Dimitrij Rupel: Zakaj v Sloveniji pokora ne doleti krivcev in zločincev

Splošno priljubljeni so bili narativi o literarnem značaju Slovencev, o njihovi pridnosti in zvestobi vsakokratnemu vladarju … Socialistični so narativi o brutalnem neoliberalskem izkoriščanju delavstva, desničarjem je ljub narativ o lenih in zapravljivih levičarjih … (Wikipedija)

Levi (vladni) narativ v Sloveniji:

1. Levica je branik pred desnim populizmom, ki želi izničiti vse od zgodovine, sedanjosti in tudi prihodnosti. Na desnici zanikajo, kaj je bil resnični namen narodnoosvobodilnega boja. Med drugo svetovno vojno je postalo jasno, kdo se bori proti okupatorju in kdo so izdajalci.
2. Desnica je privatizirala zasluge za slovensko osamosvojitev in državnost leta 1991, ki sta bili vsenacionalni projekt in samo končni korak osamosvajanja, ki se je začelo leta 1945 in ne šele leta 1990.
3. Vlaganje v oboroževanje je nesmiselno. Namesto orožja proizvajajmo – simbolično povedano – traktorje, da lahko vse puščave spremenimo v njive, da bomo imeli zadosti hrane za vse prebivalce.
4. Palestinci so žrtev genocida, treba je prekiniti diplomatske odnose z Izraelom in izstopiti iz Nata.
5. Pri desnici gre za nezakonito pridobivanje finančnih sredstev. Policijo je treba očistiti desničarjev. Mi spoštujemo neodvisno delo preiskovalnih organov in verjamemo, da se je policija preiskav lotila v skladu z zakonodajo in na podlagi dejansko ugotovljenih sumov. Urad za preprečevanje pranja denarja (prejšnje vlade) je brskal po bančnih računih, med katerimi so bili tudi bančni računi novinarjev in medijskih lastnikov.
6. V Sloveniji in Evropi se danes srečujemo z resnimi izzivi na področju neodvisnosti medijev, še posebej takrat, ko je njihovo lastništvo v »nenavadnih rokah«. Mediji, ki jih ustanovijo politične stranke s pomočjo milijonov državnega podjetja, so namenjeni propagiranju strankarskih idej.

Desni (opozicijski) narativ v Sloveniji:

1. Ko je bila levica na oblasti, je naredila veliko škode. Čas mandata levice je bil čas »poniževanja« Slovenije. Slovenija bo postala prostor pravičnosti, dom, v katerem se bo vsak Slovenec in državljan počutil varnega in sprejetega, in borili se bomo za to, da v ospredje družbene pozornosti pridejo tisti, ki dobro delajo in dobro gospodarijo.
2. Levica brani svojo prirejeno zgodovino, desnica (oz. desna sredina) se s tem ne ukvarja. Ne brani preteklosti, ampak gradi prihodnost. Gradi sproščeno Slovenijo, ki ne bo temeljila na predpisih, ampak na zdravem razumu in zdravi tekmovalnosti ter odgovornosti.
3. Vsi vemo, da si Slovenija zasluži več, veliko več, in vsi vemo, da Slovenija tudi zmore več.
4. Pri levici gre za poskuse utišanja in zastraševanja. Levica politično zlorablja državne organe, policijo in preiskovalno sodstvo, dela hišne in osebne preiskave, racije v televizijski hiši, ki je naklonjena opoziciji in kritična do vlade.
5. Desnica je skupaj s partnerji nesebično reševala Slovenijo v času gospodarske krize in pandemije. V zahvalo so jo preganjali, obsojali, zapirali, obešali in kurili lutke z obrazi opozicijskih politikov, kradli mandate, klicali k smrti desne sredine in pozivali k čiščenju konservativnih volivcev.
6. Za sklenitev koalicije po volitvah 2026 bo treba izpolniti dva pogoja. Prvi pogoj je dosledno spoštovanje slovenske ustave. Drugi pogoj je spoštovanje zavez iz resolucije evropskega parlamenta o obsodbi vseh totalitarnih režimov.
7. Desnica zagovarja državo, kjer se napreduje na podlagi meritokracije, vitko državo in nižje davke za vse državljane in državljanke.

Levi narativ bi lahko imenovali revolucionaren (»izhodišče komunistična zmaga 1945, propalestinska in protinatovska politika, očiščenje policije«); desnega bi lahko imenovali zdravorazumski (»osamosvojitev, dobro gospodarjenje, meritokracija, nižji davki«). Najmanj, kar bi lahko rekli o njiju, je, da sta si v bistvu sovražna in da tako rekoč nimata skupnih točk. V primerjavi z mnogimi zahodnimi državami, kjer sta si vladna in opozicijska stran vse bolj podobni in kjer bližina programov omogoča velike koalicije, se v Sloveniji pojavlja izbira aut-aut, kar seveda na zmagoviti strani krepi samozavest in pogosto aroganco, pri poražencih pa občutek drugorazrednosti in pokore.

