Čeprav se resna predvolilna kampanja po poletnem polčasu ni še zares začela, analiza SWOT prinaša zanimive rezultate; gre za strateško orodje, ki ga v poslovnem svetu in marketingu uporabljajo za ocenjevanje notranjih in zunanjih dejavnikov, od katerih je odvisen uspeh ali neuspeh podjetja, posameznika ali projekta. Katere so torej prednosti, slabosti, priložnosti in nevarnosti, ki prežijo na vladno koalicijo, Gibanje Svoboda in premierja Roberta Goloba pol leta pred volitvami?

Začnimo romantično, skorajda nepolitično. Uvodoma bomo izpostavili vse štiri faktorje takšne analize. Vrnimo se v sončno in poletno toplo septembrsko soboto v Strunjanu, kjer so kopalci in turisti opazovali zbiranje pražnje oblečenih svatov, ki so pustili svoje avtomobile na javnem parkirišču pred Vilo Tartini v Strunjanu, od koder je do protokolarnega objekta le nekaj korakov.

Daniel Novakovič/STA

Rečeno je bilo, da bo poroka Roberta Goloba in Tine Gaber zaseben dogodek in da na njej ne bo medijev. Predsednik vlade sicer ni požrl besede, je pa poroka zaradi organizacijskega spodrsljaja sprožila nekatere javne odzive, ki si jih premierjev kabinet niti vladajoča stranka nista želela. Mislimo tako na objavo stroškov najema protokolarne vile Tartini v Strunjanu kot tudi na nepremišljeno logistiko, zaradi katere so morali svati, ki so prišli z avtomobili, parkirati pred vhodom v vilo in se tam izpostaviti novinarjem, fotografom in televizijskim kameram. Če bi povabljence na prizorišče vozili v zatemnjenih kombijih, bi se izognili njihovemu izpostavljanju kot tudi nevoščljivim pogledom na bogat vozni park. Redkim svatom, ki so javne osebe, se je uspelo izogniti kameram in objektivom. Denimo Tonetu Krkoviču, ki je, kot se je pošalil eden od svatov, na poroko prišel skozi zadnji vhod.

Zaljubljeni premier, nepriljubljena elita

Prednosti in priložnosti »poroke leta« lahko hitro prepoznamo – to so premierjeva očitna sproščenost, zaljubljenost in vtis, da je resnično srečen. Vsekakor so to čustva, ki pri vsakem dobronamernem državljanu, tudi če ni volivec ali podpornik Gibanja Svobode ali Roberta Goloba osebno, vzbudijo odobravanje, simpatije. V tem delu je premierjeva poroka pomenila pozitivno novico za veliko večino ljudi, vsaj za tiste, ki niso popolni politični radikalci. Zaželeti mladoporočencema srečo je vendar nekaj osnovnega v naši kulturi in civilizaciji, pa čeprav smo različnih političnih ali celo ideoloških prepričanj.

A ker analizo SWOT sestavljajo tudi slabosti in nevarnosti (tveganja), je imel dogodek v Strunjanu nekatere elemente, ki za premierja ne pomenijo ravno »dobre novice«. Poudarjanje, da bo poroka zasebna, so relativizirali prisotnost medijev pred vhodom na prizorišče, prihodi svatov in ne nazadnje tudi nepredvideni prihod Roberta Goloba pred medije, ko je dal kratko izjavo. Seveda s tem ni nič narobe, če govorimo o človeškem vidiku. Težava je v interpretaciji oziroma v dojemanju javnosti. Razkošni vozni park povabljencev je z egalitarizmom obremenjene Slovence navdal z občutkom, da se je zbrala elita in da je šlo za manifestacijo elitizma. Takoj ko pridemo do te točke, pa diskurz postane političen in premierjevi nasprotniki bodo to skoraj zagotovo izkoriščali v vsaki predvolilni debati. Igranje na socialno in ekonomsko noto namreč v Sloveniji vedno dobi precejšnjo pozornost, kar je voda na mlin levim in desnim populistom.

