Prejšnjo sredo so Američani začeli dojemati, slaviti in objokovati resničnost drugega Trumpovega predsedovanja in obseg njegove zmage nad demokratko Kamalo Harris. Predpostavko, da je Trump le anomalija, začasen preblisk grobega populizma, ki se bo hitro izgubil v pepelu zgodovine, je odplavil rdeči val v vseh sedmih zveznih državah, odločilnih za izbiro prihodnjega predsednika ZDA.

Na pogorišču je ideja Amerike, kot so je bili vajeni v vrhu njene politike, države na poti napredka, z občasnimi koraki stran, a vseeno dolgim pohodom k mestu na gori, idealizirani skupnosti, ki naj bi bila zgled vsemu svetu. Trump ni več naključje, njegova zmaga pred osmimi leti pa ne le čudaški rezultat čudaškega volilnega sistema, kjer konservativno podeželje prevladuje nad liberalnimi mesti. Trump je odraz nove, vase zazrte Amerike.

Profimedia

K njemu je zanihal skoraj vsak kotiček države in skoraj vsaka demografska skupina, ponekod malenkostno, drugje zelo močno. Podeželski volivci na jugovzhodu. Latinosi na Floridi in drugod po ZDA. Temnopolti in še bolj odločno latino moški. Celo – nekoliko presenetljivo, a nekako neizogibno – predmestja liberalnega New Yorka. Zdi se, da so zmerni Američani pozabili na njegovo prvo predsedovanje, na pohode belih nacionalistov z baklami, na poskus državnega prevrata 2021, preslišali vse grobe besede te kampanje, ali pa jim preprosto za to ni več mar.

»Takšni smo«

Trump se je iz svojega samoizgnanstva v pozlačenem kiču floridskega kluba Mar-a-Lago vrnil kljub  štirim sodnim postopkom proti njemu, ne, v resnici z njihovo pomočjo. Namesto da bi z njimi pravno in politično plačal ceno za škodo, ki jo je povzročil ameriški demokraciji, so le utrdili podobo preganjanega borca za spregledano Ameriko in mu pomagali ponovno prevzeti popolno oblast v republikanski stranki, ki se bolj kot kdaj prej vrti samo okoli enega človeka.

Tako močno jo je predrugačil po svoji podobi, da je njeno staro jedro v zadnjih mesecih družno podprlo demokratsko kandidatko. In v torek spoznalo, da dokončno nima več stranke. Odločitev kampanje Harrisove, da jih vključi v svoje nagovarjanje volivcev, je bila plod optimističnega prepričanja, da vsaj del tistih na desnici vidi in razume nevarnost, ki jo pomeni Trump. Ne samo da so se motili, k njemu je prestopil del prej zmernih volivcev, del liberalnih sploh ni bilo na volišča.

Profimedia

Družbena omrežja so v zadnjih dneh kipela od medsebojnih obtožb med tistimi deli temnopolte in latino skupnosti, ki občuti globoko razočaranje. Vsi se čudijo Dearbornu, pretežno muslimanskem predmestju Detroita, kjer so pretežno arabski Američan glasovali zanj ali za Jill Stein, kandidatko zelenih. Ker Harrisova ni odločno zahtevala konca izraelske morije v Gazi, so se obrnili k politiku, ki je v prvi predsedniški kampanji pozival, naj muslimanom prepovedo vstop v državo, Izraelu pa obljubljal neomajno podporo.

Njegove vse bolj nenavadne dezinformacije in skoraj absurdne laži, drsenje od nespodobnih komentarjev in kretenj do bruhanja žaljivk in opolzkosti ne samo ni odvrnilo volivcev, ampak jih celo pritegnilo. »Novoizvoljeni predsednik je zmagal s kampanjo, ki je bila odkrito uperjene proti ženskam, rasistična, grozil je z uporabo vojske proti domačim političnim sovražnikom, ustrahoval transspolne in priseljenske skupnosti. Ker je to volja ameriškega ljudstva. Ker takšni smo,« je zapisal pronicljivi kolumnist časnika Philadelphia Inquirrer Will Bunch. »Resnična Amerika je postala Trumpova Amerika,« se strinja predsedniški zgodovinar Timothy Naftali.

