Ne le »kurji«, ampak tudi »ta veliki«, ki pa so pravzaprav majhni, da manjši ne morejo biti. Kar bodo, če še niso, spoznali takrat, ko se bodo znašli pred obličjem tistega, ki naj bi nas na ta vse bolj pokvarjeni svet postavil. Leta so tekla, spektakularne zadeve so ostajale v predalih, pravosodje je mlelo, vmes so vpleteni verjetno komu strli jajca, mi pa smo imeli vse manj upanja, da bo roka pravice dovolj dolga, učinkovita in pravična.
Spektakli so postajali vse bolj predstave za naivno upajočo javnost. Kajti le redki nepridipravi so se znašli za zapahi, kjer jim je pravzaprav tudi mesto. Za vse, kar so hudega storili. Ampak nič! Vedno se od bog ve kje pojavijo kakšne procesne napake, kdaj drugič kaj obstane v predalu pri kom, ki so mu strli jajca, tretjič kaj zastara, četrtič imajo tožilci o neplačanih ali preplačanih glupih davkih ali nabavah premalo znanja in očitno bistveno šibkejše znanje od tistih, ki tožene branijo oziroma zagovarjajo.
Če bo šlo tako naprej, kmalu tudi predstav za javnost ne bo in bodo na koncu ostali le še tisti, ki še imajo ali imamo toliko poguma, da o mafijskih poslih kaj zapišemo. Da mafiji nastavimo ogledalo. Ampak vprašanje je, koliko takih sploh še je. Politična strategija vladajočih namreč kar lepo deluje. Najprej poskušajo glas odseva svojih izmaličenih ogledal utišati, si jih podrediti, če pa to ne gre, pa kar uničiti.
Pred leti se mi je zdelo pretirano, ko so nekateri opozarjali, da ima Italija mafijo, pri nas pa da ima mafija Slovenijo. Zdaj ne več, čeravno upam, da še ni povsem tako. Se pa vsak dan sprašujem, zakaj pri nas skoraj vse korupcijske in druge afere izzvenijo. Gredo v pozabo. Je potemtakem čudno, da izgubljamo upanje? Tudi takrat, ko nam za kratek čas upanje dajo kakšne nove javno odmevne preiskave, kot je bila zadnja, povezana z nabavami hitrih testov.
A po navadi je tako, da upanje hitro splahni. Tako nas namreč učijo izkušnje, povezane z drugimi aferami. Od nabav zaščitne opreme za kovid, nakupa operacijskih miz, gradnje avtocestnega križa do žilnih obvodnic. Da o sumljivih poslih afere IranNLBgate niti ne govorim.
Kam vse to pelje, ne vem. Vem pa, da to ne sme več dolgo trajati. Na upanje, da bo na koncu za vse poskrbela EU, se ni dobro zanašati. Kajti med tistimi, ki so jo pred leti goreče zagovarjali, želeli biti del nje, je danes veliko takih, ki o njej govorijo kot o neki hudi mačehi in že iščejo novo združbo sebi enakih. V bistvu jih moti predvsem to, da je EU še edina, ki prek svojih institucij ponuja garancijo, da ne bomo čisto potonili.
Ko se bo to zgodilo, bo težko ponovno splavati. Zato je bolje storiti vse, da sploh ne pride do tega. Nekaj priložnosti bo že naslednje leto na trojnih volitvah. Najprej moramo nujno izbrati poslance, ki nam bodo v čast in bodo znali imenovati vlado, ki bo ravnala v skladu z ustavo in drugimi zakoni. Potem bomo morali še enkrat na volitve in izbrati občinske oblasti, ki ne bodo namesto za krožišča denar zapravljale za »krasišča«. In potem bo treba izvoliti predsednika Slovenije, ki bo predvsem moralna avtoriteta in zgled vsem, ki nam poštenje še nekaj pomeni.