Janša »partnerstvo za razvoj« ponuja opoziciji sodelovanja pri ključnih razvojnih, gospodarskih in državotvornih vprašanjih, kjer naj bi vlada in opozicija iskali širše soglasje. Do določenih sprememb tudi ni mogoče priti brez sodelovanja, za nekatere je namreč potrebna dvotretjinska večina.

Ponudba je gotovo nekako v sozvočju z Janševo željo po dolgočasni vladi. V idealnem svetu bi dolgočasna vlada pomenila vlado, ki sprejema odločitve, vodi državo, rešuje probleme in pri tem ne proizvaja vsakodnevnih političnih dram. Vlado, ki je zanimiva le toliko, kolikor je zanimivo dobro delujoče gospodarstvo, učinkovito zdravstvo ali varna država. Takšna dolgočasnost bi bila za državljane zagotovo blagodejna.

A v slovenski politiki je beseda »dolgočasno« skoraj eksotična. Navajeni smo kriz, afer, protestov, izrednih sej, medijskih vojn in večnega občutka, da je država tik pred usodnim prelomom. Zato je vprašanje umestno: ali Janša res govori o mirnem, učinkovitem vladanju ali pa gre zgolj za novo politično frazo ali za potezo, s katero bi morebiti omilil napovedujoče se napade nase?

Resnica bo najbrž podpisala partnerstvo za razvoj, Levica in Svoboda zanesljivo ne, enako tudi SD, a obljublja kooperativnost. Možni učinki za opozicijo so namreč dvosmerni: če sodeluje, sicer lahko vpliva na posamezne zakone in projekte ter pokaže državniško držo, če pa ne, tvega očitek, da zavrača dialog in sodelovanje tudi pri temah, kjer bi bilo mogoče doseči širši konsenz; a se s tem reši kritik in nevarnosti, da ji vsaj del volivcev odreče podporo.

Če se preveč identificira z vladnimi projekti, lahko izgubi svojo politično prepoznavnost. Za današnjo opozicijo je zato glavno vprašanje: ali lahko sodeluje pri posameznih razvojnih projektih, ne da bi izgubila identiteto, ki pa je bila tako in tako bolj kot ne predvsem »antijanša«?

To je verjetno osrednja politična dilema, ki jo odpira Janševa ponudba partnerstva za razvoj. Zaradi svojih »ekstremnih« volivcev to nevladne stranke težko storijo, »zlati« sredini pa lahko s kooperativnostjo dokažejo svojo državniško držo. A to lahko opozicija pokaže tudi brez podpisa.

Borut Pahor je bil verjetno eden najizrazitejših zagovornikov sodelovanja med levico in desnico in je zmagoval!

Ponudba za sodelovanje pa najbrž Janši ne bo prav dolgo pomagala vzdrževati mir in dolgočasno vlado. Slovenija pač ni idealen svet, pa naj ji vlada Robert Golob ali Janez Janša ali kdorkoli. Da bi drug drugemu dovolili normalno vladanje?

Janez Janša je že tri desetletja ena najbolj polarizirajočih političnih osebnosti v državi. Njegovo ime pri delu volivcev vzbuja zaupanje, pri drugem delu skoraj refleksen odpor. Zato se zdi skoraj nemogoče, da bi katerakoli Janševa vlada res lahko postala dolgočasna.

Del odgovora se skriva v dejstvu, da slovenska levica Janše nikoli ni dojemala zgolj kot političnega nasprotnika. Zanjo je predstavljal grožnjo ustaljenim razmerjem moči, ki so se v državi oblikovala skozi desetletja. Ne gre le za politične položaje, ampak tudi za vpliv v medijih, gospodarstvu, javnih institucijah, nevladnem sektorju in širših omrežjih, ki jih desnica pogosto opisuje kot »globoko državo«.

Iz tega zornega kota številni Janševi podporniki verjamejo, da so bili poskusi njegove politične odstranitve pogosto močnejši od običajne demokratične konkurence.

Opozarjajo na afere, sodne postopke, medijske kampanje in množične proteste, ki naj bi imeli skupni cilj – preprečiti njegovo vrnitev na oblast ali omejiti njegovo politično moč. Kriv, a na koncu nedolžen – je moral celo v zapor. Za velik del desne sredine je Janša tarča organiziranega političnega in institucionalnega pritiska.

Vprašanje pa je, kaj takšne izkušnje naredijo politiku. Če nekoga desetletja obravnavajo kot političnega sovražnika, se prej ali slej nauči vračati udarce. In prav tu leži eden ključnih razlogov, zakaj je slovenska politika tako konfliktna.

Janša danes ni več politik iz 90. let. Dolga leta političnih bitk so ga oblikovala v politika, ki redko zaupa nasprotnikom in ki pogosto napade prvi. Njegovi kritiki v tem vidijo avtoritarnost, njegovi podporniki pa obrambni mehanizem človeka, ki se je moral naučiti preživeti v okolju, kjer so ga želeli politično eliminirati. Resnica je verjetno bolj zapletena od obeh poenostavljenih razlag.

Zato je nekoliko naivno pričakovati, da bo Janševa vlada kadarkoli deležna običajne opozicijske obravnave. Vsaka kadrovska odločitev, vsak zakon, vsaka reforma bo pod drobnogledom.

Del opozicije bo v njem vedno videl nevarnost, ne zgolj političnega tekmeca. Toda enako velja tudi obratno – Janša v delu svojih nasprotnikov pogosto ne vidi zgolj politične konkurence, temveč strukture, ki skušajo ohraniti privilegije in vpliv.

Prav zato je njegova želja po »dolgočasni vladi« skoraj paradoks. Če želi takšno vlado, bo moral del političnega ognja pogasiti tudi sam. A hkrati velja priznati, da mirno vladanje ni odvisno le od njega. Odvisno je tudi od pripravljenosti njegovih nasprotnikov, da sprejmejo možnost, da lahko v demokraciji vlada tudi nekdo, ki ga sami ne marajo.

Zato je paradoks očiten. Janša si morda res želi dolgočasne vlade in sodelovanja. Vendar za takšno vlado ni dovolj, da opozicija opusti politični boj. Tudi sam mora spremeniti del politične kulture, ki jo je soustvarjal desetletja.

Prav je, da bo opozicija spremljala vsak njegov korak. To je njena naloga. Pa bo Slovenija končno dobila politično ozračje, kjer kritika ne bo avtomatično pomenila sovraštva in kjer oblast ne bo vsakega nasprotnika razumela kot del zarote? Kjer drug drugemu ne bodo eksistenčna grožnja?

Dolgočasna vlada bi bila za Slovenijo morda najboljša novica. A za takšno vladanje morata »delati« dve zreli strani.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.