Toda Slovaška se v zunanji politiki krepi, njen populistični premier Robert Fico postaja relevanten sogovornik ključnih svetovnih voditeljev. Še več, kitajski voditelj Ši Džinpin je prav v času Blejskega strateškega foruma v Pekingu prosil Fica, naj Slovaška še naprej pomaga Kitajski pri gradnji (boljših) odnosov z Evropsko unijo. Na drugi strani pa zaradi blejskih »kremšnit« slovenska diplomacija na globalnem odru ni nič opaznejša ali uspešnejša.

Blejski strateški forum (BSF) je prinesel še eno grenko spoznanje o zaciklanosti slovenske zunanje politike, ujete med notranjepolitično, celo strankarsko računico na eni ter obsesijo z mesijanskim reševanjem bližnjevzhodnega Gordijskega vozla, kar začenja resno škoditi slovenskim nacionalnim interesom, na drugi strani.

BSF

Naj se ne sliši dramatično, toda ne Mladika, kjer so prevladali zagovorniki neuvrščenosti z močnim protizahodnim resentimentom, ne letošnji strateški forum na Bledu nista zmožna preskočiti iz prostega teka, ki temelji na nevrotičnem ponavljanju ene in iste, že stokrat prežvečene teme: multilateralizem. Slovenija je k temu dodala še svoj propalestinski aktivizem, ob katerem se čudijo celo arabske države, kjer razmere v Gazi – razen z nekaj ostre retorike in humanitarne pomoči – opazujejo s precejšnjo mero zadržanosti. Zaradi tega je blejski forum postal precej manj pomemben in izviren, kot bi lahko bil. In kot je bilo pred dvajsetimi leti tudi zamišljeno.

Kakšen smisel ima takšen forum?

Leta 2006 je Dimitrij Rupel, tedanji šef slovenske diplomacije z najdaljšim stažem med zunanjimi ministri, posvojil zamisel, da se v spokojni idili Blejskega jezera pripravi neformalno, sproščeno mednarodno druženje, na katero bi prišli predsedniki, premierji, ministri, diplomati, akademiki, novinarji, intelektualci, vrhunski menedžerji, inovatorji ipd., ki jih zanima razmislek o prihodnosti in njenih izzivih. Komaj dve leti po vstopu Slovenije v Evropsko unijo (EU) se je zdelo, da lahko takšno srečanje ob zaključku koledarskega poletja koristi naši državi in postane eden od adutov slovenske diplomacije. Seveda je bil že zaradi zgodovinskega momenta – Slovenija je kot prva od naslednic razpadle SFRJ vstopila v EU – logičen regionalni poudarek, usmerjen v države Zahodnega Balkana. Ta primerjalna prednost, na katero je igrala Slovenija, je bila mišljena kot kompenzacija za desetletje bežanja stran od »balkanskega kotla«.

BSF

V poznejših letih se je BSF skušal vzpostaviti ne le kot most za dialog med Evropsko unijo in Zahodnim Balkanom, ampak tudi širše, globalno, zato so na Bled prihajali pomembni gostje s Kavkaza, iz severne Afrike, Azije kot tudi iz Zahodne Evrope in Združenih držav Amerike. Lani je BSF gostil predsednico Evropske komisije Ursulo von der Leyen in vrsto vidnih (zahodno)evropskih predstavnikov, zato je bil marsikdo negativno presenečen nad letošnjim »jagodnim izborom« kot tudi nad zelo povprečnimi, neambicioznimi naslovi panelov. Namesto vsebin, ki dejansko predstavljajo izziv za Slovenijo kot bojda proaktivno članico Unije, so organizatorji pomanjkanje idej kompenzirali z bližnjevzhodnim aktivizmom, češnjica na torti pa je bila predsednica države Nataša Pirc Musar, ki je, kot pravimo, ponovno »ukradla šov« in v svojem nagovoru obtožila judovsko državo genocida nad Palestinci, obenem pa je napadla tudi Evropo in Zahod zaradi molka in tihe podpore Izraelu.

