Vožnja po široki cesti skozi puščavo, ki se je pravkar pogreznila v noč, je kontemplativna. Promet je redek, vsake toliko pripelje kdo nasproti, večinoma težko naloženi kamioni, avtomobilov ob tej uri je zgolj za vzorec. Do naslednje naselbine je daleč, vmes bo le kakšna osvetljena bencinska postaja. Cesta je ravna in le občasno blago zavije na eno ali drugo stran.

Polmesec na nebu vsake toliko pokaže obrise bližnjih peščenih sipin. Podnevi je vožnja bolj dinamična, vendar tedaj zaradi vročine zrak kar migota in prihajajoča vozila v daljavi so videti kot prikazni …

Toda to ni potopisna reportaža – o Omanu sem nekaj napisal ravno za aktualni Reporter –, temveč resen razmislek o tujini, vračanju in emigraciji. Ko smo z družino med letoma 2020 in 2021 živeli na pacifiški obali Mehike, sem razmišljal, da bi enostavno ostali tam in živeli drugačno, manj stresno življenje.

Otroka še nista bila šoloobvezna, zato se je zdelo logično, da bi ju poslala v ameriško šolo, tako da bi poleg španščine obvladala še angleščino. Moja soproga, priznam, je bila pred petimi leti prepričana, da se nima smisla vračati v domovino, ki jo je kovidna epidemija tako razklala, kot da bi šlo za še eno ideološko bitko med navidezno levico in navidezno desnico.

Pridevnik navidezen uporabljam zato, ker že dolgo ne verjamem več ideologijam in paradigmam bipolarne politike. Na koncu dneva kot liberalec prideš do spoznanja, da je imel Kardelj po svoje prav; v življenju si moraš srečo ustvariti sam, ker ti je ne bo dala ne država ne partija (ali cerkev).

V Mehiki sem imel resnejši problem kvečjemu s podnebjem, ki je bilo za moj okus prevroče, da bi v njem užival vse leto. Polovico leta zagotovo, preostanek pa se mi je zdel prenaporen za kakršnokoli intelektualno delo.

Gotovo bi lahko tam počel tudi kaj drugega, recimo odprl avtopralnico ali pa našel kakšno drugo tržno nišo, od katere bi se dalo dobro živeti. Po peti uri popoldne bi se vsak dan z družino in prijatelji odpravili na bližnjo plažo Chahué in tam ostali do sončnega zahoda. 

Fantje bi igrali nogomet, dekleta bi se igrala v pesku, odrasli pa bi se pogovarjali o običajnih stvareh in enkrat za spremembo ne bi reševali sveta. Kvaliteta življenja, proti kateri ni nobenega protiargumenta. Ali pač?

V mojem primeru je prevladal strah pred neznanim. Ali pa pragmatizem, saj je vseeno. Bolje biti prvi na vasi kot zadnji v mestu. Doma imaš prijatelje, starše, sorodnike in svoje »socialno omrežje«.

Če se preseliš na drug konec sveta, ni več nič samoumevno. Seveda so to umetni strahovi, saj človek povsod sreča dobre, izjemne in srčne ljudi, s katerimi sklepa prijateljstva. Ali pa, če perspektivo zasukamo, doma se pogosto zaveš, kako si bil z nekom povezan, šele takrat, ko ga ni več. Ne mislim le tistih, ki nas zapustijo dobesedno. Mislim tudi na tiste, ki se izselijo.

Če od človeka, ki kandidira na volitvah, ne moreš v petih minutah izluščiti, kakšne vrednote zagovarja in v kaj verjame, potem je nekaj narobe. Timeo Danaos et dona ferentes!

V zadnjem desetletju in pol sem tako ali drugače izgubil nekaj dragih prijateljev, vključno z mojo sestro. Ljudje se iz Slovenije izseljujejo, ker se v njej ne počutijo več doma.

