Verjetno so te govorice povezana z angleškim romanopiscem, novinarjem in častnikom Evelynom Waughom, ki je poleti 1944 prišel na otok Vis v spremstvu Churchillovega sina Randolpha in je trdil, da je Tito pravzaprav ženska, in to za nameček še istospolno usmerjena.

Spet drugi zahodni časopisi so pisali, da je Tito madžarski komunist ali nekdo s pravim priimkom Becker. Tudi sami partizani, seveda tisti, ki niso spadali v Titov ožji krog, najprej niso vedeli, kdo je Tito. Nekateri so ugibali, da je to srbski Jud Moše Pijade, drugi so bolj stavili na to, da je Tito veteran španske državljanske vojne Kosta Nađ iz Vojvodine.

Šele konec leta 1942 in v začetku leta 1943, ko je Tito na javnem shodu razkril, da mu je ime Josip Broz in je po rodu Hrvat iz Hrvaškega Zagorja, so zahodni zavezniki, četniki in Nemci prišlo do spoznanja, kdo so v resnici skriva za imenom Tito.

Kljub razkritju identitete pa teorije o lažnem, ruskem Titu niso pojenjale. Kot navaja Pirjevec, so sovjetske oblasti leta 1948, ko je prišlo do spora med Titom in Stalinom, začele širiti zgodbo, da je pravi Broz padel med prvo svetovno vojno in da se je njegovih papirjev polastil dezerter iz carske vojske, verjetno Jud iz Odese, sin trgovca s krznom. To zgodbo je še leta 1994 pogreval ustaški krvnik iz Jasenovca Dinko Šakić, ki je trdil, da je bil Tito v resnici Jud Walter Weiss iz Odese.

NADALJEVANJE JUTRI