Vodja SDS je že na prvi pogled deloval vse prej kot prijazno. Med pogovorom, ki je trajal slabe pol ure, je prostodušno priznal, da ima na Reporterju svojega človeka in da ve vse, kaj se pogovarjamo v uredništvu, da je bral celo mojo e-pošto, cel kup, da je je bilo, ki jo je prejel v natisnjeni obliki, in ve, kaj vse sem jaz tam pisal o njem. Bil sem osupel, kar lasje so mi šli pokonci. Kakšna e-pošta? Nič mi ni bilo jasno, ostal sem brez besed. Potem mučna tišina. Janša se je na stolu zleknil nazaj in neusmiljeno bolščal vame. V rokah je držal kakih trideset centimetrov dolg črn nož v obliki vojaške sablje za odpiranje kuvert in z njim udarjal ob svojo dlan. Bilo je prav srhljivo. Samo to je še manjkalo, da, razkačen, kot je bil, skoči čez mizo in me zabode.
Ob tako razgretem ozračju ni imelo smisla nadaljevati pogovora, iskal sem primerne besede, da bi ga čim prej zaključil. Na mobilnem telefonu, ki sem ga imel pred sabo na mizi, je ura kazala minuto ali dve čez pol eno, Janša pa mi je ob slovesu komajda stisnil roko. »Imam svojega človeka pri vas, vse vem, kaj se pogovarjate v uredništvu,« so mi v glavi odzvanjale Janševe besede, ko sem odhajal.
Bolj kot sem o tem razmišljal, bolj sem bil zgrožen, takšne stvari je v bivšem režimu počela Udba, ko so njeni sodelavci po uredništvih vlekli na ušesa, kaj kdo govori čez komunistični režim. Tudi kolegi v uredništvu, ko sem jim povedal za vsebino sestanka pri Janši, so bili osupli. Nismo mogli verjeti, da bi Janša uporabljal takšne udbaške metode in se nato z njimi še celo hvalil.
Škandalozni sestanek pri Janši je bil podrobno popisan v lani izdani knjigi Ozadje Reporterja in Maga, o njem pa sem prvič pisal že v uvodniku Reporterja 29. aprila 2019. Ne v prvem ne drugem primeru v javnosti na zapisano ni bilo kakega posebnega odziva, tiho je bil tudi Janša. Z razlogom. Pravica do komunikacijske zasebnosti je namreč ustavno varovana pravica, ki jo zagotavlja tudi Evropska konvencija o varstvu človekovih pravic in svoboščin. Z nepooblaščenim vdorom v elektronsko pošto je prišlo do kaznivega dejanja kršenja tajnosti občil, za kar je zagrožena zaporna kazen do enega leta.
Če se izkaže, da je Damjan Žugelj brskal po bančnih računih po navodilih Janeza Janše, bi lahko slovenski Watergate odnesel iz politike predsednika SDS, podobno, kot je ameriški Richarda Nixona.
Zakaj o tem še enkrat pišem? Zaradi slovenske verzije afere Watergate. Dva slovenska medija (N1 in Necenzurirano) v zadnjih mesecih razkrivata, da je na uradu za preprečevanje pranja denarja v času prejšnjega direktorja Damjana Žuglja, ki ga je na ta položaj postavila tretja Janševa vlada, brez pravne podlage, zgolj na osnovi nekih anonimk, prišlo do nezakonitega brskanja po bančnih računih več sto slovenskih državljanov in podjetij.
Med tarčami je poleg posameznikov iz vrst politike, gospodarstva in medijev bil tudi novomeški škof in predsednik Slovenske škofovske konference Andrej Saje. Slednji je tako ob razkritju, da so mu Janševi nameščenci brskali bo bančnih računih, upravičeno osupel: »Če je do omenjene preiskave res prišlo, gre za grobo kršenje osnovne ustavno varovane človekove pravice do zasebnosti in varovanja osebnih podatkov, pravne ureditve Republike Slovenije ter sodobnih demokratičnih standardov. Nihče ne more biti tarča tovrstnih preiskav, če za to ni utemeljenega pravnega razloga, preiskavo pa lahko naročijo samo za to pristojni državni organi na podlagi suma kaznivega dejanja.« Škof Saje ob tem še poudarja, da v njegovem primeru za takšno preiskavo ni bilo nobenega pravnega ali drugega razloga.
NPU in tožilstvo že preiskujeta, kako je eno največjih vpogledovanj v bančne račune v zgodovini urada za preprečevanje pranja denarja tedanji Janšev nameščenec izpeljal, ali je pri tem tudi zlorabil pooblastila. Najbrž Žugelj to ni počel na lastno pest, ali pač? Lahko da je dobival politična naročila iz samega vrha vlade, nekateri podatki o bančnem poslovanju pa bi lahko pred lanskimi parlamentarnimi volitvami tudi odtekali iz urada za potrebe političnih obračunavanj s tekmeci stranke SDS? Na vprašanje, ali je prišlo do zlorabe državne institucije v politične namene, bodo morali odgovoriti preiskovalci.
Če se izkaže, da je bilo tako, bi lahko slovenski Watergate odnesel iz politike Janeza Janšo, podobno, kot je ameriški Richarda Nixona. Janša pa bi se v zgodovino vpisal kot eden tistih politikov, ki so za dosego cilja, torej za oblast, pripravljeni uporabiti vsa sredstva. Da ne bere samo drugim maile, ampak po političnih nameščencih pregleduje tudi bančne račune. Predsedniku SDS oprezanje za tistimi, ki naj bi ga politično ogrožali, ne samo na levici, tudi na desnici, ki si jo je skoraj v celoti uzurpiral, ni tuje.
Vsakič, ko je šel z oblasti, je na različnih pozicijah v državni upravi ostalo lepo število njegovih kadrov, ki danes tvorijo pravo obveščevalno omrežje. Osebni dosjeji o političnih sovražnikih in prijateljih, ki jih sestavljajo v kleti na Trstenjakovi, pa so iz leta v leto debelejši.