Preveč stvari jih moti, da bi jih še naprej prenašali. Kajti v resnici nas ne morijo toliko davki ali državna birokracija, kot nam gre vse bolj na živce politika. Logično, saj nas vse zadeva.

Ko sem v Avstriji, na Hrvaškem, v Mehiki, Egiptu, na Tajskem ali, konec koncev, v Omanu, me njihova politika zanima izključno kot kurioziteta. Vanjo nisem čustveno vpleten. Lahko jo brez težav ignoriram, če mi ni všeč.

Doma pa je drugače. Stvari, ki se delajo narobe, se nas dotikajo, nas zadevajo. In ni nam vseeno, če vemo, da bi bilo lahko bolje. Pa ni, ker določena skupina ljudi to preprečuje.

Niso le v eni sami stranki, ampak so razporejeni po vseh, kajti ne gre za prepričevanje, ampak tehnologijo oblasti. Zato velja načelo, da ni dobrega ali slabega politika, ampak le pošten in skorumpiran.

Naj se vrnem k nočni vožnji skozi arabsko puščavo. Na obcestnih smerokazih za Maskat so se postopoma manjšale razdalje. Začeli smo s 1030 kilometri, potem padli na 910, 730 … cesta je izginjala v noči, žarometi so jo določen del še osvetljevali, potem pa je bila naprej tema.

Tako nekako je tudi slovenska predvolilna situacija, ki je zadnje tri tedne nisem posebej spremljal, ker vsaj približno vem, kaj lahko od koga pričakujem. Glavne na odru poznam, jasno mi je tudi, kateri so igralci, ki stojijo za njimi. Na letošnjih parlamentarnih volitvah bo izbira vseeno za odtenek bogatejša kot leta 2022, ko smo imeli Janšo in Antijanšo, o katerem nismo vedeli prav dosti.

Danes vemo veliko več. Pa ne le o Janši, ki je predvidljiv, trmast, vendar načelen v svojih pogledih. Lahko se tudi ne strinjamo z njim, ampak pri njem so stvari jasne, in če mu česa ne moremo očitati, potem je to dvoličnost. Človek ne skriva svojih prepričanj in čustev.

Tudi o Golobu po štirih letih vemo neizmerno več in ne glede na to, kaj si mislite o njem, je dejstvo, da se je v tem času zelo »naredil«, kot rečemo. Postal je politično izviren, premore čustva, je odličen retorik in tudi njegovo zasebno življenje je dobilo vsebino. Če bi ljudje drug drugemu privoščili srečo, bi bila Slovenija boljša kot družba in država.

Janša in Golob nista psihopata. Za kakšnega od šefov manjših strank, ki bi bili radi na premierskem položaju, pa nisem prepričan. Kar se volitev tiče, mi ni vseeno, kdo bo zmagal 22. marca.

Kot liberalec se sicer ne počutim dobro v družbi populistov s Trumpovo čepico na glavi, a po svoje mi gre celo bolj kot trda desnica, ki ji vedeževalka Janja iz Mediane napoveduje svetlo prihodnost, na živce sladko besedičenje političnih odpadnikov, kakršna sta Logar in Prebilič.

Če od človeka, ki kandidira na volitvah, ne moreš v petih minutah izluščiti, kakšne vrednote zagovarja in v kaj verjame, potem je nekaj narobe. Timeo Danaos et dona ferentes!

O teh in podobnih vprašanjih sem razmišljal med vožnjo po puščavi. Ko smo čez nekaj dni pristali na vaškem letališču Jožeta Pučnika v Ljubljani in sem boleče začutil vso majhnost in utesnjenost slovenske mentalitete, ki si ne upa razmišljati širše, mi je bilo v hipu jasno, da se čas svobode izteka. Vrnil sem se domov pod slovensko pokrovko.

Nosilec materialnih avtorskih pravic in avtor oba izrecno prepovedujeta kakršnokoli reproduciranje tega članka tudi za kakršenkoli namen spremljanja medijskih objav.