Ko ga je Janez Pavel II. 5. marca 1997 imenoval za ljubljanskega nadškofa, je bil vnaprej odločen, da se ne bo menil za levo usmerjene medije. Želel je »prebuditi narod, ki je ponižan in žaljen prestal komunistično diktaturo.« Hladen, celo sovražen odnos ga je vendarle boleče presenetil, piše v knjigi.
Ekskluzivne fotografije luksuzne prenove dvorca Goričane za kardinala Franca Rodeta
Ni zaobšel niti epizode z gradom Goričane, ki bi bil »primeren za oddih po napornih obiskih po župnijah ali kraj zatišja in zbranosti, kjer so škofje sestavljali pastirska pisma«. Računal je, da bi se po upokojitvi vrnil v nekdanji benedektinski samostan, v katerem so občasno bivali ljubljanski škofje, to »pa v javnosti ni naletelo na dober odziv zaradi atavistične alergije Slovencev do gradov«.
Za vrnitev gradu Cerkvi se je obrnil na predsednika vlade Drnovška in stvar je bila hitro rešena. Pri tem mu je dejal, da »imam na škofiji zgolj štirideset kvadratnih metrov betona, kjer se lahko sprehodim, za razvedritev pa bi potreboval kaj drugega, in sicer izven Ljubljane. Goričane bi bile kot nalašč za to.«
Priznava, da je bila zadeva Goričane ena od bolečih izkušenj njegovega škofovanja. Pri obnovi je zaupal prijatelju, ki ga je prevaral (veljal je za zglednega katoličana, v sorodstvu s padlimi domobranci) in povrh še obrekoval. Gre najbrž za direktorja papirnice Goričane Andraža Steguja, ki pa ga kardinal ne imenuje.
VEČ V TISKANI IZDAJI REPORTERJA IN TRAFIKI24
