V arhivu nemške tajne policije v Beogradu je bilo v enem od dosjejev iz leta 1941 zapisano, da je Tito voditelj partije in njen sekretar. Star je približno 50 let, verjetno je Slovenec in nekdanji delavec.
Italijanski obveščevalci so v začetku septembra 1942 iz Dalmacije poročali, da je na to območje prispelo več partizanskih višjih poveljnikov, med katerimi izstopa »Tito, Slovenec, major nekdanje jugoslovanske vojske«.
Tudi slovenskega jezika verjetno ni nikoli pozabil, čeprav ga – vsaj javno – ni pogosto govoril in je pozneje v javnosti rajši govoril srbohrvaško. A če je v 30. letih po Jugoslaviji potoval kot kranjski inženir Kostanjšek, je skoraj zagotovo znal tudi slovensko, saj bi drugače v policijskem preverjanju njegove identitete postal sumljiv.
Kot pišeta zgodovinarja Goldstein, se Tito leta 1944, ko je sestavljal neki telegram, verjetno ni mogel spomniti hrvaških/srbskih besed uvjet ali uslov, zato je napisal slovensko različico – pogoj.
V nekem jugoslovanskem dokumentarcu iz 70. let prejšnjega stoletja je Tito nekajkrat uporabil brezhibno slovenščino, resda v zelo kratkih stavkih, ko je povedal, kaj sta govorila njegov dedek in neki slovenski kmet, s katerim se je srečal v bližini Trsta pred prvo svetovno vojno: »prekleti polhi«, »fant, kam pa greš?«, »ja, pa boš tako šel?«
V dokumentarcu, kjer ne dobiš slušnega vtisa, da je Tito Poljak ali Rus, včasih nekatere besede izgovori s slovenskim naglasom, spet drugič naglašuje srbohrvaško. Enkrat reče, da je šel »u Slovenijo«, spet drugič, da je šel »u Sloveniju«.
Gleda na njegovo povezanost s Slovenijo, ki jo je v 70. letih, ko je po dolgih desetletjih znova obiskal domačijo svoje matere (prej se jo je zaradi mladostnega spora s svojim stricem Antonom Javerškom izogibal), znova malce obudil, je skoraj razumljivo, da se je njegova življenjska pot maja 1980 končala prav v slovenski prestolnici. Potem so vse njegove skrivnosti odšle z njim v grob.
NADALJEVANJE JUTRI