Sašo Švigelj

Težko je presoditi, kaj je oziroma kaj bo pretehtalo pri interpretaciji poroke v Strunjanu, ki se je zgodila tik pred začetkom predvolilne kampanje. Če bo večina volivcev ocenila, da je šlo vendarle za zasebni dogodek, ki nima neposredne zveze z volitvami, potem ne premier ne njegova stranka ne bosta nosila negativnih posledic. Z drugimi besedami, ne bo se poznalo v javnomnenjskih raziskavah. Toda prve meritve kažejo, da morda ni tako in da je javnost – ne glede na to, da je šlo za zasebno poroko – Golobu zamerila »elitizem«.

»Svoboda bo, razen če je ne bo«

Izhodiščna študija poroke je služila kot najboljši primer za ponazoritev pozitivnih in negativnih plati strateškega načrtovanja in upravljanja predvolilne kampanje. Za vladajoče svobodnjake, ki so ne glede na svoj pridevnik stranka dominantnega voditelja, bo v prihodnjih mesecih najpomembneje, da pred volivci izpostavljajo prednosti svojega modela vladavine. Kajti tokrat za uspeh na volitvah ne bo dovolj samo igranje na strune antijanšizma, kar je Gibanju Svoboda prineslo prepričljivo zmago na volitvah 2022.

Ta trenutek v vladajoči stranki sicer ni razlogov za paniko, vendar je čutiti nelagodje zaradi nejasnega razmerja sil na levi sredini, kjer ni še nič gotovega. V enačbi, ki jo Robert Golob potrebuje za reelekcijo oziroma za še en mandat, je namreč več neznank, od katerih bo odvisen končni rezultat. Ta pa mora biti vsaj 46 + 2.

Kaj to pomeni? To, da bi morala aktualna koalicija (Svoboda, Socialni demokrati in Levica) bodisi njej podobna koalicija (Svoboda, Socialni demokrati in Gremo Vladimirja Prebiliča, če se Levici ne bo uspelo prebiti v parlamenti) zbrati vsaj 46 poslanskih mandatov, pri tem pa lahko avtomatično računajo še na dva glasova predstavnikov italijanske in madžarske manjšine. Z 48 glasovi je možno vladati, sploh če opozicija ni enoten blok, četudi je res, da le trije glasovi večine ne prinašajo prave stabilnosti.
Naslednja dilema, na katero naletimo, se nanaša na razmerje štirih faktorjev matrike SWOT med vladno koalicijo in vladajočo stranko oziroma njenim predsednikom.

Sašo Radej

Ni namreč nujno, da se pokrivajo oziroma da so prednosti, slabosti, priložnosti in grožnje za vlado enake tistim za Gibanje Svoboda in Roberta Goloba. Prihaja do odstopanj, ki so očitna celo v primeru, ko gre za Golobovo stranko in Goloba kot premierja. Nekaj podobnega že vrsto let opažamo pri SDS in Janezu Janši: je že res, da je ta stranka vodilna na javnomnenjski lestvici in da bi jo volilo največ volivcev. V oči zbode dejstvo, da je njen predsednik – naj bo to Janša ali Golob, fenomen je identičen – na lestvici priljubljenosti politikov nekje daleč zadaj, tako rekoč na repu.

Navidezni paradoks je v resnici enostavno razložljiv: strankarske reference imajo mnogo širši doseg, saj se opredeljeni volivci vedno izrečejo za »svojo« stranko. Ko pa jih anketarji sprašujejo o odnosu do posameznih politikov, tudi šefov strank, in jim respondenti dajejo ocene do 1 do 5, se pokaže precej drugačna slika, ki je precej bližje odnosu do vlade. Tako Golob kot Janša, če ostanemo pri teh dveh političnih likih, ki najbolj polarizirata javno mnenje, dobita visoko oceno svojih najzvestejših podpornikov, medtem ko ju vsi ostali – tudi tistih 30 ali 40 odstotkov neopredeljenih – ocenjujejo bolj kritično.

