Edvard Oven: mož, za katerim so padali iz omare okostnjaki
»Človek se mora posloviti, ko še zmaguje,« je leta 2004, po ducatu let vodenja republiškega stanovanjskega sklada in treh direktorskih mandatih dejal Edvard Oven. Zaradi močnega političnega pedigreja, ki mu je skoraj zagotavljal nedotakljivost, in spretnega manipuliranja je zmagoval še naprej, do preteklega tedna: zaradi zlorabe položaja pri preprodaji 24.183 kvadratnih metrov velikega zemljiška v bližini ljubljanske severne obvoznice nad Šentvidom leta 2002, ga je okrožna sodnica Lea Habjanič obsodila na štiri leta in pol zapora ter plačilo 35.000 evrov denarne kazni. »Dobil je, kar je iskal,« je še nepravnomočno sodbo komentiral eden od njegovih političnih sopotnikov v devetdesetih letih 20. stoletja.