Nihče nima pravice predsednici odrekati svobode vesti; njeno mnenje glede Gaze smo slišali že v Evropskem parlamentu, ko je kot prva evropska predsednica obtožila neko državo genocidne politike. Medtem pa se pravzaprav ni veliko spremenilo: več kot polovica članic EU še vedno nasprotuje uvedbi kakršnihkoli sankcij proti Izraelu, za katerega je Unija največja zunanjetrgovinska partnerica. Finance gor ali gol, dejstvo je, da od evropskih voditeljev – razen slovenskih – nihče odkrito ne govori o genocidu in se ne postavlja na arabsko stran. Palestinci so namreč v očeh Zahoda še vedno prvenstveno žrtve teroristične organizacije Hamas – in šele potem so tu grozodejstva izraelske vojske, vojni zločini, nečloveško ravnanje in potencialni genocid, če bo mednarodno pravo izraelskemu premierju Benjaminu Netanjahuju uspelo dokazati t. i. genocidni namen.

BSF

Slovensko kričanje v viharju

Zaradi tega ne bi smel biti nihče presenečen, če več kot polovica prve vrste visokih predstavnikov tujih držav med nastopom Nataše Pirc Musar ni ploskala. Med njimi niso bili le premierji Hrvaške, Albanije in Črne gore, ampak tudi bivši slovenski predsednik Borut Pahor. Kritike, ki so se nanj(e) usule, niso upoštevale dejstva, da je glede Izraela oziroma vojne v Gazi v Evropi še vedno zelo polarizirano mnenje in da dve tretjini evropskih vlad ne deli stališč, ki jih zadnje leto in pol ponavljajo slovenski oblastniki, posebej še predsednica republike Nataša Pirc Musar.

Na Bledu letos nismo videli srbskega in še kakšnega predsednika, kar verjetno sovpada z oceno vse manjše pomembnosti tega foruma. »Nisam budala, da gubim vreme na Bledu (nisem neumen, da bi izgubljal čas na Bledu)!« je srbski predsednik brez dlake na jeziku povedal novinarjem v Pekingu, kjer se je sredi minulega tedna – ravno med zaključkom BSF – udeležil velike vojaške parade ob 80. obletnici konca druge svetovne vojne na Daljnem vzhodu.

Robert Balen

Medtem ko so na Bledu že stotič ponovili teze, ki razen aktivistov niso nikogar posebej intrigirale, se je Vučić skupaj s slovaškim premierjem Robertom Ficom na Trgu nebeškega miru pragmatično smehljal s kitajskim premierjem Ši Džinpingom in v mislih prešteval stotine milijonov ali celo milijard evrov novih kitajskih investicij v Srbijo. V tej točki pa se pokaže bistvena razlika med diplomacijo držav, ki se zavedajo svojih strateških (nacionalnih) interesov, in diplomacijo, ki se je nekje izgubila in tava v megli.

Upravičene kritike, ki jih naslavljamo na slovensko diplomacijo in zunanjo ministrico Tanjo Fajon, so namreč argumentirane in temeljijo na dejstvu, da niti Mladika niti Blejski strateški forum ne krepita mednarodnega položaja Slovenije, pač pa mu z zagovarjanjem multilateralizma in oživljanjem neuvrščenosti v bistvu škodita. Obsesija z Gazo, četudi jo verjetno vodijo plemeniti nameni, za Slovenijo žal nima nobenih pozitivnih posledic, saj prihaja iz politično, ekonomsko in vojaško povsem nepomembne držav(ic)e.

»Kaj pa moralni imperativ, kaj pa naša etična moč?!« boste vzkliknili in mi očitali, da ta del namenoma zanemarjam oziroma minimaliziram. Resnica ni prav prijetna, veste. izjave, pozivi, grožnje in obtožbe slovenskih politikov namreč nimajo niti najmanjšega učinka, saj jih nihče ne sliši. Nihče. Niti evropski mediji, vsaj tisti vodilni ne, ne kažejo nobenega interesa za slovenski aktivizem. Kot bi kričali v viharju, če uporabimo slikovito prispodobo.

