Geslo »Evropa zdaj!« je bilo namreč predvolilni slogan stranke ZKS-SDP pred volitvami leta 1990. Predsednik časopisnega sveta je bil Lev Kreft, glavni in odgovorni urednik tednika je bil Bojan Požar, novinarja v uredništvu pa Jože Urh in Jože Poglajen.
Vsi so se poznali iz Komunista in Zveze komunistov Slovenije. Urh je skupaj s Požarjem pomagal prenavljati partijo, Poglajen pa je bil strokovni sodelavec centralnega komiteja (CK ZKS). Kreft in Kumer sta tudi pozneje odigrala vidni vlogi v SDP oziroma ZLSD in zdaj SD.
V Evropo so tudi pisali politiki iz vrst SDP, med njimi Igor Lukšič, Lev Kreft, Dušan Kumer, Borut Pahor, pa tudi iz vrst LDS, kot npr. Mile Šetinc in Darko Štrajn. Objavljali so intervjuje s politiki različnih političnih opcij, tudi iz vrst Demosove vlade, vsekakor pa je bil tednik Evropa bistveno bolj pluralen, sploh pa bolj dostojen, kot so danes glasila, ki jih izdaja SDS oziroma njeni slamnati ljudje. Prva številka Evrope je izšla 21. junija 1990.
Takrat je Požarja zmotilo pisanje Demokracije, ki sicer nima lastniške povezave s sedanjim tednikom z istim imenom, čeprav se imenuje po njej. V drugi številki Evrope je Požar v uvodni kolumni z naslovom Razlike v demokraciji oziroma Razlike v Demokraciji (naslov je napisan z velikimi črkami, zato se poigrava z imenom časnika Demokracija) je kritiziral njen prispevek pod naslovom »Vsi predsednikovi možje in prikaz vseh povezav, ki trenutno tvorijo ilegalno oblast v Sloveniji.«
Prva številka Evrope je izšla 21. junija 1991. Informativno politični tednik SDP je izdajalo Podjetje Zdaj, ki ga je vodil Dušan Kumer.
Takole se je zgražal Požar: »Koordinator tega množičnega spisa bolj ali manj znanih slovenskih in tujih državljanov je, po in v Demokraciji, predsednik predsedstva republike Slovenije Milan Kučan osebno. Vendar pustimo za zdaj vprašanje, kako je mogoče v pravni državi – to pa Slovenija vsaj zdaj naj bi bila – brez kakršnih koli argumentov objaviti, da je legitimno izvoljeni državni poglavar koordinator (skratka vodja) ilegalne oblasti.«
Ob tem je okrcal tudi lastniško sestavo Demokracije: »In med ustanovitelje (in lastnike) neodvisnega časopisa sodijo predsednik parlamenta, zunanji in obrambni minister, predsedniki, podpredsednik in generalni sekretarji vladnih strank. Skratka v neposrednem smislu oblast.« Zanimivo, da danes, ko je podobnih očitkov deležen »medijski imperij SDS« oziroma družba, ki izdaja strankarsko televizijo in spletni portal, Požar ni med tistimi, ki bi to očitali.
Ko je pozneje (25. oktobra 1990) objavil intervju z Milanom Kučanom, ga je naslovil z »gospod predsednik«, Kučan pa ga je takoj popravil: »Tovariš predsednik…« S tem mu je dal vedeti, da sta tovariša iz nekdanje partije in da je Evropa glasilo njunih skupnih tovarišev.
Kučana je vprašal, kako komentira izjave Jožeta Pučnika, ki ga je intervjuval nekaj tednov prej, da bi bile nekatere stvari drugačne, če bi bil za predsednika izvoljen on. »Gotovo bi bile nekatere stvari drugačne, če bi bil gospod Pučnik izvoljen za predsednika Predsedstva. Katere? To bi se pač pokazalo pri delu,« mu je odgovoril Kučan.
Škoda, da ga kaj več ni povprašal o aferi s »premeščanjem orožja TO, ampak se je zadovoljil z njegovim odgovorom Pučniku, v katerem ga je že pred tem intervjujem »poučil o legitimnosti.«
Uredništvo tednika Evropa v novoletni voščilnici leta 1990: Bojan Požar, Jože Urh in Jože Poglajen.
Po drugi strani pa je Požar v svojih uvodnikih vseskozi nabijal zunanjega ministra Dimitrija Rupla, češ da se mora o vseh stvareh zmeniti z jugoslovanskim ministrom Budimirjem Lončarjem in da je »prvi v Demosu skušal nepotistično zaposliti svojo ženo kot vladno funkcionarko«.
V komentarju Po stopinjah (črne) internacionale pa je premierju Lojzetu Peterletu očital, da »sprenevedajoče noče ločiti svojih obiskov po svetu kot predsednik vlade in kot vodja stranke in s tem združuje državni in strankarski devizni in dinarski proračun. Tako državljani plačujemo še politiko krščanskih demokratov in bog si ga vedi še kaj!«
Po plebiscitu je bilo njegovih uvodnikov precej manj. Februarja je denimo napisal skupen uvodnik s Poglajnom o RTV Slovenija, nato še enega marca in tri aprila. Maja in junija v Evropi sploh ni bilo več uvodnikov, pač pa je nekaj strani naprej izhajala kolumna Zadnjih pet minut, ki jo je pisal Dušan Kumer.
Časopis je bil namreč v rokah stare dobre partije (SDP), zato je raje prve besede prepustil politiki, ki je po osamosvojitvi tudi umaknila časopis s prizorišča. Zadnja številka Evrope je izšla 22. avgusta 1991.
V zadnjih letih je Bojan Požar propagandist Janeza Janše in njegove stranke SDS, ki jo propagira zlasti na svojem portalu Pozareport in oddaji Faktor na TV3, hkrati pa blati njene politične nasprotnike ter medije in novinarje, ki so kritični do Janševe SDS.
Poleg tega je še danes novinar in politik, je namreč tudi predsednik stranke Lista novinarja Bojana Požarja, ki velja za satelitsko stranko vladajoče SDS Janeza Janše. Na volitvah leta 2018 je dosegla 0,88 odstotka glasov in ostala daleč pod parlamentarnim pragom.
Podobno neuspešna je bila stranka tudi na lokalnih volitvah, kjer ji ni uspelo priti v mestni svet v Mariboru (Požarjevem rojstnem mestu), njegov županski kandidat pa je dosegel komaj 0,66 odstotka glasov.
Partijsko glasilo Komunist je bila odskočna deska Bojana Požarja za vstop v novinarstvo, pred tem je pomagal pri delu delovne komisije CK ZKS za pripravo dokumenta o prenovi zveze komunistov.
