Minister Mihael Zupančič je v državnem zboru sedel sam. Pred tedni je na nacionalnem radiu dejal, da ga je pisal sam. Pa gre, kot ponavlja, za tektonske spremembe. Štiri leta gre pregon korupcije in organiziranega kriminala na slabše, je dejal v razpravi pred sprejetjem zakona o specializiranih organih za obravnavo korupcijskih kaznivih dejanj in organiziranega kriminala – in izpustil vsa leta in mandate poprej.

Na ministrstvu za pravosodje pravijo, da so v največji možni meri upoštevali pripombe vrhovnega sodišča in vrhovnega tožilstva. Pri imenovanjih tožilcev, denimo, niso popuščali. Tako vodjo novega Specializiranega tožilstva za pregon korupcije in organiziranega kriminala (StKOK) kot njegove namestnike bo imenoval državni zbor – tako kot generalnega državnega tožilca.

Zdajšnjo generalno državno tožilko je imenovala prejšnja koalicijska sestava, vodjo StKOK pa ne bi imenoval državnotožilski svet, kot že ves čas vodjo Specializiranega državnega tožilstva (SDT), temveč politika – poslanska večina. Generalni državni tožilec je iz postopka imenovanja vodje StKOK izključen in ne bi več dajal mnenja.

Vodjo SDT se je do zdaj imenovalo po enakem postopku kot vodjo okrožnega državnega tožilstva; to je opravil državnotožilski svet na obrazložen predlog ministra po predhodnem mnenju generalnega državnega tožilca. Skratka, gledano grobo strankarsko: če ima levica »svojo« generalno državno tožilko, bo dobila desnica »svojega« ali »svojo« vodjo novega specializiranega tožilstva.

Spremembe morajo biti, je dejal eden od poslancev koalicije v zagovor zakonu. Nekaj je narobe, kar nam pravi že zdrava kmečka pamet, je nadaljeval naslednji iz vladnih vrst. Ta kmečka pamet in izkušnje nam tudi govore, da se spremembam institucije po naravi stvari upirajo.

Težijo k temu, da se na »samoupraven interesni in prikriti način lahko same kadrirajo«, kot se je v intervjuju za Reporter izrazil profesor Matej Avbelj in dodal, da je problem tudi politika v institucijah samih.

Tudi nekdo, ki sedi v strokovnem organu, lahko pod krinko stroke ravna politično ali pod vplivom interesnih skupin oziroma nepotistično ali pravno domačijsko. Sliši se stvarno, vprašati pa se velja o ceni tega, da politika prevzema več demokratične odgovornosti z več pristojnostmi.

Mar po vsakokratnih volitvah ne vodi v še globlje in širše kadrovske menjave v organih, ki bi morali biti politično neodvisni, pa jih ima, kot smo slišali v zadnji Tarči, vladajoča politika za »sisteme globoke države«?