Skrivnostni umor Ivana Krambergerja: zakaj ljudje dvomijo, da je bil morilec res neki alkoholizirani kmet

Bila je lepa, sončna nedelja in ljudje so se na zborovanju Ivana Krambergerja v Jurovskem Dolu prijetno zabavali. Okoli 18.45 je odjeknil strel, predsedniški kandidat pa je padel z govorniškega odra in obležal.

Knjigo Igorja Kršinarja z naslovom Komu je bil napoti Ivan Kramberger je izdala založba Kulturni center Maribor, pri kateri jo je tudi mogoče naročiti na naslovu Kulturni center Maribor, Ljubljanska 4, 2000 Mariboru, telefonska št. 041 832 736, e-naslov: kulturni.center.mb@gmail.com.

Na kraj dogodka sta prišla policija in reševalno vozilo, ki je ranjenega Krambergerja odpeljalo v bolnišnico. Toda že med prevozom se je njegovo srce za vedno ustavilo. Policija je že kmalu za tem prijela domnevnega morilca, takrat 42-letnega domačina Petra Rotarja. Našla je lovsko puško, s katero naj bi ustrelil Krambergerja, in pokrovčke za daljnogled na okenski polici v njegovi hiši, od koder naj bi bil najboljši razgled na dvorišče, kjer je stala žrtev. Odpeljali so ga na policijsko upravo v Maribor, kjer je naslednje jutro priznal umor.

Mariborsko sodišče ga je 31. avgusta 1992 spoznalo za krivega umora in ga obsodilo na devet let zapora. Po pritožbi tožilstva mu je višje sodišče kazen zvišalo na dvanajst let, toda nazadnje jih je odsedel devet. Prvih šest let zapora je prestajal na Dobu, zadnja tri pa na odprtem oddelku v mariborski Rogozi, od koder se je lahko vsako jutro z avtobusom vozil na svojo kmetijo, zvečer pa vračal v zapor.

Novinarjem je večkrat zanikal, da bi on umoril Krambergerja. Junija 1993 je v zaporu na Dobu novinarju Slovenskih novic izjavil, da zaradi vinjenosti ne ve, ali je kriv ali ne ter da je priznal, ker se je bal, da ga bi pretepali: »Predvsem vem, da tako pijan ne bi mogel zadeti človeka v srce. Strel bi lahko prišel tudi iz gošče nad Roškarjevo hišo, iz katere naj bi po prvih ugotovitvah kriminalistov streljal jaz. Potem so ugotovili, da sem ustrelil iz svoje nove hiše.«

Podobno je vztrajal tudi dvajset let po umoru: »Poglejte, vojaški balistik je dal drugačno mnenje, a so ga zavrnili. Imel sem čez šest promilov alkohola v krvi, smrtno dozo, pa so vse zakrili. Policija ni imela interesa, 50 jih je iskalo kroglo, a je niso našli. V glavnem, jaz nisem streljal, vi pa raziščite, če ste tako sposobni.«

Po prihodu iz zapora je kmetoval v Jurovskem dolu in le redko govoril z novinarji. Toda, če je bil res nedolžen, kot je trdil, potem ni jasno, zakaj je leta 2014 s svojim nasprotovanjem preprečil postavitev spomenika Ivanu Krambergerju v Jurovskem Dolu. Umrl je januarja 2019.

Že med sodnim procesom so v javnosti zaokrožila številna ugibanja, ali sploh sodijo pravemu morilcu ali pa gre za politično zaroto prve vrste, tako rekoč slovenski primer JFK (atentat na ameriškega predsednika Johna F. Kennedyja). Tako se je govorilo o dveh motoristih, ki naj bi v času dogodka v naglici izginila s prizorišča, in policijskem helikopterju, s katerim naj bi nenavadno hitro na kraj zločina prihitel takratni notranji minister Igor Bavčar.

Mnogi še danes dvomijo, da je bil Krambergerjev morilec res neki alkoholizirani kmet. Preizkus alkoholiziranosti je pokazal, da je imel Rotar v času dejanja 2,5 promila alkohola v krvi, vendar po mnenju izvedenke toksikološke stroke za človeka, vajenega alkohola, to pomeni le lažjo ali zmerno alkoholiziranost. Nikoli tudi niso našli krogle, ki je predsedniškemu kandidatu vzela življenje, saj se je po ugotovitvah policije razletela.

