Kako pa se je pri njem odrezal Milan Kučan? Z njim se je prvič pobliže srečal ob obisku Janeza Pavla II. leta 1996. Pred njegovim prihodom je v L'Osservatore Romano objavil kritična članka o odnosih med državo in Cerkvijo, v katerih je omenil ozračje strahu, negativno poročanje levih medijev o Cerkvi, pomanjkljivo demokracijo, ki ji načeluje kontinuiteta.
»Kučan me je že na Brniku opomnil, da tako pisanje škodi državi, gospa Štefka, tedanja first lady, pa je menda celo noč jokala.« Kmalu po Rodetovem prihodu v Slovenijo je Kučan izrazil željo po pogovoru in se anonimno pripeljal na škofijsko dvorišče.
»Dejal je, da je naklonjen sporazumu s Svetim sedežem, a naj bodo pogovori tajni, daleč od medijskega hrupa, in naj se zadeva čim preje zaključi. Vse je ostalo pri besedah. Nobenega konkretnega koraka. Predstavljam si, da da se je prenaglil in da so mu dali vedeti, da je to v pristojnosti vlade.«
Ko je v pregretem ozračju glede ratifikacije predsednik Kučan nastopil na mednarodnem simpoziju o vlogi kristjanov v politiki, je po njegovem nastopu nadškof Rode teatralno izjavil: »Nocoj sem ponosen na svojega predsednika!«
Izjavo so vsi slovenski dnevniki z veseljem objavili. »Župniki so mi jo zamerili, ljudje so bili razočarani. Zakaj sem to storil? Računal sem, da mi bo Kučan ta poklon poplačal z zavzemanjem za ratifikacijo, a sem se uštel. Nič ni storil.«
Iz želje po očiščenju Cerkve pred sinodalnim zborovanjem je med spravnim bogoslužjem pri Svetem Urhu izrazil obžalovanje in se opravičil svojcem žrtev. Verjame, da je večina priznanje krivde in opravičilo sprejela kot korak sprave, bili pa so tudi tisti, ki so mu nasprotovali. Ivan Korošec, nekdanji član postojanke domobrancev pri Svetem Urhu ga je pozneje na obisku na škofiji »grdo nadrl, gluh za vse razloge, ki so privedli do moje odločitve«.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