V zgodovino je segal tudi esejist časnika The New Yorker Adam Gopnik, ko je ob recenziji knjige o vzponu Adolfa Hitlerja v zgodnjih tridesetih letih našel skrb zbujajoče analogije z ameriško sodobnostjo. »Zvestoba fašističnemu voditelju je povsem karizmatična,« pravi. V obeh voditeljih vidi »nekoga, čigar moč je v njegovi brezsramnosti«, glavna motivacija pa je občutek ponižanja s strani tistih, ki jih vidi kot elito.

»Ni šlo za to, da je večino Nemcev nenadoma razplamtela nihilistična želja po apokaliptični preobrazbi. Glasovali so, da bi tisto, kar so videli kot svoj interes, zaščitili pred sovražniki. Pogosto so ti sovražniki le namišljeni.« Tudi ameriški volivci ne razmišljajo o preobrazbi države, ampak o zaščiti svojih interesov.

Zakaj neizobraženi delavci, včasih pretežno z belega podeželja, sedaj tudi vse bolj iz manjšin, menijo, da bo milijarder, ki so ga vzgojili newyorški tabloidi, ščitil njihove pravice in interese, to bo zaposlovalo še generacije družboslovcev. ZDA so država, v kateri vladata denar in zabava, Trump je utelešenje obeh. Ali kot je dejal eden od komentatorjev na javni televizijski mreži PBS: »Trump je franšizna filmska uspešnica, prepoznavna in barvita; Harrisova je film neodvisne produkcije in s podnapisi.«

Napačni marksisti

Analitiki zadnje dni skušajo s seciranjem vzporednih volitev razumeti in pojasniti premik volilnega telesa. Del ga je mogoče pojasniti s težavnim okrevanjem po pandemiji, ko so ob naraščajočih cenah volivci glasovali proti strankam na oblasti. »V globalni družbi, ki jo opredeljuje potrošnja in ne proizvodnja, volivci sovražijo višanja cen in so pripravljeni kaznovati politike,« meni Matt Karp pri močno levem časniku Jacobin.

Finančna in gospodarska politika demokrata Joeja Bidna je sicer postavila temelje za ameriški prihodnji razcvet, toda Američane ne zanimajo trdni makroekonomski kazalci, pač pa mikroekonomske luknje v denarnicah ob naraslih cenah. Henry Garrido, vodja največjega sindikata zasebnega sektorja v New Yorku, DC 37, je odkrito priznal, da njegovo članstvo ne čuti solidarnosti z nedokumentiranimi priseljenci. »Medtem ko išče dostopna stanovanja, imajo nezakoniti priseljenci hotele. Medtem ko so se s težavami borimo za pravičnejšo ekonomijo, so [migranti] dobili debetne kartice in zdravstveno varstvo. Tisto zdravstveno varstvo, za katero se borimo, da bi bilo del naših kolektivnih pogodb.«

Profimedia

Pomemben razlog za premik je tudi prevlada politik identitete v demokratski stranki, ki so jo poganjali predvsem liberalni akademiki. Vanessa Wills, profesorica politične filozofije na Univerzi Georgea Washingtona je za Večer trdila, da so se demokrati premalo ukvarjali »s policijsko brutalnostjo, priseljevanji, podnebnimi politikami, kovidom ali z vsemi perečimi političnimi vprašanji« in namesto tega branili »neokonservativni pogled na svet, odrivali in demobilizirali levičarska, napredna gibanja.«

To morda drži v univerzitetnih kampusih, kjer v imenu politične korektnosti vsako herezijo od takšnih razmišljanj izganjajo kot sovražni govor. Na ameriških planjavah je slišati kot prebudniško besedovanje trde levice, zaradi katerega se volivci premikajo na desno.

Demokrati so se celo preveč ukvarjali s policijsko brutalnostjo (politično povsem zgrešena pobuda vzemimo denar policiji), priseljevanjem (ukinitev Trumpovih drastičnih ukrepov in posledičen priliv milijonov nedokumentiranih priseljencev) ter kovidom (ukrepi za pomoč ljudem in podjetjem, ki so pomagali sprožiti inflacijski skok), zato so Američani izbrali Trumpove preproste odgovore na zapletena vprašanja.

Del težav sedanje demokratske stranke je ravno (pre)močan vpliv kulturnih marksistov, kot je dr. Willsova, in njihovih poudarjanj »emancipacijskih težav marginaliziranih skupin«. Denimo vprašanje spolne identitete je postalo predvsem priložnost trde desnice, da zabije nove kline med demokratsko stranko in volivce (otroke nam spreminjajo v komuniste, ne, huje, spreminjajo jih v  geje, groza, otrokom spreminjajo spol, nezaslišano, moški lahko v športu pretepajo ženske ...).

