Avgusti in nasploh poletja znajo biti bolj nemirni, kot bi si mislili za čas dopustov. Pogosto se je prav avgusta dogajalo kaj prelomnega. Veliko poletij je bilo politično mirnih, a marsikdaj, ko smo najmanj pričakovali, je »udarilo«.

Spomnim se, kako je avgusta 1987 zagrmelo v Jugoslaviji, ko so nas zbombardirali s t. i. afero Agrokomerc, to je bil bosansko-hercegovski gospodarski velikan, ki ga je vodil Bošnjak Fikret Abdić. Eden od jugoslovanskih časnikov, Borba, je objavil, da so izdali menice brez kritja, šlo je za izjemno visoko vsoto – 400 milijonov ameriških dolarjev. Velja za eno največjih gospodarskih afer v bivši državi, velikan, ki se je v trenutku sesul v prah. Pomembno pa je bilo predvsem to, da so z afero prišla na dan tudi huda trenja med jugoslovanskimi politiki in afera je sprožila kar precej spopadov med njimi. Abdića so aretirali, zaprli, tudi kmalu izpustili, in če verjamete ali ne – na prvih večstrankarskih volitvah v BIH je bil leta 1990 izvoljen z več milijoni glasov. Leta 2002 je bil sicer obsojen zaradi vojnih zločinov in je tudi odslužil kazen.

To je bil čas, ko sem še mislila, da kaj vem, o aferi sem pisala tudi v časniku Dnevnik, kjer so mi v tistem času kar pogosto objavljali takšna in drugačna »razmišljanja«.
Za Slovenijo je bil na primer izjemno pomemben avgust 1989. Takrat smo bili priča kar precejšnjemu političnemu prelomu. Iz vrhovnega organa edine politične stranke, ki smo jo takrat imeli – Centralnega komiteja Zveze komunistov – je izstopil pravzaprav najvidnejši član, politik France Popit. Velik zagovornik slovenstva, ki pa je verjel, da je mogoče napredek doseči znotraj obstoječega sistema – socialističnega samoupravljanja. V času liberalizma, v sedemdesetih letih 20. stoletja, je bil zagovornik »trde linije« in bil je v prvi vrsti pri političnih čistkah proti liberalnim usmeritvam. Do leta 1988 je bil na vrhu predsedstva Slovenije.

Popit je v odstopnem pismu članom Centralnega komiteja pogosto uporabil izraz »via facti«, po čemer smo si njegovo slovo iz politike najbolj zapomnili. Še danes ga vidim, kako sedi v televizijskem studiu z novinarjem Tadejem Labernikom in razlaga v smislu, kako Milan Kučan in njegova ekipa s spremembami uničujeta državo. Z njegovim odhodom so se pospešile reforme, ki so vodile v miren prehod iz enopartijskega sistema v parlamentarizem, v tržno gospodarstvo in osamosvojitev Slovenije, ne glede na to, da je bil kdo morda v določenem trenutku tudi skeptičen.

Eden večjih poletnih dogodkov je bila seveda osamosvojitvena vojna, po njej pa je bila izjemno pomembna druga polovica julija.

Bil je 16. julij 1991, ko so me poslali na Brione, otok, kjer je bila ena od pomembnejših rezidenc predsednika Tita, ki je desetletja po drugi vojni, sicer brez volitev, vodil Jugoslavijo in tam sprejemal tudi največje svetovne politike. Na Brionih naj bi se sestalo predsedstvo Jugoslavije, takrat ga je vodil Hrvat Stipe Mesić, Janez Drnovšek pa naj bi na dnevni red »postavil« umik jugoslovanske vojske iz Slovenije. Pred dnevi je bila sprejeta brionska deklaracija in z njo trimesečni moratorij na slovensko osamosvojitev.

No, z Drnovškom na Brionih smo bili novinarji številnih medijskih hiš, med drugimi se spomnim tudi Mirana Lesjaka z Dnevnika, razmere za delo pa so bile katastrofalne, še posebno glede na to, da je bil to eden Titovih rajev, mi pa smo komaj prišli do telefona, da smo se lahko oglasili v matična uredništva. Drnovšek je bil nervozen, veliko časa smo presedeli z njim, vozil nas je po Brionih celo z avtom za golf.

Čakali smo na srbskega predsednika Slobodana Miloševića, ki pa na Brione ni in ni hotel priti. Z manjšim gliserjem je pridrvel celo predsednik jugoslovanske vlade, sicer Hrvat Ante Marković, makedonski predstavnik Vasil Tuporkovski se je pripeljal kar s helikopterjem, ki je pristal tik pred hotelom. In nič! Miloševića ni in ni bilo. Potem je z manjšim gliserjem pridrvel še slovenski predsednik Milan Kučan, upajoč, da bodo vsi ti veljaki privabili Miloševića.

In potem smo vsi skupaj odpotovali, sejo predsedstva pa so sklicali v Beogradu in tako je bila 19. ali 20. julija sprejeta pravzaprav najpomembnejša odločitev za Slovenijo, ki je preprečila hujše posledice in ohranila gotovo marsikatero življenje – odhod jugoslovanske vojske iz Slovenije!

V Sloveniji se nam letošnje poletje odvija običajno. Imamo le helikoptersko afero, tudi dogodek, ki ga mnogi čakajo, in sicer – kako uničiti premiera Goloba in njegovo neizkušenost, ko je izjavljal kar vse vprek to in ono in ni razmišljal o posledicah – pač naivnost v politiki. Zaupal je sodelavcem, veliko govoril, obljubljal, grozil … Janez Janša tudi piše in govori vse vprek – javno, a bistvenih stvari najbrž še ženi ne zaupa …

Skratka, KPK je zaključila preiskavo o primeru Bobnar, torej o vmešavanju Goloba v policijo, ugotovila sum kršitve integritete, vse skupaj poslala Golobu, in bo še enkrat premislila …

Zasebno-javnih zadev, ki so nas zadele poleti – od novih ljubezni na vrhu slovenske politike do napovedanih porok – med vse te dogodke seveda ne bomo uvrščali.