Robert Balen

Dejansko je Aleksander Čeferin, predsednik Evropske nogometne zveze (UEFA), ki se je minuli teden razgovoril v obširnem intervjuju za bruseljski portal Politico Europe, vzbudil več pozornosti s svojimi kritikami populističnih politikov, odgovornih za vojne, tudi tisto v Gazi, in iskreno prizadetostjo nad umiranjem palestinskih otrok kot tudi siceršnjim trpljenjem otrok v kriznih žariščih po vsem svetu.

Čeferina, ki je Politicu zaupal, da zaradi umiranja otrok v Gazi ponoči ne more spati, evropski medijski »mainstream« ni spregledal. Natašo Pirc Musar, užaljeno, ker ji hrvaški premier Andrej Plenković na Bledu ni hotel ploskati, so mirno preslišali. To so tista na žalost neprijetna, a povsem dokazljiva dejstva, ki jih lahko preverite vsak dan z listanjem tujih časopisov, pregledovanjem spletnih strani ali gledanjem televizije. Slovenski aktivizem se konča na Karavankah.

Prihodnost blejskega foruma?

BSF naj bi bil orodje slovenske diplomacije, s katerim se krepi predvsem mednarodni položaj Slovenije. Z nadpovprečnim angažmajem v zvezi z vojno v Gazi, ki jo je slovenska vlada na simbolni ravni posvojila, se zastavlja več tehtnih vprašanj. Dileme so se na letošnjem BSF le še potrdile. Ali je v nacionalnem interesu Slovenije, da išče konfrontacijo z Izraelom, do katere utegne priti v trenutku, ko slovenska stališča glede genocida in uvedbe sankcij na ravni EU ne bodo dobila zadostne podpore? Soliranje, ko niti polovica članic ni naklonjena zaostrovanju odnosov z judovsko državo, v kateri so na oblasti nacionalisti in desničarski skrajneži, ki jih pooseblja Benjamin Netanjahu, je tvegano. Od 27 članic EU jih je Palestino doslej priznalo natanko 10.

BSF

Slovenska obremenjenost z Gazo ima resda razumljivo humanitarno noto, vendar pa ne dosega prav nobenih zunanjepolitičnih učinkov. Gaza oziroma palestinska uprava je pod hudim pritiskom Izraela že četrt stoletja, razmere so se močno poslabšale po Arafatovi smrti leta 2004, ko je Hamas pridobil še večji politični vpliv. Ni naključje, da izraelska vlada, ki so jo že takrat vodili desničarji (Ariel Šaron in kasneje Netanjahu), nikoli ni napadala Hamasa, ampak vedno zgolj Fatah, torej zmerne politične sile, pripravljene na dialog z Izraelom. Po 7. oktobru 2023 so na obeh straneh zmagali radikalci, izraelsko divjanje v Gazi pa tiho podpirajo ali vsaj tolerirajo vse tri velesile, pri čemer so Združene države daleč najbolj izpostavljene. A zadržana je tudi Rusija, v kateri živi več milijonov Judov, po letu 1991 pa jih je iz bivše Sovjetske zveze v Izrael emigriralo okoli milijon.

Ker z izraelskim obveščevalnim aparatom ni šale, bi se lahko kdo vprašal, kakšen smisel ima potemtakem slovensko soliranje glede Gaze, če pa doslej ni prineslo nobenih otipljivih učinkov, kvečjemu vse hujšo zamero radikalcev v izraelski vladi. Ali je takšna zunanja politika res v nacionalnem interesu Slovenije? Kaj če jutri pride do podobnega električnega mrka kot maja v Španiji? Bo kriva Rusija? Saj verjetno razumete, o čem pišem …

Primož Lavre

Izgubljanje strateške prednosti

Kakšen je danes realni položaj, kakšna je relevantnost Blejskega strateškega foruma, če ga primerjamo z nekaterimi drugimi podobnimi dogodki? Seveda Bleda ne moremo postaviti ob bok Varnostni konferenci v Münchnu (MSC) niti Svetovnemu gospodarskemu forumu (WEF) v švicarskem Davosu. Bledu je bližji Evropski forum Alpbach, ki poteka avgusta vsako leto na Tirolskem in je letos praznoval 80-letnico.