Stranka premalo sliši marksiste stare šole, kot je senator Bernie Sanders, ki pridigajo o razrednem boju in neenakosti. »Ali ima demokratska stranka kakšno zamisel, kako se lahko spopademo z vse močnejšo oligarhijo, ki ima tako veliko gospodarsko in politično moč. Verjetno ne,« se je senator iz Vermonta retorično spraševal po porazu stranke.

Seveda je bilo utopično računati, da bo večjo pravičnost prinesla nova republikanska stranka, njen novi delavski populizem je v resnici le predelan program stare republikanske stranke, iz katerega so amputirali (pre)svobodno trgovino in dodali uvajanje carin. »Poslušamo o spregledanih proti eliti, o podeželski [volivcih] proti urbanim, obalnih proti tistim iz notranjosti, ostarelih proti mladim – o razlaščenih proti tistim, ki imajo koristi od globalnega neoliberalizma. Ob natančnejšem pregledu pa se ti dvojniki zameglijo,« pravi Gopnik.

Podpora populističnemu nativizmu se namreč ne ujema dobro z gospodarsko prikrajšanostjo, nekateri najbolj vneti podporniki Donalda Trumpa imajo tako čolne kot avtomobile in so običajno premožnejši prebivalci revnejših podeželskih območij. To kaže tudi odziv finančne oligarhije in rast borznih kazalcev dan po volitvah. Interese najbolj premožnih ter vse večjo dohodkovno in premoženjsko neenakost bo zmaga Trumpa prej okrepila, kot jih razrešila.

Pri demokratih se je medtem že začelo obdobje pranje perila, očitkov in obžalovanj – zakaj je Biden tako dolgo vztrajal pri kandidaturi in s poznim odhodom iz volilne tekme morda povzročil, da njegovo stranka preprosto ni več mogla zmagati. Zagotovo se bodo iskre kresale okoli izbire podpredsedniškega kandidata.

Morali bodo najti razlago, zakaj so volivci po vseh ZDA večinsko podprli ukrepe v podporo pravice do prekinitve nosečnosti (v Arizoni, Montani, Nebraski, Misuriju, tudi na Floridi, čeprav so jim tam zmanjkale tri odstotne točke za dosego potrebnega 60-odstotnega praga za spremembo lokalne ustave), a hkrati glasovali za republikance. Podobno velja za uvedbo plačane bolniške odsotnosti v Nebraski ali pa dvig minimalne državne plače v Misuriju, vse to so teme, ki jih demokrati zagovarjajo, republikanci jim odločno nasprotujejo. Volivcem so bolj všeč napredne zamisli kot napredni politiki.

Vrnitev nevarne bolezni

Pravnomočno obsojeni kriminalec ima sedaj priložnost, da po svoji podobi preoblikuje tudi  Združene države. To velja še toliko bolj, ker so od 2016 padle številne zaščitne ograje, ki so v prvem mandatu omejevale muhastega, kronično nerazgledanega in trmastega voditelja, ki nekaj zares ve le o nepremičninskih poslih, njegova največja spretnost pa je ustvarjanje mešetarskih slepil.

Ni več »mojih generalov«, kot je sprva naklonjeno imenoval člane vlade, ki so usmerjali ali krotili njegovo najbolj divje vzgibe. In ki so sedaj zaman opozarjali, da ni samo neprimeren za vodenje države, ampak da ima lastnosti fašističnega voditelja. Volivci so z jasno večino mandat podelili politiku, ki je postal še bolj avtokratski in bojevit, trumpizem je tokrat organizirano gibanje, izkušeno in pripravljeno nemudoma prevzeti oblast, z zvestimi veterani in jasnimi načrti, kako predrugačiti državo.

Novo izvršilno oblast bodo zelo verjetno sestavljali skrbno prebrani uradniki, za katere bo ključno merilo lojalnost voditelju, ne bodo krotili njegovih naključnih ali skrajnih zamisli, ampak jih voljno uresničevali. Zvezno pravosodje je prestreljeno z več kot dvesto sodniki, ki jih je v prvem mandatu izbral na odkrito spolitiziran način. Večino ima na konservativnem vrhovnem sodišču, z novimi imenovanji jo lahko dodatno okrepi za generacijo ali še dlje.

