Minila sta več kot dva meseca, odkar je predsednik državnega zbora in stranke Resnica Zoran Stevanović napovedal, da bo zoper poslanca Borisa Mijiča predlagal najstrožje ukrepe, najmanj izključitev iz stranke. Takrat je tudi napovedal, da bodo storili vse, da oktobra Mijič ne bo več poslanec.

Potem ko se je po poletnih počitnicah 12. septembra sestal svet stranke, so sklenili, da v 30 dneh od njega pričakujejo dodatna pojasnila in dokazila. Pri tem so dodali, da bo pri svoji presoji »svet stranke izhajal tudi iz visokih standardov osebne odgovornosti, ki jih pričakujemo od vseh nosilcev funkcij«.

Že nekaj dni pozneje so »visoki standard« v stranki Resnica (spet) popustili, saj so spornega poslanca predlagali za člana delegacije državnega zbora v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope. Še več, Mijiča so povsem nekritično potrdili tudi poslanci vladne koalicije, torej SDS, trojčka NSI-SLS-Fokus in Demokratov.

Človek, ki ni izplačal delavcev svojega podjetja, dolguje državi in celo laže o svoji izobrazbi, je za vladno koalicijo primeren za predstavnika Slovenije v mednarodnih organizacijah. Kam smo prišli? Če parafraziram znano izjavo: ni važno, če je nekdo moralno in etično sporen, važno je, da je naš. Koliko »dreka« je pripravljena slovenska desnica pogoltniti, da je na oblasti? Četudi bi ostali na oblasti tudi, če bi Mijiča pač preprosto zavrnili.

V Resnici odgovarjajo, da je njihova dosedanja članica delegacije Katja Kokot odstopila zaradi obsežnega urnika in funkcij, ki jih opravlja, med drugim je tudi vodja poslanske skupine. Za Mijiča pa so se odločili, ker se kot podpredsednik odbora za zadeve EU ukvarja tudi z evropskimi vprašanji. Ker je dolžan državi in svojim nekdanjim zaposlenim, je po njihovem prav, da aktivno opravlja svoje poslanske naloge.

Ob tem se seveda upravičeno vprašamo, ali se Resnica sploh namerava resno ograditi od svojega poslanca, zoper katerega je predsednik napovedal »najstrožje ukrepe, najmanj izključitev iz stranke«, ali pa nas vse vlečejo za nos. Morda je razumljivo, da čakajo na 10. oktober, ko se bo iztekel šestmesečni rok, po katerem v primeru odstopa poslanca niso več potrebne predčasne volitve v njegovi volilni enoti.

Toda kako si predstavljajo, da bodo poslanca »nagnali« iz svojih vrst, nato pa še pozvali, naj odstopi tudi s funkcije, ki so mu jo zdaj dodelili? Povsem drugače je leta 2012 ravnala Državljanska lista Gregorja Viranta, ki je svojega poslanca Ivana Vogrina takoj izključila iz stranke, nekaj let pozneje pa je bil oproščen v vseh sodnih postopkih.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.