionalizacije?
Zakonodajalec je kot primarno obliko vračanja nacionaliziranega premoženja predvidel vračilo v naravi. Pri tem postopku se vrednost nepremičnin praviloma ne ocenjuje, zato podatka o tem, kolikšna je vrednost nepremičnih, za katere uveljavljamo denacionalizacijo, nimamo. Prav tako nimamo celovitih podatkov o odškodninah, ki jih terjamo zaradi nezmožnosti uporabe nepremičnin, ki so predmet denacionalizacijskih postopkov. Marsikje so namreč pogajanja še v teku, v veliko primerih še ni odločeno.
Treba je poudariti, da ne mi ne kateri koli drugi upravičenec do nacionaliziranega premoženja nismo krivi, da denacionalizacija poteka tako dolgo in da je zato treba plačevati odškodnine. Če denacionalizacija ne bi trajala 25 let, potem bi bile stvari bistveno drugačne in tudi odškodnin ne bi bilo. Večkrat tudi slišim, kako bi lahko nepremičnine, ki so predmet denacionalizacije, vzeli v začasno upravljanje, da bi se izognili odškodninam. Za določene nepremičnine smo že pred več kot dvema letoma vložili predlog za začasno upravljanje, a o njem še danes ni odločeno.
Znani so vam pozivi, naj se Cerkev odreče odškodninam, kot v neke vrste zameno za bančno luknjo, ki so jo pomagala kopati podjetja v lasti mariborske nadškofije ...
Z gospodarskim sistemom Zvonov druge škofije, razen mariborske, ki je zaradi tega izgubila vse premoženje, nimajo nič. Zato povezovati to dogajanje s celotno Cerkvijo na Slovenskem ni korektno. Na drugi strani je bančna luknja nastala zaradi tega, ker državne banke očitno niso dovolj odgovorno in z vsemi potrebni varovalkami delile posojil, ne samo Zvonovom, pač pa celi vrsti drugih gospodarskih sistemov. Zato je treba poiskati odgovorne tudi v bankah, seveda pa tudi v gospodarskem sitemu Zvonov in nadškofiji, če je potrebno.
Cerkev sicer s premoženjem, ki ji je bilo vrnjeno, razvija šolski sistem, karitativno dejavnost, skrbi za vlaganja v kulturno dediščino, pomagati je treba tudi marsikateremu duhovniku na obrobju, ki ne dobi dovolj sredstev za dostojno življenje.
Je Cerkev odgovornost v svojih vrstah terjala dovolj dosledno?
Vemo, da sta, domnevno zaradi finančnega poloma v mariborski nadškofiji, odstopila dva nadškofa, kar je, mislim da, s strani Cerkve precej. Prav tako je bil na sodišču obsojen nekdanji ekonom mariborske nadškofije. Res pa je, da je bil obsojen zaradi prenove dvorca v Betnavi, kar morda pomeni, da pri Zvonovih ni bilo kriminalne zgodbe ali pa pravosodje ni opravilo svojega dela.
Kako ocenjujete trenutni odnos države do Cerkve?
Gre za nikoli končan projekt. Kakor je država nekaj, kar se mora vedno soočati z vprašanji časa, tako se mora tudi Cerkev vedno soočati z aktualnimi vprašanji. Posledično se dialog med državo in Cerkvijo ne more nikoli končati.
Pogovori vseskozi tečejo. Na nekaterih področjih so stvari do neke mere rešene, denimo pri pastoralni oskrbi vojakov in policistov, sofinanciranju vzgojno-izobraževalne dejavnosti, sofinanciranju cerkvenih arhivov in delno pri sofinanciranju vzdrževanja kulturne dediščine. Na veliko področij pa vprašanja ostajajo odprta, denimo vprašanje glede uveljavitve ustavne odločbe o financiranju zasebnih osnovnih šol ter sistemskega financiranja duhovne oskrbe v bolnišnicah, zaporih in domovih za ostarele. Kot primer naj samo navedem, da so v enem izmed domov za ostarele uredili kapelo. S tem so, kot mi je povedal direktor, zmanjšali stroške, saj, od kar imajo kapelo, ljudje ne potrebujejo toliko zdravil in pomirjeval, pa tudi zaposleni so bolj zadovoljni.
Kar se tiče odnosa med Cerkvijo in državo, je treba bolje urediti tudi skrb za skupno kulturno dediščino. V lasti Cerkve je namreč 80 odstotkov kulturne dediščine, ki jo je treba vzdrževati, na drugi strani pa država za to namenja zgolj 20 odstotkov vseh sredstev, namenjenih za kulturno dediščino. Eno od področij, kjer bi država in Cerkev lahko naredili korak naprej, je tudi delo z ubogimi in nezaposlenimi.
Gre reševanje problematike povojnih grobišč s pokopom žrtev iz Hude jame v pravo smer?
Iskreno upam, da gre. Vendar samo v primeru, da je to začetek procesa, ne njegov konec, in samo v primeru, da bodo vse žrtve, kolikor je to največ mogoče, dobile dostojen grob. Vseskozi je treba tudi odpirati prostor za resnico, saj nas bo le ta osvobodila. Dokler namreč resnici ne bomo dovolili, da vstopi med nas, ne bomo dosegli pomiritve znotraj naroda.
Je Cerkev sama naredila dovolj za pomiritev?
Škofje v Sloveniji so se že velikokrat opravičili za to, kar je Cerkev naredila narobe in kar so naredili narobe njeni posamezni člani. Je pa treba vedeti, da pri tem Cerkev ni stranka v postopku. Kristjani so bili na obeh straneh in za oboje je Cerkev skrbela. Njena naloga danes sicer je, da govori o odpuščanju in je zagovornica resnice.
Pred časom je bila sprožena evropska državljanska pobuda za zaščito družine, s katero nameravajo katoliške organizacije zbrati milijon podpisov za začetek postopka, s katerim bi v evropsko zakonodajo vpisali definicijo družine. Kaj menite tem?
Pobudo seveda razumem, posebej v kontekstu evropskega in svetovnega trenda, kjer družina vedno znova doživlja napade in ogroženost. Družino kot skupnost očeta, mame in otrok je treba primerno zavarovati. Seveda pa je potrebna pravna urejenost tudi za kakšne druge skupnosti, če imajo za to interes.