Umor Ivana Krambergerja: so nekdanji udbovci nagovorili Petra Rotarja, da je sprožil usodni strel?

Ob 25. obletnici umora predsedniškega kandidata Ivana Krambergerja smo v Reporterju razkrili, kako ga je Udba zlorabila, da bi onemogočila zmago Jožeta Pučnika. Vodja njegove volilne kampanje Marjan Beranič nam je takrat zaupal, da je Krambergerja h kandidaturi nagovoril po nalogu takratne Službe državne varnosti.

Knjigo Igorja Kršinarja z naslovom Komu je bil napoti Ivan Kramberger je izdala založba Kulturni center Maribor, pri kateri jo je tudi mogoče naročiti na naslovu Kulturni center Maribor, Ljubljanska 4, 2000 Mariboru, telefonska št. 041 832 736, e-naslov: kulturni.center.mb@gmail.com.

»Udba je želela, da Kramberger kandidira, da bi tako onemogočila Pučnika. Kramberger je pobiral glasove, ki bi jih lahko dobil Pučnik, zato so potrebovali nekoga, ki bi premešal karte. Bali so se Pučnikove zmage, saj bi bila v tem primeru vojna. Verjeli so, da se bo Kučan lažje sporazumel z generali, ker jih je osebno poznal,« je dejal Marjan Beranič, ki je vodil volilno kampanjo Ivana Krambergerja, takoj po volitvah pa sta se razšla, ker sta se sporekla zaradi denarja.

Beraničevo sodelovanje z Udbo se je začelo leta 1987, ko sta ga obiskala dva uslužbenca SDV iz Maribora: »Takrat je Udba povsod iskala svoje vohune v Nemčiji. Če smo se slišali po telefonu, je bila šifra: 'Kako je kaj s stricem?'.« Beranič je bil zdomec v Nemčiji, vendar takrat za Krambergerja še ni vedel.

Zaupal nam je tudi imena obeh udbovcev, prvi naj bi bil Jože V., drugi pa Matko H., objavljamo samo začetnici njunega priimka, saj nas je prosil, naj ne navajamo polnih imen, ker se boji posledic. Oba sta sicer na seznamu udba.net navedena kot miličnika in uslužbenca SDV s šifro 60000. Leto pozneje se je pri Beraniču oglasil samo še Matko in mu predlagal, da se včlani v Zvezo slovenske akcije, v kateri so delovali avstralski Slovenci, ki so zagovarjali samostojno Slovenijo.

Navezal je stike z njenim predsednikom Ivanom Kobalom in si z njim izmenjal nekaj pisem. Nato pa o stikih obveščal udbovca Matka: »Pokazal sem mu samo prvo njegovo pismo, medtem ko sem ostali dve zatajil. Naslednja akcija je bila, da sem v Münchnu fotografiral neko albansko zborovanje.«

Toda najbolj zanimiva zgodba se začne jeseni 1989, ko naj bi ga Matko med njegovim bivanjem v Sloveniji spet obiskal in mu rekel: »Poznaš Krambergerja? Ta bi bil pravi za predsednika. V Sloveniji ga vsi poznajo. Nagovori ga, naj kandidira. Ker sta oba zdomca, se bosta hitro povohala.«

Beranič je Krambergerja prvič obiskal 1. decembra 1989. Datuma se spominja, ker naj bi bil ravno takrat v Ljubljani »miting resnice« srbskih jogurtnih revolucionarjev, a ga je, kot je znano, policija preprečila: »Šel sem v Krambergerjevo gostilno in tam videl nekaj Avstrijcev, ki jih je v sosednji sobi v nemščini zabaval Kramberger. Potem sem z njim navezal stik, malo sva se pogovarjala, nato pa sem šel domov. Že naslednji dan me je obiskal udbovec Matko in me vprašal, kako je bilo ter če sem ga prepričal v kandidaturo. Ker nisem, je vztrajal, da ga nagovorim.«

Pismo iz Nemčije

Drugič ga je obiskal naslednji teden in takrat mu je predlagal, naj kandidira za predsednika: »Kramberger mi je rekel, da ga Slovenci ne bodo volili, ker ga imajo za prismojenega. Mu pa je to godilo, saj si je želel, da bi o njegovi možni kandidaturi napisal članek novinar Večera Andrej Petelinšek. Po drugi strani pa je bil zelo sumničav, pomislil je, da sem udbovec, zato je gledal moj avto z nemškimi tablicami.«

O vsem je poročal udbovcu Matku, ta pa naj bi mu predlagal, naj odide v Nemčijo in od tam piše Krambergerju, da bi bilo dobro, če kandidira za predsednika. Tako naj bi odvrnil sum, da je v ozadju Udba.