Kljub temu so med njegovimi kritiki še vedno »minimalisti«, ki svarila o grožnji demokraciji označujejo za pretirana. Trumpa še vedo vidijo kot zabavljača, ki si zares želi le nenehne pozornosti občinstva. Spominjajo se podobnih zgroženosti levice v času republikanca Ronalda Reagana, ki so ga zaničevali in se ga bali ter opozarjali na avtoritarne vzgibe njegovega kroga. Po besedah minimalistov se liberalci pretirano odzivajo, nato za nazaj spišejo revizionistično zgodovino.

Na drugi strani jih maksimalisti zavračajo, da gre za pobožno željo, zanje je trumpizem rakav pojav, ki so ga že ozdravili s kirurškim posegom, sedaj se je vrnil v še bolj agresivni obliki, se razširil po (volilnem) telesu, brez terapije varovalnih ograj pa lahko uide izpod nadzora in pokonča gostitelja. Nekako imajo oboji prav, Trump je predvsem vase zagledan in hkrati negotov zabavljač, ki potrebuje nenehno potrditev. Toda okli njega se je zbrala »skrajna skupina žaltavo nezadovoljnih osebnosti«, kot ugotavlja Gopnik, bolj predana novi ideologiji, kot je sam ideolog.

Napovedi imenovanj najožjega vladnega kroga v prihodnjih dneh bodo pokazala, v katero smer se bodo premikale ZDA. Še bolj očiten znak bodo prva dejanja po prevzemu oblasti. Če bo pomilostil in nato slavil šestojanuarske upornike, si bo zagotovil paravojaško organizacijo, svoje rjavosrajčnike, ki so pripravljeni z nasiljem uveljaviti politične cilje. Recimo nacionalistično milico Proud Boys.

Lastniki medijev so že pokazali, da so pripravljeni prilagoditi merila in uveljaviti novo »uravnoteženost«, če bo to koristilo njihovim korporacijam. Brez nadzornih mehanizmov obstaja več kot zanemarljiva možnost, da bo uresničil najbolj skrajne ideje. Denimo prepustil Ukrajino Vladimirju Putinu, koval zavezništva z avtokrati, razmajal zvezo Nato in zavezništvo z Evropo. Njegova prepričanja predvsem preveva duh maščevalnega povračila svojim namišljenim sovražnikom, a brez kakršnihkoli pozitivnih doktrin.

Beg v divjino

Nepremičninski agenti v hriboviti, odročni in na pol divji Zahodni Virginiji so že leta navajeni klicev uslužbencev ameriških agencij s tremi črkami, ki iščejo čim bolj skrite kose zemljišč z dostopom do sveže vode. Ranči za preživetje, kot jim pravijo, so hkrati dovolj blizu Washingtonu in hkrati dovolj daleč od njega. Le da je strah pred terorističnimi napadi v zadnjih letih preglasila skrb, da družba drvi proti izbruhu političnega nasilja in državljanski vojni.

Profimedia

Dva poskusa atentata na Trumpa sta bila znak, da ocena o nasilju ni pretiravanje, v globoko razdeljeni državi so politične strasti na obeh straneh razgrete in tik pod vreliščem . Zmaga republikanca je nekako celo olajšanje, saj pomeni, da verjetno ne bomo priča podobnim prizorom, kot je bil poskus prevrata pred štirimi leti. Biden je  drugače od Trumpa nemudoma zagotovil, da bomo priča demokratičnemu prenosu oblasti.

Bolj ko se širi občutek ogroženosti, bolj cveti posel trgovin z orožjem v že tako do zob oboroženi državi. Kupci pa so vse pogosteje tudi liberalni Američani. Podjetje v Utahu proda toliko neprebojnih zaščit za osebna vozila, kolikor jih lahko izdela, po novem večino na domačem trgu. Mark Zuckerberg, ustanovitelj tehnološkega podjetja Meta (lastnika družbenih omrežij Facebook in Instagram), je na Havajih zgradil sto milijonov dolarjev vredno posestvo s podzemnim zakloniščem.

Nedavna študija je pokazala, da polovica Američanov pričakuje drugo državljansko vojno, ki naj bi se zgodila v prihodnjih nekaj letih. Nekateri politiki o njej govorijo na glas, lokalni republikanski senator v Ohaiu George Lang je poleti na svojem zborovanju dejal, »če tokrat izgubimo, bomo državo lahko rešili samo še z državljansko vojno«. In v torek dobil nov mandat. Kevin Roberts, predsednik konservativne ustanove Heritage, ki je pripravila razvpiti načrt za delovanje druge Trumpove vlade Projekt 2025, je napovedal, da smo priča drugi ameriški revoluciji, ki bo »brez prelivanja krvi, če nam bo levica to dovolila«.