Če povzamemo: Gibanje Svoboda se v zadnji etapi mandata, pol leta pred volitvami, sooča s padcem podpore, enako velja za vlado, še bolj za premierja osebno, ki mu poroka morda ne bo niti koristila niti škodovala (v političnem smislu), toda vse to je razumljivo glede na razmere in čas. Obdržati prvo mesto na lestvici in potem tudi na volitvah je nekaj, kar je doslej uspevalo le Janezu Drnovšku in »njegovi« LDS. Narekovaji zato, ker je veljalo, da je imel štirikratni premier Drnovšek z Liberalno demokracijo Slovenije sklenjen neke vrste koalicijski sporazum; resda je bil njen šef, a je po drugi strani deloval kot institucija, ki lahko funkcionira tudi povsem neodvisno od stranke. Zato zanj ni veljalo, kar danes velja za Goloba ali Janšo.

Z veliko gotovostjo torej lahko napovemo, da bodo svobodnjaki na volitvah zadržali drugo mesto, s čimer bodo ohranili dominanten položaj na levem političnem polu in odigrali ključno vlogo pri izvolitvi naslednjega mandatarja oziroma sestavi vlade. Razen, seveda, če ne bodo, če parafraziramo znano reklamo enega od nezgodnih zavarovanj.
Analiza SWOT nam pomaga podrobneje opredeliti, katere so prednosti, slabosti, priložnosti in tveganja (nevarnosti) za Gibanje Svoboda in Roberta Goloba v prihodnjih šestih mesecih. Kajti zgornja teza (drugo mesto na volitvah, še en premierski mandat) se utegne sesuti, če v tem času pride do česa nepredvidljivega. A začnimo pri prednostih.

BOBO

S kot prednosti

Ključna moč Golobove vlade je v njeni krepki parlamentarni večini, ki vladni koaliciji omogoča suvereno vladanje, sprejemanje večine zakonov z navadno ter v primeru veta državnega sveta tudi z absolutno večino. Resda se je koalicija v tem mandatu nekajkrat znašla v precepu, prišlo je do notranjih nesoglasij, odstopov, razrešitev, vendar so na koncu vedno našli pot iz krize in glasovali enotno. Štirinajst interpelacij je svojevrsten rekord, ki dokazuje, da je na drugi strani organizirana in učinkovita opozicija.
Vlada in njen predsednik sta zmogla umiriti tudi medijski prostor, ki je zaradi averzije do prejšnje (Janševe) vlade gojil velika pričakovanja in že zaradi tega ni šel »na nož«, ko gre za poročanje in komentiranje dela vlade ali celo premierja osebno. Razlike med tem mandatom in mandatom prejšnje vlade so velike in očitne.

Pomembna prednost Golobove vlade je gotovo tudi premirje z nevladniki in civilno družbo. Posebej njen levi del, ki je dominanten, se je postavil na okope v času kovidne epidemije in napadal vladne ukrepe, ki jih je povezoval z Janševimi avtoritarnimi nagnjenji. Brez odločne podpore tega medijsko zelo vplivnega dela slovenske družbe bi Gibanje Svoboda doseglo slabši rezultat na volitvah. A če je »ulica«, kot pravimo, pomagala Golobu pri zmagi, je danes tudi najbolj nezadovoljna z njim. Razočaranje, jeza in občutek, da niso bile izpolnjene obljube, so opazni.

Vendar je v politiki vedno tako, da je razkorak med besedami in dejanji večji, če je obljub veliko, pričakovanja pa še večja. Ne glede na slabo voljo se zdi, da bo ta del volilnega telesa, če ne bo abstiniral, v glavnem in s stisnjenimi zobmi ponovno podprl stranke Golobove koalicije, saj mu drugega niti ne preostane. Manjši del bo morda glasoval za kakšno drugo oziroma novo stranko na levici, čeprav je nabor skromen: Prebiličeva stranka, ki je zmerno leva in se približuje sredini, ali socialisti odpadnika Mihe Kordiša za tiste bolj radikalne nevladnike. Tretje alternative v bistvu ni.

