Lara Jankovič se je skozi režijo Yulie Kristoforove decentno distancirala od vloge Nade in zgubila priložnost, da bi vanjo vdihnila pravo Laro Jankovič, kot jo poznamo. Ker tega ni bilo, smo bili od samega teksta in pripovedi zgodbe nekoliko oddaljeni. Čakali smo, da se igralka vendarle nekoliko opogumi, odpre in da iz sebe tisto, kar zna. Njen govorni pripovedni ton je bil v visokem glasovnem registru in je tako ostal brez njenega pravega ognja.

Vlogo sta z režiserko Kristoforovo oblikovali z distanco do Nade, kot opis nje same, odmik od prave emocije in vsesplošne drame »igralske dive«. Zdi se, da je ta del ustvarjalnega procesa med Kristoforovo in Jankovičevo temeljil bolj na »prijateljski« kot profesionalni povezavi. Škoda. Oropani smo bili prave dobre komedije, čeprav je podnaslov predstave Larina komedija s pianistom. V resnici je pianist reševal Laro in njene poskuse komedije.

Samo besedilo Jere Ivanc ne ponuja dosti pravih komičnih zapletov igralske dive in dramaturška nit je zožena na vajo igralke Nade, ki pripravlja svoj kabaret. Priložnosti so bile izpuščene. Če pogledamo dramaturški lok v celoti, bi morda veljalo kak vrh ali razplet bolje dodelati, da bi bil zaključek jasen in bolj smiseln. Prepozna se dosti avtobiografskega tako dramatičarke kot tudi nastopajoče. Tam seveda emocija najbolj pride do izraza, kar je dobrodošlo, saj poživi nekoliko distancirano interpretacijo samega besedila.

Nejasen pa je tudi odnos med pianistom in Nado, saj se na njem premalo gradi ter posveča premalo režijske in dramaturške pozornosti. Razvoj tega odnosa je gledalcem nejasen. Na splošno gledano je Jera Ivanc sicer ustvarila zanimiv tekst, povezala nekaj dobrih idej, gegov, jih ponekod dobro razvila, ni jih razvlekla ali preveč ponavljala. Morda bi ponekod veljalo kako prigodo oziroma sporočilo bolj ali manj poudariti oziroma nameniti več prostora ali kako omembo več.

Moteča je politična korektnost do uporabe obeh slovničnih oblik za različne poklice, kar deluje (že) moteče. Prav tako so moteči in nepotrebni vnosi feminizma (in s tem teorije spolov) kot tudi politična dimenzija, ki nima pravega kontekstualnega mesta. Gojmir Lešnjak - Gojc kot Pavle ter Lucija Ćirović kot Fata na posnetku v dialogu z Jankovičevo delujeta komično in prineseta potrebno popestritev. Njuna interpretacija zelo prepriča.

Treba pa je pohvaliti, da se je Jankovičeva tokrat resno spopadla z glasbeno materijo, ki jo je tokrat solidno in dobro obvladala. Najbolje je bil pripravljen song, ki ga je odpela že dostikrat, nazadnje pa naštudirala pod vodstvom izjemnega dirigenta in aranžerja Patrika Grebla. Da je predstava v osnovi in svojem fundamentu uspela, gre velika zahvala odličnemu pianistu in aranžerju Samu Hudetu, ki je študiral v Berlinu in prinesel svežino, zvokovno jasnost in harmonsko dopolnitev, kar sama Jankovičeva ne bi bila zmogla. Tako nam je bolj prijala zvočna podoba predstave kot vsebinska v pripovedi. Vedno znova bomo veseli, ko bo v predstavi oziroma projektu sodeloval Hude.

Ob izvedbah raznih songov, šlagerjev in muzikalov se nam nehote vliva fizična in glasovna podoba Vite Mavrič in Darje Švajger, ki sta s svojimi profesionalnimi in naštudiranimi izvedbami pustili globok in neizbrisljiv pečat. Enoinpolurna predstava je za Laro Jankovič kar velik izziv, ki pa ga je na splošno dobro prestala. Potrudila se je.

Pomaga bistra in sveža koreografija Mihe Krušiča, osvetljava Klemena Kuharja je bila dobra in ustrezna. Pričara pravo kabaretsko vzdušje, prav tako scena Milana Percana, ki je izluščil samo bistvo ter ustvaril možnost gostovanja predstave. Pohvaliti velja tudi delo kostumografinje Urše Grahovac s pisanimi in raznobarvnimi kostumi, ki imajo ustrezno dramaturško noto in umestitev. Uživali smo v teh kreacijah. Poklon je bil nezrežiran: odlični pianist in aranžer ni dobil priložnosti za svoj samostojni priklon.

Ne glede na vse pa je tovrstni projekt primerno osmišljen v svoji namembnosti, sploh ker imamo pri nas primanjkljaj tovrstne glasbeno-gledališke umetnosti, ki zahteva znanje in sposobnosti, česar pa nimajo vsi igralci. Projekt velja razvijati naprej, da bo še boljši. Morda se kaj podobnega napiše tudi za kakega igralca v zrelih letih.