Profimedia

Večina ameriških strokovnjakov meni, da je tako obsežen izbruh nasilja v bližnji prihodnosti zelo malo verjeten. Po raziskavi Univerze Kalifornije je »le« tri odstotke odraslih Američanov – okoli osem milijonov ljudi – za dosego političnih ciljev »pripravljenih groziti, poškodovati ali celo ubijati«. Toda v zlitju posameznika v množico, ko človek postane ljudje, izgine del človečnosti, praznino zapolni slast kolektivne neodgovornosti na poti do linča.

Po drugi strani politologinja in pravnica Sarah Kreps z newyorške univerze Cornell v naraščajočih razpravah o državljanski vojni vidi celo razlog za optimizem, »bolj kot razpravljamo o grožnjah, bolj se ščitimo pred njimi«. Kljub vsej politični razklanosti rdeče in modre Amerike, ki pljujeta vsaksebi, je njun podstat, njuno podgobje še vedno zelo povezovalno, enak jezik, enaka kultura, enaka mesta in predmestja, iste restavracije hitre prehrane.

Razmajana Evropa

Tokrat je ob običajno prezirljivem odnosu do Američanov, ki ga je tolikokrat zaznati z evropske strani Atlantika, moč zaznati strah in negotovost. Jezikovno, kulturno in geografsko razdrobljena Evropa je že sedaj polna nacionalističnih populistov, od skrajno desnega Nizozemca Geerta Wildersa do Slovaka Roberta Fica na levi. Slovenija je obkoljena z Madžarom Viktorjem Orbanom, Italijanko Giorgio Meloni in Avstrijcem Karlom Nehammerjem. Velika Britanija je v ksenofobni  brexitovski samoizolaciji, majeta se preostala vlečna konja Evropske unije.

Gospodarsko zasopla Nemčija je pred izrednimi volitvami, skrajno desni populisti iz stranke Alternativa za Nemčijo pa so pred dvema mesecema že pokazali, da lahko zmagujejo, čeprav takrat na lokalnih volitvah. Podobno razmajana je Francija, ob močno levem zavezništvu Nova ljudska fronta je največja posamezna stranka v parlamentu zelo desni Nacionalni zbor, nova in nekoliko razkužena reinkarnacija trdega desnega populizma družine Le Pen.

Na liberalni demokraciji zgrajena povojna Evropa (za zahodni del po koncu druge svetovne, za vzhodni po koncu hladne) je vse bolj polna iliberalnih populistov z idejo Naredimo nekaj spet veliko. Pri čemer ta nekaj pogosto sloni na starih zemljevidih in nikoli zares pozabljenih ozemeljskih težnjah, ne pa na Evropski uniji kot enem najbolj spodbudnih političnih projektov zadnjega stoletja. Namesto tega Bruselj tako kot Washington v ZDA načrtno spreminjajo v simbol političnega močvirja, zbirokratizirane elite, ki članicam vsiljuje svoje politike, Unijo pa v grožnjo »tradicionalnim« vrednotam.

Če bo Trump spodjedel Nato, bo to praktično konec skupne obrambne politike, če bo sprožil trgovinske vojne, bo razžrto že tako načeto gospodarstvo. Skupne zunanje politike zares nikoli niti ni bilo, voditelji, kot je Orban, pa že napovedujejo tesne povezave z novo Belo hišo. Trumpa ničesar ne razvname bolj, kot vnašati nemir in prestolnice obračati eno proti drugi, posebno če se mu zdi, da niso »dovolj pravične« do ZDA.

Evropske države že tako vse bolj zapirajo svoje meje, kar pomeni, da se vse bolj odrekajo idejam sodelovanja, notranje povezanosti in solidarnosti. Morebitna prevlada nacionalističnega populizma v članicah, ki polnijo skupni proračun, lahko sproži izpraševanje, zakaj ob domačih fiskalnih težavah pošiljati denar v tujino, in razvodeni eno najmočnejših povezovalnih sil Unije ter sproži serijo –exitov. Na takšnih ruševinah bodo zelo hitro vzplamteli lokalni boji za prevlado. Le da tokrat ne bo Američanov, ki bi še enkrat več prišli Evropejce reševat pred njimi samimi.