Bolj kot pretekle poteze lahko vlada v naslednjega pol leta izkoristi priložnosti, ki se ji ponujajo že zaradi tega, ker je na oblasti in ima na voljo ves »propagandni« aparat države. Običajno v zadnjih mesecih pred volitvami pospešeno asfaltirajo ceste, odpirajo nove objekte javne infrastrukture in podobno. Ljudje si vedno bolj zapomnijo tisto, kar se zgodi tik pred volitvami. Spominjati volivce, kaj vse je vlada naredila v prvem ali drugem letu mandata, nima smisla, saj so ljudje na to že pozabili.

Jure Klobčar

W kot slabosti

Si premier, ki je v politiko prišel iz gospodarstva, lahko predstavlja kaj bolj neprijetnega za svoj ego, kot so neugodni gospodarski kazalci v njegovem mandatu? Milijarda evrov primanjkljaja, previsoka javna poraba in preveliki tekoči izdatki, na kar opozarja Fiskalni svet, niso dobre novice. Ampak obenem to ni nič novega – velja tudi drugod po Evropi. Če je desnica, ko je na oblasti, znana po svoji ekonomski zategnjenosti, varčevanju in skrbnem nadzoru javnih financ, je pač levica tradicionalno bolj razpuščena, zapravljiva in predvsem radodarnejša, ko gre socialne transferje ali plače v javnem sektorju. Tudi aktualna vlada ni izjema in rast plač v javnem sektorju je očitna. Kar je dobra novica za razbohoteno javno upravo, je nočna mora za zasebni sektor, ki tarna, da ga vlada preveč obremenjuje z davki. Če je država neke vrste gospodinja, potem je naša slovenska slaba, saj zapravi več, kot ustvari.

Tudi napovedana pokojninska reforma, ki jo je vlada hranila za na konec in ki je vsekakor nujna, je naletela na kritike. Sindikat gasilcev je najglasnejši. Slaba volja je tudi zaradi ne povsem premišljenega zakona o dolgotrajni oskrbi, ki prav tako kot pokojninska reforma sodi v resor stranke Levica, kar pa za volivce ne pomeni nič. Kaznovali bodo največjo koalicijsko stranko, premierju pa bržkone ne bo pomagalo niti to, če bi v primeru, da bo projekt čista polomija, kazensko zamenjal odgovornega ministra Simona Maljevca.

Da je država že od začetka leta brez guvernerja centralne banke, ker je med premierjem in predsednico države Natašo Pirc Musar prišlo do kratkega stika, prav tako ni prednost Golobove vlade. Opazovalci ocenjujejo, da gre za povsem nepotrebno blokado, ki je poslabšala odnose med ključnimi igralci na levem polu.

O kot priložnosti

Priložnosti za Goloba in vladajoče Gibanje Svoboda so predvsem v napakah druge strani. Ta del jim namreč daje tisto, kar Američani imenujejo »leverage«. Gre za strateško prednost, neke vrste vzvod, s čimer bi Golobovi svobodnjaki obdržali pobudo na levici in po volitvah sestavili koalicijo z večino (46 +), skriva pa se v preprostem občutku, da je družbeni prostor pod to oblastjo bolj sproščen, četudi po drugi strani tudi bolj neurejen kot pod desno, Janševo vlado.

Sašo Švigelj

Pa ne gre le za spomin na kovidno epidemijo, ampak za splošno prepričanje, da zgolj »red in disciplina«, čemur lahko prištejemo še pretirano poudarjanje domoljubja, krščanstva in t. i. tradicionalnih vrednot, v ničemer ne naredita življenja prijaznejšega. Slovenci s(m)o preveč liberalni, da bi nas navduševala mentaliteta, ki jo lahko opazujemo na sosednjem Madžarskem; nenaklonjenost avtoritarnim idejam je očitna in na volitvah običajno pomeni, da je levi blok vsaj za nekaj odstotkov močnejši od desnega. Volitve leta 2022 niso bile običajne, zato njihovega rezultata ne moremo uporabiti za napoved za leto 2026. Zagotovo bo izid čez pol leta bistveno tesnejši in bo o zmagovalcu odločila koalicija. Levica pa je tukaj, kot nam kažejo izkušnje, uspešnejša.

Skratka, če povzamemo v enem stavku: bolj ko bo Janez Janša tolkel po omrežju X, bolj ko bo napadal komuniste, krivosodje in medije, ki mu nis(m)o povšeči, večje možnosti za uspeh imajo Robert Golob in svobodnjaki. Janša v bistvu dela zanje.