»Čeprav sem sprva nameraval silvestrovati doma, sem 15. decembra odšel v Nemčijo, da sem mu od tam pisal. Na štirih listih sem mu pisal o Vaclavu Havlu, ki je bil zapornik, potem pa je bil izvoljen za predsednika. Predlagal sem mu, da bi bilo dobro, če bi se tudi pri nas neki navadni človek postavil v boj proti komunistom. Takrat je Kramberger zagrabil vabo, saj mi je nato žena telefonirala, kako je šla iz Maribora v Rogaško Slatino in med potjo zvedela, da bo Kramberger kandidiral.«

Domov v Slovenijo se je vrnil takoj po novem letu in se takrat spet srečal s Krambergerjem. Nato je vodil njegovo volilno kampanjo, mu svetoval, kaj naj govori in kako naj nastopa. Toda Kramberger je bil znan po svojeglavosti in ga večkrat ni poslušal. »Nekega dne me je vprašal, ali naj gre k frizerju, češ da ga ljudje ne marajo zaradi dolgih las. Odsvetoval sem mu, on pa je rekel ženi Marjeti, naj mi prinese klobaso, ker sem si jo zaslužil, nato pa se je odpeljal v Ljubljano, kjer se je ostrigel. O politiki ni imel pojma. Mislil je, da bo predsednik vlade in je ponujal ministrska mesta.«

Po volitvah sta se sprla: »Kramberger me je v Slovenskih novicah obtožil, da sem si prilastil denar, ki naj bi ga za njegovo kampanjo poslali ameriški Slovenci. Stvari so še tako daleč, da sem ga celo tožil.«

Sklep

Zelo je verjetno, da je bilo v interesu takratne partije in njene »udarne pesti« (Udbe), da Kramberger s svojo kandidaturo premeša karte med volivci. Morda je takratna oblast res ocenjevala, da bi lahko s Krambergerjevo kandidaturo onemogočili Pučnikovo izvolitev za predsednika Slovenije.

Toda danes lahko ugotovimo, da bi Pučnik verjetno v vsakem primeru izgubil spopad s Kučanom, saj je ta lahko računal na glasove volivcev, ki so v prvem krogu izbrali Demšarja, teh pa je bilo skupaj z njegovimi volivci dovolj za zmago. Krambergerjevi volivci pa so, kot sem že navedel, dejansko večinoma volili Pučnika, a na končni rezultat niso mogli vplivati.

Po osamosvojitvi se je SDV sicer spremenila v Varnostno-informativno službo, a njeni uslužbenci so v veliki večini ostali isti ljudje. Težko sodimo o tem, koliko so se obveščevalci v novih vlogah vmešavali v politično življenje demokratične države in koliko so sodelovali v sporih med takratnimi političnimi akterji. Zato tudi ne moremo vedeti, ali so morda spet imeli kakšne načrte s Krambergerjem in ali so bili kakorkoli vpleteni v njegov umor.

Ali je morebiti kdo med njimi, podobno kot pred tem Beraniča, nagovoril Rotarja in komu bi pravzaprav koristila dobrotnikova smrt? Prav zaradi tega sem se ob koncu študija odločil, da v diplomski nalogi podrobno analiziram politično dejavnost Ivana Krambergerja in ugotovim, komu je bil pravzaprav napoti ta politični naturščik iz Negove. Diplomsko nalogo sem zagovarjal 29. junija 1994 na Fakulteti za družbene vede Univerze v Ljubljani pri mentorju prof. dr. Marjanu Brezovšku.