Velikonočno praznovanje je minilo, a po cerkvah še vedno odmevajo zvoki Aleluje, ki v srcu budijo spomin na dan,  ko so, zdaj že pred davnimi leti, na velikonočno soboto nemški okupatorji na tankih, motorjih in džipih vdrli v našo lepo Slovenijo.

Kot bi pokosil sveže rože na vrtovih, kot bi v hipu zadušil mogočen zvok orkestra v dvorani, je bilo. Bila je velikonočna procesija, ki se je vila skozi mesto in cerkveni pevci so prepevali velikonočno pesem »Ta dan naredil Kristus Kralj, resnično je od mrtvih vstal…«

Mama, ki je v procesiji hodila ob meni, me je nenadoma prijela za roko in mi potihoma prišepnila: »Ne, tega dne pa že ni naredil Kristus.« Smrtno strah me je bilo. Takrat še nisem razumela materinih besed – bilo mi je komaj dvanajst let.

Okupatorjev zli duh se je naglo širil po mestih in vaseh, vse bolj so se izrisovale meje med zavednimi Slovenci in nemškutarji, ki so nemški policiji – gestapu, z lažnimi obtožbami izdajali svoje znance ali celo prijatelje, zato da so reševali sebe pred pretečo nevarnostjo, ki je grozila.

Spominjam se, da so se takrat iz južnih krajev vračali na svoje domove po Sloveniji naši vojaki. Prestrašeni so se zatekali k nam in prosili za civilna oblačila, saj so se, oblečeni v uniforme,   bali Nemcev. Oče jim je brez besed razdal veliko svojih oblačil. Spominjam se tudi prizora, ko je kar na lepem prihrumel na naše dvorišče nemčur, ki je v našem kraju imel frizerski salon. V rokah je vihtel veliko grčasto palico ter hitel razlagat očetu, da je s to palico mlatil naše vojake.

Moj oče je imel v hiši, kjer smo prebivali z njim ter z mamo in petimi otroki, majhno trgovino, v hlevu pa dva konja in še nekaj drugih živali. Nekega dne sta se na naše dvorišče na motorju pripeljala dva gestapovca. Zapečatila sta hlev, potem pa se vrnila in odpeljala oba konja, kar je bil za očeta grozen udarec, saj je bil velik ljubitelj konj. Pa to še ni bilo dovolj.

V trgovino je nekaj dni za tem prišel neki gospod, ki se je predstavil za komisarja, ki naj bi odslej kot nadzornik bedel nad dnevno prodajo v trgovini, izkupiček od prodaje pa odnašal s seboj. In tako je tudi bilo odslej, s tem, da je od očeta zahteval tudi denar iz njegove lastne denarnice. Ko se je poslavljal, je očeta pred izhodnimi vrati takole nagovoril: »Gospod Ban, če se vpišete v Kulturbund (po naše bi morda rekli Partija!), bomo vašo družino pustili pri miru, sicer bo sledila selitev v Nemčijo, ali pa še kaj hujšega. Oče mu je pred nosom odprl vrata in zahteval, da naj odide.

Seveda je sledilo iskanje očeta, (gestapo ga je iskal celo na konjih), ki se je takoj po tem dogodku zatekel k svojemu bratu, ki je stanoval nekje v hribih v tišini in samoti. Od tedaj dalje tudi za mamo in nas otroke ni bilo več miru. Vsako noč smo vsak s svojo vrečo, v katere je mama zložila najnujnejša oblačila, na pol budni čakali, kdaj bo pred hišo ustavilo policijsko vozilo. Oče ni čakal, vedel je, kaj se lahko zgodi.

Tako smo po njegovem navodilu že naslednjo noč naše cule in vse, kar je bilo mogoče vzeti s seboj, naložili na lojtrski voz, s katerim nas je prišel iskat neki očetov znanec. Ko smo zagledali očeta, smo otroci poskakali z voza, vendar nas je oče vseh petero otrok spravil nazaj na voz, saj se je bal, da bi nas kdo izdal. Kočijaž nas je prekril s senom in slamo ter veliko ponjavo, hkrati pa nam zabičal, da moramo biti tiho kot miši.

