Tisti, ki smo mladost preživeli v časih najhujše in najbolj ledene hladne vojne, ko še ni bilo Epsteinovih seznamov, planet pa se je šibil pod težo vedno novih jedrskih konic in vseh vrst raket, se z nasmehom spominjamo tistih zlatih časov.

Le malokdo ali pa skoraj nihče, ne na Zahodu ne na Vzhodu in tudi ne v neuvrščeni Jugoslaviji, ni verjel, da bodo rakete kdaj zares poletele in raztrosile jedrske gobe po obeh poloblah. Svet je bil preprost.

Vedelo se je, kdo je sovražnik in kdo zaveznik, železna zavesa in Berlinski zid pa sta Evropo delila na svobodni in nesvobodni del. Z vzhoda so na svobodni zahod na vse možne načine, tudi za ceno življenj, bežali tisoči. Kopali so rove ali leteli z baloni, se prebijali skozi bodeče žice in tvegali smrt pod streli vzhodnonemških strojnic. Na vzhod ni bežal nihče.

Bili so časi, ko ni bilo dvoma, da je bolje, da te Američani okupirajo, kot pa da te Rusi osvobodijo. In ko so svobodoljubni ljudje podrli Berlinski zid, se je podrlo ravnotežje sil, ki so stari svet držale pokonci. Zdaj nastaja novi svetovni red, v katerem nam nova pravila postavljajo isti, ki so stari red podrli.

Nastaja skozi bolj ali manj zmedene govore voditeljev ZDA in Rusije, ki nam pridigata o zgodovini, kakršno poznata zgolj onadva, in veličini njunih egov, ki sta ju pomešala za njuni državi. Trump je svojo vizijo o prihodnosti sveta izpovedal v letošnjem Davosu in napovedal prevzem Grenlandije.

Putin pa je isto opravil lani oktobra, ko ga je gostil Valdajski debatni klub, ruska različica Davosa, in tam napovedal multipolarno prihodnost sveta in policentrični razvoj. Medtem je sam črna zvezda, ki požira planete v svoji bližini.

V poplavi besed oba voditelja izlivata ujetost v frustracije 20. stoletja, zaradi katerih je svet že dvakrat izkrvavel in se iz tega nista nič naučila. In vse, kar novi red ponuja, je vladavina močnih in podrejanje šibkih, kar nas vrača v naravni red izpred človeške civilizacije.

Le da takratni homo sapiens še ni imel atomske bombe, kar je velika in ključna razlika. Medtem pa tretji sedi na ograji in opazuje, kaj bo ostalo od tega petelinjega boja dveh netilcev vojn, pri čemer so Kitajci znani, da od perjadi v hrano predelajo prav vse, tudi kljune in krempeljce.

Ali, kot bi v času pomanjkanja po vojni rekel moj rajnki nono Rudolf, ki se je v ruskem ujetništvu navadil jesti marsikaj in pri hrani ni bil niti malo izbirčen: »Če zajca dobro spečeš, se ne bo nihče pritoževal, da je še zjutraj mijavkal.«

V času hladne vojne sta bila protagonista dva velikana svetovne politike, Reagan in Gorbačov, ki sta spreminjala svet na bolje. Danes imamo Trumpa in Putina.

Prva dva sta bila poosebljenje želje po podiranju zidov in gradnji mostov, odražala sta pogum, ki ga je terjal svet, ki si je želel sprememb in se je vrtel hitreje od okostenelih struktur hladne vojne. Druga dva počneta ravno obratno, izžarevata strah pred svetom in se pred njim zapirata, reagirata pa s carinami, grožnjami in preventivnimi napadi.

Ker se imata oba za mirovnika, ne začenjata vojn, ampak posebne vojaške operacije. Tolstoj se obrača v grobu in se mu prikazuje naslov »Posebna vojaška operacija in mir«. Noro in že prvi teden propadlo agresijo na Ukrajino je Putin začel misleč, da bo Ukrajino zlahka v nekaj dneh zavzel, strmoglavil ukrajinsko vodstvo, slavnostno vkorakal v Kijev in Rusiji povrnil blišč imperialne sile.

Osovraženi Evropi pa nagnal strah v kosti, jo razdelil in jo vrnil v čase suverenih držav, s katerimi lahko potem z vsako posebej velesile počnejo, kar se jim zljubi. Trump in Netanjahu sta zadnjega dne februarja sprožila napad na Iran s podobnimi nameni; eliminirati vodstvo iranske duhovščine, strmoglaviti režim, postaviti novo vodstvo in z njim podpisati nove pogodbe o dobavah nafte in plina.

Profimedia

Iran je šesti dobavitelj nafte in tretji dobavitelj plina na svetu. Resnici na ljubo je Trump poseg po iranski nafti in plinu začel že maja leta 2018, ko je v šokantni izjavi svojim zaveznikom in svetu sporočil, da se enostransko odpoveduje jedrskemu sporazumu z Iranom (JCPOA), ki je bil z resolucijo VS ZN 2231 sprejet vsega tri leta prej.