Tisti, ki napovedujejo »čiščenje policije« ali katerekoli državne službe, celo diplomacije (o čemer bi lahko še več kot doslej povedal pisec teh vrstic), bi morali pomisliti, da se je demokracija v osamosvojeni Sloveniji (ne pa tudi v »osvobojeni« Sloveniji po letu 1945) začela v znamenju spravljivosti in kohabitacije.

A propos pokora. Britanski film s takšnim naslovom (angl. atonement) je leta 2007 režiral Joe Wright, v njem pa med drugimi igrajo James McAvoy, Keira Knightley, Saoirse Renan in Vanessa Redgrave. Gre za nenavaden trikotnik z ljubimcema/zaročencema Robbiejem in Cecilio, ki ju spravi v nesrečo Cecilijina mladoletna (13 let stara), razvajena, ljubosumna in domnevno literarno nadarjena sestra Briony.

Briony iz hudobije po krivem obtoži sestrinega zaročenca posilstva svoje sestrične, ga spravi za zapahe, nato pa v vojsko in med ranjence v lazaretu na francoski obali (zadeva Dunkerque), kjer umre. Za njim kmalu umre še Cecilia. Postarana Briony, ki jo igra Vanessa Redgrave, na koncu pripoveduje o svoji zadnji/poslednji knjigi, v kateri priznava svojo krivdo in si postavlja vprašanje, ali se je mogoče pokoriti za nepremišljeno otroško hudobijo, ki je dvema človekoma uničila življenje.

Briony prizna, da je napisala roman z izmišljenim (srečnim) koncem, da bi junakoma vsaj v romanu pripisala srečo, ki je nista nikoli imela. Zadnji prizor kaže izmišljena Cecilio in Robbieja, kako živita v hiši ob morju, ki sta jo nameravala obiskati, ko bi bila spet skupaj.

V primerjavi z mnogimi zahodnimi državami, kjer sta si vladna in opozicijska stran vse bolj podobni in kjer bližina programov omogoča velike koalicije, se v Sloveniji pojavlja izbira aut-aut, kar seveda na zmagoviti strani krepi samozavest in pogosto aroganco, pri poražencih pa občutek drugorazrednosti in pokore.

Film Pokora izziva svetopisemske in teološke, psihološke ali psihiatrične, v vsakem primeru politične komentarje. Kdajpakdaj si ljudje naložijo pokoro, da bi se odkupili za grehe ali napake, ki so jih storili v življenju. Tupatam se mora kdo pokoriti in živi v pokorščini, ne da bi kaj slabega storil ali ne da bi se zavedal kakršnekoli krivde. Pokora pa postane problem, kadar je nekdo nedolžen, vendar je – kot prikazuje film Pokora – prisiljen vanjo zaradi spletk in škodoželjnosti tekmecev.

In še huje: kadar se kdo zaveda svojih slabosti in ga preganja slaba vest. Tu se lahko začne zanimiva in za slovenske razmere aktualna razprava: o krivo obsojenih in nedolžnih kaznjencih (oz. o krivosodju); o žrtvah avtokratske oblasti, revolucionarne vneme, politične nestrpnosti, domišljavosti ali ljubosumnosti oblastnikov …

Na Slovenskem je – kot vidimo v knjigah, ki jih je o udbi in njenih agentih napisal Igor Omerza – pogost pojav, da pokora ne doleti krivcev in zločincev, ki zase in za javnost proizvajajo številne zapletene razlage in izgovore. Navsezadnje nekateri, predvsem levi in revolucionarni narativi ostajajo nedotaknjeni in nekaznovani. Tisti, ki napovedujejo »čiščenje policije« ali katerekoli državne službe, celo diplomacije (o čemer bi lahko še več kot doslej povedal pisec teh vrstic), bi morali pomisliti, da se je demokracija v osamosvojeni Sloveniji (ne pa tudi v »osvobojeni« Sloveniji po letu 1945) začela v znamenju spravljivosti in kohabitacije.

Ko bi med letoma 1990 in 1992 kdorkoli v Demosovih strankah predlagal lustracijo, bi ga ustavili sami strankarski kolegi. Prepričali nas niso niti drastični kadrovski posegi v vzhodnem delu združene Nemčije. Kar zadeva politične narative, je gotovo med najbolj dragocenimi točka »desničarskega« narativa, ki govori o meritokraciji, to se pravi o nagrajevanju po sposobnosti.