Nikoli ne bom razumela, kako nam je uspelo srečno prečkati krški most, ki je bil z obeh strani trdno zastražen. Bil je 1. november 1941, snega pa do kolen in še več. Začel se je križev pot v neznano, postali smo begunci… Brez denarja, brez hrane, z najnujnejšimi oblačili, ki so nas varovala pred mrazom. A Bog nas ni zapustil; po nekaj dneh prenočevanja pri prijaznih ljudeh v Šentjerneju na Dolenjskem, ki so imeli manjše gostišče Recelj, nas je v hišo sprejela družina Cvelbar, ki ji lahko samo Bog povrne dobroto, s katero so nas sprejeli v svoj, prostorsko skromen dom – bilo nas je sedem: mama, oče in pet otrok.

Vzljubili so nas, vzljubili našo pesem, ki smo jo prinesli s seboj, kajti otroci smo sestavljali petglasni zborček, ki je nastopal pod imenom »Banovi petorčki«. Vsa leta vojne smo preživeli pod njihovo streho, brez ene same besede nesoglasja med družinama. Žal pa je prišla nova preizkušnja. V oktobru leta 1943  nam je umrl oče, star komaj 49 let, devet dni po njegovi smrti pa so Nemci v času druge ofenzive kot talca ustrelili 16 let starega brata.

Dolga zgodba, morda za bralca nezanimiva, zato tudi ne morem nadaljevati z opisovanjem vsega, kar smo doživljali med vojno. Vsaka stvar pa ima svoj namen. Ko sem obujala spomine na čas vdora okupatorja na naše ozemlje, sem ob spominih na očetov pogum, s katerim se je zoperstavljal nemškim oblastem in s tem dokazoval svojo predanost domovini, ki je trpela pod nemškim škornjem, pomislila na današnji čas, ko ljudje vse manj cenijo to, da imamo svojo državo.

Vsega presiti se mnogokrat celo norčujejo iz nje in iz ljudi, ki so svoja življenja žrtvovali zanjo. Ko si pregnan iz njenega zavetja, ko postaneš brezdomec, tvoj dom pa zasedejo tujci, takrat se šele zaveš, kaj so ti vzeli. Danes otrokom v večini šol ne povedo resnice, jih ne učijo ljubiti svoje domovine, raje jih učijo lažne zgodovine in tega, kako bi lahko iz deklet postali fantje in obratno.

So otrokom v teh dneh, ko so velikonočnim praznikom sledili še drugi, ki so prav tako pomembni za vse nas, pri pouku povedali, da smo te dni praznovali tudi Dan zastave in da mineva več kot 30 let od prvih demokratičnih volitev v Sloveniji in da  je kmalu za tem nastala koalicija DEMOS, katere predsednik je postal dr. Jože Pučnik in da je ta »oče naroda«, kot smo ga pozneje imenovali, zaradi tega, ker si je upal upreti Partiji, bil obsojen na deset let zaporne kazni?

Vsi, ki ste doštudirali na fakultetah, si predstavljajte, kako bi vam bilo pri srcu, če bi vam lepega dne odvzeli diplomo – njemu so jo. Dobesedno prisiljen je bil, da se je izselil v Nemčijo, delal sprva tam kot delavec, nato pa s svojo močno voljo znova diplomiral in postal profesor na fakulteti. Vrnil se je, hvala Bogu, ko so se v Sloveniji začeli kazati prvi znaki Slovenske pomladi.

Grozljivo je to, da je namesto tega kulturna ministrica raje na novo oživljala Čebine in da namesto državnih simbolov tu in tam zremo spet v rdeče zvezde in podobno. Kaj pa »huda jama«, ki je za nekdanjega predsednika vlade »drugorazredna tema«, pa ukinitev dneva spominov na žrtve povojnih pobojev. In se vprašajmo: ali je to tista »svoboda«, o kateri je toliko govora?