Poleg tega je lenarški odvetnik Ivan Bukovnik, ki je zagovarjal obtožnega Petra Rotarja, trdil, da je bilo veliko lažje Krambergerja ustreliti iz 150 metrov oddaljene sosednje Roškarjeve hiše kot iz 63 metrov oddaljene Rotarjeve hiše, kjer večino oken zakriva bližnje drevo. Kriminalisti so ugotovili, da je morilec streljal s tistega okna, kjer je bila vidljivost odlična, poleg tega so bila v Roškarjevi hiši vsa okna zaprta s polkni.

Toda v slednji so našli tudi dva kozarčka za žganje, zato je obramba trdila, da bi bilo lahko v času umora v Roškarjevi hiši več ljudi. Posebej nejasno pa je bilo, kam je po policijski preiskavi izginil stol, na katerem so našli odtis stopala. Odvetnik Bukovnik je namreč menil, da bi bil lahko ključni dokaz za to, da je storilec streljal iz Roškarjeve, ne iz Rotarjeve hiše.

Skrivnost odtisa na sedalu stola

Po štirih letih so ugotovili, da je na stol stopil strokovni izvedenec za balistiko Janez Golja, ko je raziskoval, ali je morda Krambergerjev morilec streljal iz Roškarjeve hiše. »Tam je bila tudi najboljša možna lokacija za streljanje. Toda že od zunaj se je videlo, da so bila polkna zaprta. Postavil sem si stol in si ogledal, ali je kdo odpiral okna, vendar je bilo vse zaprašeno in obdano s pajčevinami, ker lastnikov že nekaj dni ni bilo doma. Tako smo izključili, da bi lahko od tam kdo streljal. Pozneje so na tem stolu našli sled obuvala, stol pa se je založil in ga niso več našli. Obramba je nato trdila, da je storilec stopil na tisti stol. V resnici sem med ogledom stopil jaz. Bila je moja sled. Policija je posnela vse stavbe in vse ljudi, ki so se tam zbrali, če bi bil morda med njimi storilec. Tako so še podnevi posneli Roškarjevo hišo, s posnetka pa se vidi, da so bila polkna zaprta,« je povedal za revijo Reporter ob dvajseti obletnici umora Ivana Krambergerja.

Toda takratna kriminalista Franc Kangler (danes znani politik) in Viktor Markovič, ki sta opravila ogled Roškarjeve hiše in zavarovala morebitne dokaze, trdita, da je bil stol že prej tam. »V prvem nadstropju je bila kuhinja, pri oknu je bil stol, ki je imel sedalo iz skaja, na njem pa odtis čevlja, ki je bil podoben vojaškemu škornju. Kriminalistični tehnik je vse to poslikal, odvili smo sedalo in ga dali v polivinilasto vrečko, vse dokaze pa smo poslali na štab v policijsko postajo Lenart. To sedalo se je pozneje izgubilo. Presenečen sem nad izjavo izvedenca Golje, da naj bi on stopil na ta stol. Midva sva kot kriminalista prišla nekaj po 20. uri zvečer, verjetno sva bila prva. Golja ni mogel priti hitreje iz Ljubljane kot midva iz Maribora oziroma s Ptuja,« je pozneje za Reporter izjavil Kangler, z njim pa je soglašal tudi Markovič.

Toda Golja vztraja, da je stol k oknu postavil on in nanj stopil med preiskavo. V Jurovski Dol je prišel, »ko se je že večerilo«, torej po 21. uri. Kangler pravi, da so sedalo dali med dokaze, Golja, ki je prišel pozneje, pa zatrjuje, da tam ni bilo nobenega drugega stola, ker ga je tja postavil on. Tudi če bi kdo res streljal iz Roškarjeve hiše, bi bil spet glavni osumljenec Rotar, ki je imel ključe od hiše, saj je tja hodil zalivat rože. Roškarjeva pa sta bila takrat na vikendu na Krku.

