Nataša Pirc Musar ostala brez aplavza: kateri tuji voditelji ji niso ploskali na BSF
2. sep. 2025 10:22 Osveženo: 11:02 / 02. 9. 2025
20. strateški forum na Bledu.
Včerajšnjemu govoru predsednice Nataše Pirc Musar na Blejskem strateškemu forumu, v katerem je obsodila »genocidno politiko Izraela proti Palestincem v Gazi«, ni ploskala polovica prve vrste: tuji voditelji in nekdanji predsednik Borut Pahor.
Med tujimi voditelji, ki so sedeli v prvi vrsti, Pirc Musarjevi niso ploskali predsednik Evropskega sveta Antonio Costa, sicer portugalski socialist in nekdanji premier, albanski predsednik Edi Rama, hrvaški premier Andrej Plenković in črnogorski premier Milojko Spajić. Na posnetku se ne vidi visoke predstavnice EU za zunanjo in varnostno politiko Kaje Kallas.
Borut Pahor in črnogorski premier Milojko Spajić na BSF
Med slovenskimi udeleženci v prvi vrsti poleg Pahorja ni ploskal predsednik državnega sveta Marko Lotrič in tisti, ki so sedeli levo od njega, medtem ko je navdušeno ploskala predsednica državnega zbora Urška Klakočar Zupančič, prav tako sta (malo manj navdušeno) ploskala tudi premier Robert Golob in zunanja ministrica Tanja Fajon.
V nadaljevanju objavljamo del govora predsednice Pirc Musarjeve o izraelskemu genocidu nad Palestinci, ki je razdelil udeležence letošnjega Blejskega strateškega foruma.
»Spoštovane ekscelence, cenjeni gostje, od konca druge svetovne vojne je minilo samo 80 let. Samo 80 let! In zdi se, da smo že pozabili, kako ključne so človekove pravice in dostojanstvo za civilizacijo in družbeni napredek. Ta kolektivna amnezija je tako globoka, da se celo preprečevanje genocida – najbolj gnusnega zločina proti človeštvu – ne zdi več tako samoumevno kot nekoč. Nimam namena primerjati razčlovečenja milijonov pod nacizmom in fašizmom, ki je vodilo do holokavsta in drugih zločinov proti človeštvu z razčlovečenjem, ki ga v Gazi in v številnih državah po svetu spremljamo danes. Prav nasprotno. Vendar pa moram reči: svet je obsodil genocid v Srebrenici in storilce privedel pred sodišče. Zakaj torej samo tri desetletja pozneje nekateri politiki dopuščajo in celo zagovarjajo genocidno politiko Izraela proti Palestincem v Gazi?
Mednarodna skupnost je odločno obsodila teroristični napad Hamasa oktobra 2023. Kako to, da ni takega soglasja, ko gre za ljudi, ki živijo v Gazi? Kako je mogoče, da še vedno obstajajo politiki, tudi v državah članicah EU, ki jih ne moti, da je bila večina ljudi v Gazi večkrat razseljena? Da je več kot 90 odstotkov domov poškodovanih ali uničenih? Kako lahko sprejemajo hudo pomanjkanje hrane, vode, goriva, zdravil in zatočišč? Ali poročila, da se Izrael pogaja z Južnim Sudanom o premestitvi ljudi iz ene z vojno razdejane dežele, ogrožene z lakoto, v drugo? Ali dejstvo, da humanitarni delavci in zdravniki sami stradajo, medtem ko poskušajo pomagati tistim, ki so v stiski? Kako jih ne gane, potem ko je svet dosegla vest o uradni razglasitvi lakote v Gazi in njeni okolici?
Spoštovani gostje, to niso retorična vprašanja. Kot ljudje moramo poskrbeti, da Gaza in Zahodni breg nikoli ne izgineta iz soja političnih žarometov, in to iz več razlogov.
Prvič, ker s svojim odnosom do Gaze razkrivamo, kdo smo v resnici. Gaza je postala simbol našega odnosa do grozodejstev po vsem svetu. Če ne moremo poiskati rešitve za Gazo, kakšno legitimnost nam daje spopadanje s kršitvami človekovih pravic kjer koli drugje?
Drugič, ker naš odnos do Gaze odraža naše razumevanje človečnosti. Da, Evropa zagovarja človekove pravice kot univerzalne, splošne vrednote. Toda: ali to mislimo resno ali gre le za orodje za prevlado v političnem diskurzu?
Tretjič, ker je človeštvo nedeljivo. Prav je, da smo enotni v ostri obsodbi ruske agresije proti Ukrajini. Da stojimo ob strani ukrajinskemu narodu in podpiramo načelo ozemeljske celovitosti. Ne smemo dopustiti, da ena država zavzame ozemlje druge države samo zato, ker to lahko stori. Ne smemo dopustiti, da se ljudje ubijajo samo zato, ker branijo svojo državo pred agresorjem. V Ukrajini branimo mednarodno pravo in človečnost. Vrednote in pravila so vrednote in pravila. Povsod. Za vse. Tudi v Gazi.
Četrtič, ker mora Evropa pokazati enotnost pri obrambi človečnosti. Končni odziv EU na izraelska dejanja v Gazi bo svetu pokazal, kako naši voditelji vidijo prihodnost Evrope – ali so demokracija, enotnost, raznolikost in zaupanje v mednarodno pravo še naprej v središču evropskega povezovanja.
Glede na vse skupaj ne vidim veliko razlogov za optimizem. Napadi na demokracijo in temeljne svoboščine so vidni vsepovsod. Mnogi smo odraščali ob voditeljih, ki so med hladno vojno kritizirali avtokracije. Nekateri od teh režimov še vedno obstajajo, žal pa se njihove prakse širijo, tudi v Evropi. Svoboda misli, akademska svoboda in raziskovalno novinarstvo so nekoč oblikovali demokratični diskurz. Danes ni več tako. To ni prav. To je zgodovinsko narobe. Brez svobode misli ni napredka. Poskusi omejevanja svobode govora vedno naletijo na odpor. Tisti, ki zatirajo svobodo misli in kritično razmišljanje, vedno končajo na smetišču zgodovine.
Glede na vse to bi rada izrazila podporo pobudi, da Nobelovo nagrado za mir prejmejo Francesca Albanese, posebna poročevalka ZN za Zahodni breg in Gazo, ter zdravniki, ki skrbijo za prebivalce Gaze. Zaslužijo si priznanje, saj tvegajo svoja življenja, da bi ponovno vzpostavili mir in ohranili človečnost. So utelešenje tega, kar pomeni multilateralizem tudi za človekove pravice: preprečiti, da bi posamezni politiki delovali nekaznovano.«