No, pravzaprav govorimo o mami medvedki, igrivo razpoloženi, saj se je že ves dan lovila s svojima malčkoma in ju učila, katere gobe in jagode so užitne in katere ne. Pomislite, kako se je krohotala, ko je videla, da se je mala prijateljica lisička prestrašila, nato pa čemerno pogledala, ah, presneto, medvedica dragica, le ti si, aja, mimogrede, si danes kaj videla volka?

Medvedka je rekla, da je volk omenil, da pride proti večeru na jaso. Tam mu zajec vsak večer prebere pravljico, volk pa se hkrati sam uči brati.

To ni štos, ampak čisto prava zgodba, ki se je začela nekega dne, ko je volk dremal v gozdu, pa ga je predramil glasen smeh. Jezen se prihuli za prej omenjeni hrast. Očka je hčerkici na klopci bral pravljico. Čeprav je bil volk sprva jezen, so ga besede očarale. Kakšna lepa pravljica! Napeto je poslušal.

Nato pa je očka zaprl knjigo in s hčerkico odšel. Kje je pa konec pravljice, a ga ne bo, je šokirano spraševal volk!? Gleda za odhajajočima in, oh, nekaj jima pade iz torbe ... joj, knjiga s pravljico, in tega niti ne opazita! Volk knjigo hitro pograbi, se skrije v grm in se zadovoljno poslini, češ pa bom le izvedel, kako se konča pravljica ...

Ko odpre knjigo, pa lahko samo izbulji oči. Nov šok! Kaj so pa te čičke-čačke!? Saj res, sploh ne znam brati, si prizna volk in žalostno gleda lepe slike v pravljici. Mimo prileti sova in se mu posmehne, ja kaj pa je, volk, a ne znaš brati, a, ko bi se bilo treba učiti, si raje lovil!

Volk se poda po gozdu in išče nekoga, ki bi mu pomagal prebrati pravljico, a ne najde nikogar. Vsi ga odslovijo. Merjasec, veverica, jazbec. Vsi se ga bojijo. Edino zajec se opogumi in – čeprav s tresočim se glaskom – začne brati pravljico, volk pa posluša. Ko zajec konča, volk takoj zatuli, še enkrat, še enkrat! Zajec pristane, prav, jutri, ob istem času, na istem mestu.

Druge živali zajca opozarjajo, češ, lej, kolega, volku ni zaupati, saj veš, kakšni so volkovi, prej ali slej te požrejo, a zajec vseeno tvega. Srečuje se z volkom in mu prebira pravljice. Dokler ga volk nekega dne ne vpraša, hm, kaj pa če bi me naučil brati? Zajec pomisli, hja, to bi bilo pa res tvegano, kajti če bo volk znal brati, me ne bo več potreboval in tedaj me bo prav zares lahko požrl ... ali pa bo morda potem on tako prijazen, da bo vsem v gozdu prebiral lepe zgodbe, kdo ve ...

Toliko na kratko iz knjige Preberi mi zgodbo, ki sem jo odkrila v Konzorciju in je zagotovo ena najlepših knjig o gozdnih živalih in o tem, česa nas te lahko naučijo! Samo pomislite, volk je na primer migrant, zajec pa razum, ki človečnost postavi pred predsodke. Vem, da najmlajši ne berejo mojih komentarjev, a tokrat jih lahko bodo – v družbi staršev. Že najmlajše je treba učiti sprejemanja, kajti v izločevanje jih tako ali tako sili vsakdanje življenje.

Čeprav je narava okrutna, priznam, da jo romantiziram, saj jo tako dojemam, čutim, razumem, priznavam. A seveda dobro vem, da nekatere živali jedo druge živali, in to je samoumevno, kajti živali bodo postale agresivne nagonsko, izključno ko bodo postale lačne ali bodo začutile ogroženost. Žival vedno napade drugo žival tako, da jo čim prej ubije in je ne izpostavlja trpljenju.

Zato se vprašajte, kakšna je človeška narava v primerjavi z živalsko okrutnostjo.
Nespoštljiva do zadnje mravlje, vzvišena in prepričana o človeški večvrednosti ter gnusno krvoločna. Ne okrutna, ampak sadistično izrojena do obisti! Žival bo ubijala, ko bo lačna in ogrožena. Človek ubija, ko se hoče zabavati in ko si domišlja, da ima celo pravico uravnavati številčnost živalskih vrst.

Kdo je bil prvi na planetu? Vode, trave, gozdovi, zelenja, cvetlice in bogati živalski svet, o katerem vemo sramotno malo – ja, oba sta bila pred človekom, ki mu lahko mirno rečem najodvratnejša in popolnoma nepotrebna suha veja evolucijskega stvarstva. Če je imel pri stvarjenju človeka prste vmes bog, nič čudnega, da se več ne oglaša, ko ga kličemo.

Ko je bog dojel, kaj je ustvaril, morilski stvor, čisto zlo, je odšel v osamo in od žalosti umrl. Kot bomo vsi, ki neskončno radi živimo in srčno ljubimo igrive lisičke, navihane medvede, ukaželjne volkce, učene zajce in vsa bitja, ki jih, kot nam očitajo, romantiziramo. A mi bomo to počeli še naprej, do konca, kajti samo to bo njihov obstoj ohranilo v dostojanstvenem in dostojnem, čistem, angelskem spominu.

Morda bo nekoč nekdo brskal po zgodovini in se čudil, kako idilična bitja so živela v gozdovih. Pustite jih živeti, pa jih bodo lahko občudovali tudi zanamci. Prosim.