S tem so ZDA kot nikoli prej v zgodovini na najvišji mednarodni ravni izigrale svoje zaveznike, posebej članice Nata in EU, ki so medtem že močno normalizirale svoje politične in tudi poslovne odnose z Iranom in tam že na veliko investirale, posledično pa tudi veliko denarja izgubile.

Načrt Evrope, da skozi sodelovanje z Iranom nadomesti poslovanje z Rusijo, ki je bila zaradi aneksije Krima iz leta 2014 že pod sankcijami EU, se je s tem izjalovil. V korist ZDA seveda, ki so Evropi ponudile svoj plin in nafto.

V Iranu ZDA tačas doživljajo spoznanje, da Iran ni Venezuela.

Obenem so pozabili, da vojn ni problem začeti, problem jih je končati. In to kljub še svežim travmatičnim izkušnjam iz Iraka in predvsem Afganistana, kjer se je bežalo iz države, ki je bila prepuščena vrnitvi v srednji vek. Afganistanski uporniki so zahod že na začetku stoično opozorili; vi imate ure, mi pa imamo čas.

Vsaj deloma je bila zgrešena že začetna predpostavka, da bo dovolj obglaviti iransko versko vodstvo in se bo režim sesul. Da-leč od tega. Iranska duhovščina že dolgo nima več v rokah pravih vzvodov oblasti, ampak je ta v rokah pasdaranov, ki so elitna skupina, ločena od revolucionarne garde, ki ima v rokah realno politično in predvsem gospodarsko moč, še najbližje bi bili našim tajkunom.

Prav oni so bili tisti, ki v pogajanjih z ZDA niso popustili pri ameriških zahtevah po nafti in plinu. Sposobni so marsičesa, bodisi dolgotrajne vojne na izčrpavanje bodisi pragmatične rešitve, ki bi jim zagotovila preživetje. Še posebej zato, ker so frakcije tudi med njimi in je močna tudi tista, ki je pripravljena na kompromis.

Sem spada tudi novi iranski voditelj Mojtaba Khamenei, ki so ga izbrali prav pasdarani in ima po poročanju zahodnih medijev premoženje in nepremičnine v Londonu, kar je še ena podobnost z našimi tajkuni. Medtem Putin v miru nadaljuje agresijo na Ukrajino, ki je nemoteno potekala tudi med olimpijskimi igrami, kar je preprosto barbarsko.

Skokovita rast cen nafte po napadu na Iran Putina vrača na sceno in si lahko privošči, da Evropi cinično ponuja energetsko zavezništvo. A je cinizem povsem odveč, ker s tem priznava, da evropski trg krvavo potrebuje, tako kot ga potrebujeta tudi Amerika in Kitajska.

Spogledovanje z Evropo je za Putina velik korak naprej glede na to, da je doslej vztrajno zavračal kakršnokoli možnost, da bi skupaj s predstavniki EU pristopil k pogajanjem o končanju vojne v Ukrajini. Vsak poskus je bil zavrnjen, Putin je dal vselej jasno vedeti, da je EU nepomembna in razpadajoča tvorba in da se o vsem, tudi o ukinitvi evropskih sankcij Rusiji, lahko dogovori s Trumpom.

Težava je, da o ukinitvi evropskih sankcij in odmrznitvi 300 v Evropi zamrznjenih ruskih milijard ne odloča Amerika, ampak EU, in to s soglasjem vseh članic.

Na dlani je, da vse dokler Evrope ne bo za pogajalsko mizo o končanju vojne v Ukrajini, uspeha ne bo. In zelo podobno velja tako za Gazo kot za Iran. Več kot leto dni mineva, odkar je Trump zagotovil, da bo v enem dnevu končal vojno v Ukrajini. Pa je ni.

Je pa med tem začel novo vojno v Iranu. Leto dni je, odkar je svetovni mir v rokah pogajalcev, ki so specialisti za nepremičninske in naftne posle, svet pa je vedno bolj krvav. In leto dni je, odkar je Evropa odrezana od ključnih odločitev za prihodnost sveta.

Igro vodita Trump in Putin in zdi se, da sta si vedno bližje in vedno bolj podobna. Oba ravnata vsak po svojem moralnem kompasu in se požvižgata na vse, na vsa pravila in načela, ki so krasila svet v zlatih časih hladne vojne.

Kitajska pa se medtem pripravlja, da bo iz zmede na Daljnem zahodu in iz krvavih dogajanj na Bližnjem vzhodu potegnila največ zase in za svoje interese.

V Evropi pa se medtem mukotrpno prebijamo skozi plamene ostankov hladne vojne. Nikoli tako kot prav zdaj nam še ni bilo tako kristalno jasno, kako majhni smo vsak posebej in kakšna nuja je za ves svet, da obstanemo. Svet ne bo nikoli več tak kot prej, se pa velja upreti temu, da postane slabši, postati mora boljši. Za vse nas v EU velja, da skupaj stojimo ali pa skupaj pademo.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.

Reporter