O ja, marsičesa ste nas »osvobodili«. Vrednot ni več, vse, kar diši po poštenju in pomoči potrebnim, so za vas prazne besede, s katerimi slepite narod. Igrate na umazano karto prevar in zavajate ljudi, ki zaradi zaslepljenosti niso več zmožni trezno razmišljati. Potem pa  se pred volitvami zbrana »elita« skrbnih mož napoti v posamezne domove ostarelih in jim s šopki v rokah deli svoj blagoslov laži ter jim s trepljanjem po ramenih zagotavlja bajno prihodnost, ki da jo bo odslej zagotavljala »dolgotrajna oskrba«…

Žal so vam mnogi zaradi svoje oslabelosti nasedli in vam, » vaše blagorodje«, obljubili svoj glas. Pa se je na srečo izkazalo, da glasov kljub temu ni bilo dovolj, mar ne? In zdaj »čarate«, številka 46 je osvetljena z vsemi žarometi. Gre pa večna zahvala mladim, ki počasi dojemajo, da vse, kar prihaja iz ust  sedanjih, še vedno oblastnikov, le ni tisto, v kar so sprva verjeli, in da pričakujejo spremembe, ki bodo našo deželo in mesta znova spremenili v naš skupni, srečen in vesel dom, ki smo ga po plebiscitu začeli  graditi.

Ste, cenjeni »osvoboditelji«, res verjeli, da bo večno tako, da bodo predvsem mladi, pa tudi odrasli nasedali obljubam še kar naprej in naprej? Zaupajte nam že vendar enkrat »resnico«, v katerem delu Ljubljane stanujejo ljudje, ki ste jim VI zgradili domove in kje prebivajo ljudje, ki jim je voda uničila domove. Ne veste, a ne? Le to vemo, da so se morali vsi prizadeti sprijazniti z vselej ponavljajočo se lažjo, ki je kar vrela iz vaših ust.

Kaj pa zdravstvo? S svojim načinom vladanja ste odgnali številne zdravnike in sestre, ljudje ostajajo brez njih. Kaj pa vi, jih ne boste nikoli potrebovali? Morda res ne, ker ste zase znali poskrbeti in boste s »prihranki« še kako hitro potrkali na vrata tudi tistih zdravnikov, ki jim danes kratite pravico do dela, ki bi ga lahko opravljali. Kaj pa naše kmetijstvo, šolstvo in domovi za ostarele?

Ni kadra, mar ne, ker tudi za te ljudi ni denarja, s katerim bi bili dostojno plačani za svoje delo, ki ni lahko. Nekateri skoraj dan in noč bdijo nad ostarelimi in bolnimi in so prisiljeni poleg redne službe iskati dodatna dela tam, kjer ljudje preživljajo svojo starost v domači oskrbi. Le verjemite mi, da je tako, ker sem sama ena tistih.

Cenim in spoštujem te »pridne mravljice« in prav bi bilo, da bi kdaj v svojih razkošnih stanovanjih in vilah pomislili na to, da življenje nikomur ne prizanaša in da starost in onemoglost obiščeta vsakogar izmed nas. Verjemite, tudi denar ni vse, tudi z njim ne moreš kupiti vsega, a lepo bi bilo, če bi v svojem pohlepu po denarju pomislili, kam ste pripeljali našo državo.

Pridigam, a ne? Le ljubljanskega župana naj še omenim, kajti tolikšnega ognja sovraštva in vsemogočnosti, ki bruha iz njega, premorejo le še tisti, ki nekomu sežejo po življenju. Ob vsem tem pa, zanimivo, na primitiven način bruha ogenj na vse, ki doslej še niso kos njegovim umazanim igram, s katerimi kroti nemočne slovenske in ostale miroljubne državljane. Toda gospodu županu se ne more nič zgoditi, kajti »jaz sem že od začetka PROTI Janši«, se je pohvalil pred kamero.

Minili sta dve leti, odkar sem - brez tuje pomoči, več ali manj prisiljena opazovati življenje le še skozi okno. Vendar ne mine dan, da ne bi v teh negotovih časih spremljala dogajanj, ki so tako prepredena z lažjo in obtožbami odhajajočih oznanjevalcev svobode, da si želim le še to, da bi se naši prihajajoči politiki, gospodarstveniki in kulturniki, skupno z zdravniki in njihovim osebjem ter vestnimi pedagogi in pravičnim sodstvom, zavedali, kako pomembno bo znova zgraditi temelje naše Slovenske pomladi, če hočemo preživeti.

Posebna zahvala našim športnikom, ki so minulo sezono reševali čast naše domovine Slovenije. Poklon družini Prevc in vsem ostalim!