Kot se spominja Golja, se je po Rotarjevem priznanju naslednje jutro rekonstrukcija začela v Roškarjevi hiši, kjer je Rotar zalil rože in popil žganje, nato pa je šel v svojo hišo in natančno pokazal, s katerega okna je streljal. Pokazal je, kam je nameril in kam je nato skril puško. Vse se je ujemalo z našimi ugotovitvami.

Kam je izginila krogla?

»Krogla je zadela Krambergerja v ramo in šla skozi lopatico, nadlahtnico in mu potrgala vse žile. Šlo je za lovsko kroglo, za naboj z mehko konico. Ko pride v kost in telo, se krogla razširi in razpade. Za lovski naboj je to pomembno, da žival, tudi če je samo zadeta, pade. Če bi Krambergerja zadela vojaška krogla, bi šla skozi, ne bi mu nič raztrgala in bi preživel. Krogle niso nikoli našli. Letela je naprej po prostoru med cerkvijo in kulturnim domom. Po končani rekonstrukciji smo izvedeli, da je nekega fantka, ki je sedel ob Krambergerju, oplazil del krogle, ki je zadel v asfalt, drugi del pa je zadel v smreke. Tudi iz strelne rane je bilo vidno, da je bila izhodna rana večja kot vhodna ter da je že v telesu razpadla na več kosov. Kriminalisti so celo dopoldne iskali ostanke krogle pod smreko, vendar jih niso našli. Zato neposrednega dokaza ni bilo, niti krogle. Če ne bi Rotar priznal in če ne bi na rekonstrukciji pokazal tako, kot smo že prej ugotovili in kar je lahko vedel samo storilec, potem je vprašanje, če bi mu lahko karkoli dokazali,« je v svoji izjavi še povedal Golja.

Kangler pa vztraja, da je bil ogled narejen površno: »Lovska krogla se nikoli ne razleti. Takšna krogla lahko prebije betonski zid. Morali bi izkopati zemljo in poiskati kroglo. Vprašanje je, kateri patologi so naredili obdukcijo in zakaj mariborski tega niso smeli. Tudi trupla niso slikali na rentgenu. Po mojih informacijah je bila v preiskavo globoko vmešana Varnostna informativna služba (VIS), naslednica SDV. Silvo Komar je kot šef mariborskega Visa svetoval ministru Igorju Bavčarju, naj ne pride na kraj dejanja. Največ operacij stare Udbe se je krmililo prav iz Maribora, kar je razvidno iz dokumentacije v Arhivu RS. Pozneje se je Bavčar kljub temu pripeljal s helikopterjem in si ogledal prizorišče. Zanimivo je tudi, kako hitro se je končal sodni postopek, tožilec je bil Boris Marčič, preiskovalni sodnik Marjan Bizjak pa je pozneje na vprašanje VTV, kako bi danes ocenil preiskovalni postopek, za precej časa umolknil, nato pa rekel, da je bil opravljen, kolikor je bilo mogoče, skrajno nepristransko, pošteno in natančno.«

Za Goljo ni nobenega dvoma, da je bil storilec Peter Rotar: »V njegovi hiši so na okenski polici, od koder se vidi mesto, kjer je stal Kramberger, našli pokrovčke za daljnogled. Puška pa je bila skrita za šipami v tej novozgrajeni stavbi. V puški so našli še tulec, šlo je za lovsko puško, dišala je po streljanju, v njej so bile še sveže saje, na puški pa je bil omet, ki so ga takoj zavarovali. Omet na puški je ustrezal ometu na hiši, kamor je puško prislonil, ko je ustrelil. Pri pregledu puške smo sicer ugotovili, da nese nekoliko višje in bolj desno. Kramberger je bil zadet v ramo, očitno je Rotar meril v njegovo srce. Posledice so bile prav tako usodne. Tudi vinjenost ni bila ovira. Na sodišču sem rekel: če je bil pijanček, se mu vsaj roka ni tresla. Posebej, če se je naslonil puško. Tako bi lahko Krambergerja vsakdo zadel, sploh pa lovec. Tak atentat bi se lahko na povsem enak način zgodil tudi danes.«