Prvo mesto njegove stranke, ki je res za las premagala SDS, je zasenčilo spoznanje, da bo zelo težko sestavil vlado, s katero bi Svobodnjaki lahko nadaljeval mandat. Ostala dva partnerja dosedanje vladne koalicije, socialni demokrati in Levica, sta jo na volitvah namreč slabše odnesla.

Socialni demokrati se lahko tolažijo, da so ostali približno na istem, kar ob naftni krizi - tik pred zaključkom predvolilne kampanje je največ kritih letelo prav na Matjaža Hana, predsednika SD in ministra za gospodarstvo - niti ni tako slab dosežek. Lahko bi bilo slabše.

Manj veselja, razumljivo, je bilo v nedeljo v štabu Levice. Stranka, ki se je postavila na najbolj levi rob parlamentarnega politike, je ponovno pristala na zadnjem mestu, prehitela je celo populistična Resnica. Za ljubljanski levičarski establishment iz volilne enote Ljubljana Šiška, brez katerega Levica ne bi prišla v parlament, je to strašen šok.

Da jih prehiti nek ulični blebetač, populist Zoran Stevanović, za katerim se skriva pisana množica posebnežev - od anticepilcev in teoretikov zarot, do prosrbskih in proruskih aktivistov. A če smo korektni, moramo priznati, da je bil predsednik stranke, ki je začela nastajati že med kovidno epidemijo (2020-2022), na predvolilnih soočenjih zelo prepričljiv, ravno dovolj glasen in izstopajoč, da je zasenčil umirjenega Luko Mesca, medtem ko se Asta Vrečko s svojimi nastopi širšim množicam enostavno ni zdela zanimiva.

Uresničile so se napovedi, ki so jih zadnje tedne prinašale predvolilne ankete. Imamo pat položaj. Za prihodnost slovenske demokracije zagotovo eden večjih izzivov, ki v aktualnih razmerah ne prinaša posebnega optimizma.

Ključno spoznanje parlamentarnih volitev ostaja dejstvo, da se polarizacija v državi v ničemer ni zmanjšala in da so volivci v nedeljo poskrbeli za uresničitev napovedi o zelo tesnem, skorajda izenačenem rezultatu. Nobena stran ni dobila potrebne večine, ki bi ji omogočala sestavo vlade. Uresničile so se napovedi, ki so jih zadnje tedne prinašale predvolilne ankete. Imamo pat položaj. Za prihodnost slovenske demokracije zagotovo eden večjih izzivov, ki v aktualnih razmerah ne prinaša posebnega optimizma.

Afera z zasebno izraelsko obveščevalno službo Black Cube je bržkone rešila Goloba in mobilizirala še nekaj volivcev, obenem pa je Janši škodovala manj, kot so to računali njegovi politični nasprotniki. Zdi se verjetno, da bi Janševa SDS brez prisluškovalnega škandala, na katerem naj bi bili tudi njegovi prstni odtisi, na volitvah zmagala.

A prepričani ne moremo biti v nič - ne v zmago SDS ne v Janševo krivdo. Hočeš nočeš bo treba ker počakati tako dolgo, da bomo dobili izsledke uradne preiskave. Če Janši ne bodo dokazali vpletenosti, bo to uporabil kot dokaz, da so mu pred volitvami vse skupaj podtaknili. Za državo, integriteto njenih institucij je torej bolje, da imajo proti Janši relevantne dokaze. Sicer bo izpadel žrtev.

Primož Lavre

Na rezultat volitev lahko gledamo tudi bolj pragmatično: volivci so politično elito obeh taborov prisilili k sodelovanju. Brez njega namreč ne bo normalne vlade, brez sodelovanja lahko gremo celo na predčasne volitve. Nedeljske volitve so na nek način tudi uvertura v zelo verjetno politično krizo. Največji pritisk, naj “sodelujeta”, bo nedvomno na Logarja in Stevanovića, ki pa je že na začetku postavil nemogoče pogoje za sodelovanje v vladi. Na drugi strani je Logar, ki je celo izpadel iz parlamenta, previdnejši. Za njegovo politično preživetje štiri leta opozicije niso ravno idealen scenarij.

Na koncu je pomemben tudi vtis, ki smo ga dobili v nedeljo zvečer iz obrazov strankarskih šefov. Izpostavimo lahko tri prizore. Prvi je povezan z desnosredinskim trojčkom (NSi, SLS, Fokus): Jernej Vrtovec se je iskreno veselil rezultata, ki je bil boljši napovedi, kar je vsekakor velik uspeh za Vrtovca.

S predčasnimi volitvami bi Janša dobil še eno priložnost, da pred lastno stranko opraviči svoje vztrajanje, po drugi strani, če bi mu kot staremu mačku vendarle uspelo sestaviti še četrto vlado, pa bi bil to najlepši zaključek dolgoletne kariere …

Drugi prizor, ki bo ostal v spominu, je povezan z Gibanjem Svoboda: premier Robert Golob je prišel v volilni štab Svobodnjakov dobre volje. Prvič po daljšem času je bil nasmejan. Po slabi volji, jezi in vidni osebni prizadetosti v zadnjih dneh predvolilne kampanje, kar je bila posledica prisluškovalnega škandala (Janši je med drugim očital celo veleizdajo), je bil zanj volilni rezultat vseeno olajšanje. Zmaga je zmaga, pa čeprav le za nekaj desetink odstotka.

Tretji obraz, ki je zaznamoval volilni nedeljski večer, pa je simboliziral negativizem, ki ga je v slovenski politiki tako ali tako že preveč: nezaupanje, razočaranje in dvom v poštenost volitev. Janez Janša je volitve izgubil. In to za las. Vendar je bil ponovno poražen in tega občutka se ne more znebiti. Njegovi prvi odzivi so bili povezani s sumom, da bi bilo lahko s štetjem glasovnic kaj narobe in da je bilo sesuvanje spletne strani Državne volilne komisije (DVK) sumljivo.

V petek zvečer, le nekaj minut pred začetkom predvolilnega molka, sem na komercialni televiziji ugotavljal, da bodo te volitve verjetno Janševe zadnje. Kajti če mu ne uspe, bo postalo aktualno vprašanje njegove politične upokojitve. S predčasnimi volitvami bi dobil še eno priložnost, da pred lastno stranko opraviči svoje vztrajanje, po drugi strani, če bi mu kot staremu mačku vendarle uspelo sestaviti še četrto vlado, pa bi bil to najlepši zaključek dolgoletne kariere …