T kot nevarnosti in tveganja

A da ne bo petelin prehitro zakikirikal, so tu še največja tveganja oziroma nevarnosti, ki prežijo na mladoporočenca v vlogi predsednika vlade. Ker smo s poroko začeli, bomo namreč z njo tudi zaključili. Nespretno komuniciranje je zagotovo ena od nevarnosti, ki se jih Golob premalo zaveda. Ne gre samo zanj, ampak tudi za nekatere vidne poslance oziroma poslanke vladajoče stranke, ki v javnosti vzbujajo mešane občutke, včasih celo odpor. Posebej pri neopredeljenih volivcih, od katerih je odvisen volilni uspeh svobodnjakov.

Primož Lavre

Ne gre za izrazito levo ali desno usmerjene volivce, še manj za ideološko opredeljeno množico. Vsekakor je občutljiva za vse izpade, radikalizme ali primitivno, nedostojno obnašanje. Vseeno, ali gre za Branka Grimsa, Žana Mahniča ali Leno Grgurević. V vladajoči stranki imajo poleg mariborske gromovnice, ki jo je pred »oslovsko klopjo« doslej reševala le lojalnost premierju, težave tudi z Urško Klakočar Zupančič, ki včasih nastopa kot stranka v stranki in se še kako zaveda, da je sama po sebi blagovna znamka. In zato pričakuje tudi nekakšen poseben status med svobodnjaki. Vsa takšna notranja nesoglasja takoj dobijo odmev v medijih in ustvarjajo občutek, da stranka ni enotna.

Marsikoga iz krogov Gibanja Svoboda skrbi tudi tesna povezava med ljubljanskim županom Zoranom Jankovićem in premierjem Robertom Golobom. Kaj to pomeni, zakaj je prišlo do tega in – kar je najpomembnejše – ali je možno, da se župan v odnosu do premierja obnaša kot nadrejeni partner, dominanten lik? Nelagodje se povečuje z oddaljenostjo od prestolnice, kajti Janković je resda (še) ljubljanski šerif, nikakor pa ni politični faktor drugod po državi.

Slišati je, da naj bi župan, ki je znan po dobrih zvezah na Specializiranem državnem tožilstvu, premierju obljubil, da bo storil vse, kar lahko v primeru kazenske ovadbe Tatjane Bobnar zoper premierja, ki je obtičala na tem tožilstvu. Kajti če bi slednje sredi predvolilne kampanje zoper premierja vložilo obtožnico, bi to resda delovalo kot politično motivirana »operacija«, na kar običajno opozarja prvak opozicije Janez Janša, vendar bi zagotovo močno oslabilo položaj Goloba kot tudi njegove stranke na levici.

Ob teh internih, personalnih dilemah in strahovih je trenutno še malce v ozadju strah pred poslabšanjem gospodarskih razmer. Finančni minister Klemen Boštjančič resda suvereno razlaga pred kamerami, kako da je visoki, rekordni proračunski primanjkljaj »v okviru načrtovanega« in je vse v skladu z načrtom, da razlogov za paniko ni … Morda se bo komu zdelo noro, ampak Boštjančič ima vsaj v nečem prav: Slovenci pri številkah, kot so 427 milijonov ali milijarda evrov, niti ne trznejo, ampak povsem odpovedo, ker si enostavno ne predstavljajo, kaj to pomeni.

Ljudje so občutljivejši za bistveno nižje številke, sploh če se nanašajo na stvari, ki v njihovi percepciji pomenijo luksuz. Naj gre za nakup računalnikov, opremo pisarne, službeno limuzino ali premierjevo poroko v Vili Tartini, kjer je najem za en konec tedna stal 12 tisoč evrov. Nič posebnega, boste rekli, za takšno lokacijo je to povsem normalna cena. No, povprečen volivec se ne bo nujno strinjal z vami. V politiki, sploh pa v času predvolilne kampanje, je namreč temeljni zakon komuniciranja ta, da vsebina ni tako pomembna kot videz.