Stagnacija kulture na vseh nivojih, kulturnih protestnikov pa od nikoder.

Pred dvema letoma je slovenska kulturna srenja zagnala vik in krik proti združitvi ministrstva za kulturo z ministrstvom za izobraževanje in šport. S tem naj bi uničili kulturo v Sloveniji, a se razen spremembe imena ministrstva ni  zgodilo nič tako drastičnega. Čez dobro leto je  ministrstvo za kulturo postalo ponovno samostojno, toda leto, ki je za nami je bilo v kulturnem smislu daleč od idealnega. Z vrnitvijo samostojnega  ministrstva  se je začela tudi stagnacija kulture na vseh nivojih. Kulturnih protestnikov pa od nikoder.

Da trenutno razmere v kulturi ni idealne, je posredno priznalo tudi ministrstvo za kulturo z ministrom  Urošem Grilcem na čelu. Le da se je njihova uradna razlaga ob prvi obletnici vrnitve samostojnega kulturnega resorja v vlado glasila nekoliko drugače. Krivda za  vse križe in težave slovenske kulture po njihovem mnenju ni ne v vladi ne v ministru, pač pa v obstoječem kulturnopolitičnem modelu, ki pretežno temelji na javnih financah in menda sam po sebi ni (več) zadosten. Zato si bodo omislili nov model, ki naj bi kulturo odprl drugim sektorjem. So to realni načrti ministrstva ali zgolj kupovanje (kulturnega) miru?

Za precej nerealno se je pokazala tudi ocena ministrstva za kulturo pri pregledu njihovega dela za leto dni prej. Minister je tako na nedavni tiskovni konferenci kot ključne dosežke v prvem letu vlade poudaril sprejetje ključnega strateškega dokumenta – nacionalnega programa za kulturo (NPK) ter popravke krovnega zakona o uresničevanju javnega interesa za kulturo (ZUJIK), ki s sistemskimi rešitvami spodbuja samozaposlene v kulturi. Cilj ministrstva za kulturo naj bi bilo tudi sodelovanje z nevladnimi organizacijami in spodbujanje delovanja samozaposlenih v kulturi v kombinaciji s spodbujanjem kulturnega. Toda mnogi kulturniki, ki na preteklo leto očitno niso gledali skozi enako rožnata očala kot minister Grilc, bi ob pregledu lanskih dogodkov lahko videli očitno kulturno stagnacijo predvsem na področjih, ki zadevajo ravno samozaposlene v kulturi in nevladni  sektor.

 Kakšni časi se obetajo kulturnikom iz nevladnega sektorja, je bilo mogoče razbrati že ob objavi razpisa za sofinanciranje javnih kulturnih programov v umetnosti za obdobje 2014–2017. Predvidenih je bilo za četrtino  manj dobitnikov, kot se je pozneje izkazalo, pa so med dobitniki sredstev nekateri prejeli prav simbolične vsote. Kljub zmanjšanemu številu dobitnikov pa ministrstvo ni pozabilo na nekatere svoje standardne prejemnike državnih sredstev. 

Rezultati programskega razpisa ministrstva za kulturo za naslednje štiriletno obdobje so tako dodobra razburili samostojne producente v kulturi. Ministrstvo je mnogim sredstva zmanjšalo, nekateri pa so ostali brez evra. Združenje dramskih umetnikov Slovenije (ZDUS) je ob tem na ministra za kulturo Uroša Grilca naslovilo pismo, v katerem so ga opozorili na »neljube odločitve komisije za uprizoritvene umetnosti«. Ta namreč ni ukinila sofinanciranje nepreverjenim in kakovostno vprašljivim skupinam, ampak tistim gledališčem, ki so se doslej med drugim posvečala raziskovanju in razvijanju nadaljnjih možnosti sodobnega performansa ali izpostavljanju v Sloveniji marginaliziranih tematik. 

Brez programskih sredstev pa so za naslednja štiri leta ostale tudi uveljavljene skupine, kot sta zbor Tone Tomšič in Akademska folklorna skupina France Marolt. Čeprav sta se obe skupini v preteklih letih izkazali z uspešnim delom, jim je strokovna komisija ministrstva za kulturo očitala tudi  pešanje kvalitete. S takim odnosom, ki ga do kulture in kulturnega ustvarjanja vedno znova izkazujejo na ministrstvu za kulturo, je pravzaprav čudež, da sploh še kdo kaj ustvarja. Obeti za  naslednja štiri leta so za marsikoga vse prej kot rožnati.