Alpbach je tokrat podrl rekorde, saj je na njem sodelovalo skoraj 4700 udeležencev iz kar 127 držav – za primerjavo: na Bledu smo videli predstavnike 94 držav –, slogan srečanja pa je bil Recharge Europe, kar zgovorno kaže na fokus tega dogodka, na katerem je sodeloval tudi svetovno znani ekonomist in Nobelov nagrajenec Joseph Stiglitz, ob njem pa nekaj zunanjih ministrov, avstrijska politična elita, latvijski in češki predsednik, trije evropski komisarji ter več kot 30 šefov uprav multinacionalk (UBS Group, Erste, Svetovna banka …). In medtem ko so se na Bledu zaganjali v nerešljivi, stoletni konflikt v nekdanji angleški koloniji Palestini, je avstrijski predsednik Alexander van der Bellen v uvodnem govoru ugotavljal, da je odgovor na vsa naša ključna vprašanja in izzive – Evropa.

BSF

Blejskemu forumu postaja neposredna konkurenca GLOBSEC v slovaški prestolnici, na kateri pa sodeluje bistveno več ameriških in visokih Natovih predstavnikov, saj se forum v Bratislavi osredotoča na varnost, evropsko integracijo in transatlantske odnose. Ta del je letos na Bledu najbolj šepal; odsotnosti zahodnoevropskih predstavnikov ni bilo moč spregledati in prav neuravnoteženost je sprožila tudi največ (utemeljenih) kritik.

Na Bledu namreč letos ni bilo pravih »prvokategornikov«. Slovenska vlada je to skušala omiliti z neposrečeno izjavo, da so namenoma vabili le premierje Zahodnega Balkana, češ da je ena od osrednjih tem BSF ravno širitev EU in regionalna stabilnost. Čast Srednje Evrope je nekako reševal češki predsednik Petr Pavel, bruseljske institucije pa predsednik Evropskega sveta Antonio Costa, ki je minuli teden v Sloveniji začel svojo evropsko turnejo. Največ odzivov zunanje publike – aktivistov na zelenicah in na Blejskem jezeru – je seveda požela visoka predstavnica Evropske komisije za varnostno in zunanjo politiko Kaja Kallas, ki je tudi ena od podpredsednic Komisije. Na Bledu seveda ni manjkala niti slovenska komisarka za širitev Marta Kos.

Robert Balen

Vučićevi leteči avtomobili

Tu pa se seznam opaznejših gostov tudi konča. Nato je zastopala namestnica generalnega sekretarja Radmila Šekerinska, ki je izjavila, da je ukrajinsko članstvo v tej zvezi le vprašanje časa, a jo je na trdna tla postavil kar ameriški veleposlanik pri Natu z izjavo, da Ukrajina nikakor ne more postati članica zavezništva. Razkol med Trumpovo administracijo in Evropo se ne bi mogel bolje manifestirati.

Čeprav se BSF skuša predstaviti kot »platforma globalnih idej«, je njegov realni doseg skromen. Prežvečene zgodbe, navduševanje nad ponovnim rojstvom neuvrščenosti in upanje, da se rojeva nekakšen novi svetovni red – to so mokre sanje slovenskih rusofilov in podobnih eksotov –, postajajo zaščitni znak slovenske diplomacije, prek nje pa tudi blejskega foruma.

Po naključju je ta letos sovpadal z veliko vojaško parado v Pekingu, kjer so se srečali voditelji tega »novega svetovnega reda« Ši Džinping, indijski Modi, Putin in severnokorejski diktator Kim Džong Un, iz Evrope pa so prišli beloruski Lukašenko, slovaški Fico in seveda srbski avtokrat Vučić, ki pa glede realne teže foruma na Bledu niti ni pretiraval. »V Pekingu sem se pogovarjal z 11 ali 12 svetovnimi voditelji,« je povedal in se pohvalil, da lahko termin pri Šiju dobi kadarkoli, medtem ko lahko voditelji držav iz regije »samo sanjajo, da na razglednici vidijo Šija«.

Če karikiramo: medtem ko so naši aktivisti na Bledu jedli kremne rezine, se je Vučić na Kitajskem pogovarjal s šefi največjih tovarn in dogovarjal za nove investicije v Srbiji. Tudi o letečih avtomobilih.