Ker je javno dostopen, ni razloga, da ga ne bi prebrali in ocenili, koliko je relevanten in realen v sedanjih razmerah v svetu. Kot zagotavlja vlada, ki je strategijo sprejela, so v aktu »opredeljene usmeritve za uresničevanje in doseganje zunanjepolitičnih ciljev«, nova strategija pa temelji na načelih »vključenosti, odgovornosti, varnosti, solidarnosti in znanju«.

Čeprav se zdi, da je zunanjepolitična strategija v tako skromnem obsegu zgolj povzetek nekega obširnejšega, bolj poglobljenega in strateškega razmisleka o tem, kje smo, kam hočemo in predvsem s kom se bomo povezovali v vedno bolj nemirnem svetu, je vtis napačen. V ozadju ni ničesar drugega, strategija na 15 straneh, ki bi jo lahko pripravili tudi bolj talentirani dijaki 4. letnika gimnazije, je očitno največ, kar ta hip zmore (oziroma mu je dovoljeno) aparat Tanje Fajon.

Ker drugega nimamo, se bomo morali zadovoljiti s tem, kar nam ponujajo. Slovenija bo dejavno soustvarjala mednarodno politiko, piše. Proaktivno in preudarno bo sooblikovala skupno zunanjo in varnostno politiko Evrope unije, odgovorno in verodostojno prispevala v zavezništvih in mednarodnih organizacijah …

Sploh v Natu, lahko dodamo. Smo še vedno na dobrem odstotku BDP za obrambo, medtem ko sta predpisana in z naše strani potrjena dva odstotka. Pričakovati je celo, da se bo dvignila na tri odstotke. Kje je tu kakšna odgovornost, kje verodostojnost? Da kršimo sprejete obveznosti in soliramo v politiki do nekaterih bližnjevzhodnih držav, prav tako ni državna skrivnost.

Po vseh spodrsljajih svečka na torti šele pride: Slovenija bo svojo zunanjo politiko »nadgradila s prvino odločnega udejanjanja feministične zunanje politike«. Kaj pomeni prihodnjik? Mar Tanja Fajon tega ne počne že zadnji dve leti in pol? Zakaj sploh feministična zunanja politika?

Takole pišejo: »Z njo bo (Slovenija, op. avt.) uveljavljala pristop, s katerim bo prispevala h globalni družbeni pravičnosti, k večji učinkovitosti pri odpravi vseh oblik diskriminacije ter vključevanju načela opolnomočenja žensk in deklic v vsebine slovenske zunanje politike«.

Če kdo misli, da bere pamflet ene izmed množice nevladnih organizacij, ki jim vsako leto namenimo več sto milijonov evrov, je v zmoti. Gre za zunanjepolitično strategijo, ki »naslavlja« opolnomočenje žensk in deklic. Oziroma, kot se to napiše v svobodnjaškem novoreku, oplemeniteno s prebujensko ideologijo: »Gre za horizontalno prednostno področje, za katero si bo slovenske diplomacija prizadevala v vseh relevantnih dejavnostih … tudi z razvojnim sodelovanjem in humanitarno pomočjo.«

O mednarodnem razvojem sodelovanju ne gre izgubljati besed, ker gre za izgubljeno priložnost. Slovenija se je na tem področju pravkar opekla na Kosovu, kjer je bil razveljavljen razpis za vzpostavitev mreže knjižnic, pri čemer je slovenski sistem cobiss.net doslej vedno veljal za daleč najboljšo rešitev na tem področju in je v preteklosti prodrl v Srbijo, Bosno in Hercegovino, Črno goro, Severno Makedonijo in Bolgarijo. Projekt bi lahko računal tudi na evropska sredstva, Slovenija pa bi bila njegov nosilec.

Zalomilo se je pri slovenski vladi – pa ne eni, temveč kar nekaj od njih, saj ministri, pristojni za področje šolstva in izobraževanja, gospodarstva in zunanjih zadev enostavno niso imeli posluha za to. Poleg tega projekti, v katerih so vključene knjižnice in akademski krogi, ne dajejo priložnosti za prelivanje denarja, kar denimo velja za infrastrukturne projekte.

V preteklosti je več slovenskih podjeiji sodelovalo pri gradnji različnih kanalizacij, vodovodov, čistilnih naprav itd., medtem ko pri vzpostavljanju mreže knjižnic nihče ni videl »dodane vrednosti«, kot se lepše reče klientelistično-koruptivni praksi.

Stategija govori še o izjemni pomembnosti OZN in multipolarnosti, kar je priljubljena tema vseh avtoritarnih režimov, ki jim struktura varnostnega sveta ni povšeči. Lahko jim rečemo BRICS+, globalni jug ali dežele v razvoju, ampak dejstvo je, da razen redkih izjem ne moremo govoriti o političnih in družbenih sistemih, v katerih bi ljudje uživali pravice in svoboščine, ki so za nas samoumevne. O kakšnih skupnih vrednotah potemtakem sploh lahko govorimo?

Kompromis, ki pa je dejansko povezan s slovenskimi strateškimi interesi, je možen v primeru Zahodnega Balkana in dveh najbolj problematičnih držav v tej regiji – pri Bosni in Hercegovini in Srbiji. Strategija slovenske zunanje politike je vsaj pri Zahodnem Balkanu zadela bistvo: za slovensko zunanjo politiko so to prednostno območje ter krepitev demokracije, politične in gospodarske stabilnosti v neposrednem nacionalnem interesu.

Prav ta interes odtehta avtoritarne popadke Milorada Dodika in Aleksandra Vučića, ki pomagata ustvarjati napetost v tej regiji. Prvega naj bi v kratkem tako ali tako odstavili in dali na hladno, Vučićeva usoda pa je zdaj v rokah mladine na srbskih ulicah in trgih. Nadnje se nekdanji Miloševićev propagandni minister vseeno ne upa poslati specialcev in vodnih topov.

Za konec nekaj optimizma. V strategiji so prišli do ugotovitve, da naša diplomacija služi interesom ljudi, državljanov Slovenije in da »ni v službi političnih strank, podjetij in korporacij ter interesnih skupin in parcialnih interesov«. V zadnjih 33 letih sicer nismo imeli takšnega občutka, ampak morda je vtis napačen.

Morda pa to ne velja za čas predvolilne kampanje, ko se diplomacijo za to, da bi si pridobili simpatije volivcev, zlorabi za priznanje kakšne teroristične skupine, ki je ugrabila propadlo državo.