Nedavno ste drugič zmagali na Ohridskem festivalu v Makedoniji. Kaj vam pomeni ta zmaga, še posebej glede na to, da ste tam že drugič stopili na najvišjo stopničko?

Ohridski festival je velik in mednarodno priznan dogodek v Makedoniji, ki ga prenaša nacionalna televizija. Udeležujejo se ga tekmovalci iz Bolgarije, Grčije in nekdanje Jugoslavije. Pred mano je kot zadnja Slovenka tam pred tridesetimi leti zmagala Helena Blagne. Ta festival mi pomeni največ od vseh, na katerih sem nastopil, predvsem zato, ker sem po rodu Makedonec. Zame, kot tujca, je še posebej dragoceno, da me sprejme tuja publika. Makedonci slovijo po izjemnih glasbenikih, pevcih in igralcih, zato je dejstvo, da ti njihova žirija podeli vse točke, res veliko priznanje. Ko sem prejel nagrado, sem se jim iskreno zahvalil. Občutek je res izjemen, saj dobiš potrditev za svoje delo.

osebni arhiv Tilna Lotriča

V žiriji so bili ugledni strokovnjaki, kot je Dado Topić, pa tudi avtorji, ki ustvarjajo za glasbene zvezde v Zagrebu in Srbiji. Poleg tega je festival odlična priložnost za spoznavanje novih ljudi in tkanje vezi. S Princem, ki je zastopal Srbijo na Evroviziji, sva se denimo spoznala že pred tremi leti. Takšni dogodki ti ostanejo v lepem spominu, zmaga za pesem pa je seveda še pika na i. Zelo sem vesel, da sodelujem s svojo ekipo – Goran Šarac je napisal melodijo, Saša Valenčič je poskrbel za aranžma, snemali smo na Reki, besedilo pa je prispeval Igor Pirkovič, napisal ga je v Sarajevu.

Pesem Ti mirišeš na ljubav, s katero ste zmagali, bo zdaj predvajana na makedonskih radijskih postajah?

Tako je. Poleg zlate plakete in drugih nagrad se pesem vrti na največjih makedonskih radijskih postajah, ki sodelujejo s festivalom. To je odlično, saj tvoja glasba zaživi tudi v drugih državah. Na primer, skladba Zauvijek moja, s katero smo zmagali pred tremi leti, se še vedno vrti v Zagrebu, Splitu in drugod, kar presega zgolj regionalne radie. Pesem Ti mirišeš na ljubav je zelo izpovedna, govori o nesrečni ljubezni, ki je bila lepa, a se je končala.

Vonj pogosto deluje kot nehoten sprožilec spominov – nekaj zavohaš in te popelje v preteklost. Pesem smo imeli pripravljeno že nekaj let, a nismo vedeli, kdaj in kje jo bomo uporabili. Bila je že posneta, a smo jo nekaj dni pred festivalom na novo posneli z novo interpretacijo. Zame je nekaj posebnega, kot bi združili Whitney Houston z elementi Balkana ali Dalmacije.

Na Hrvaškem ste prav tako dosegli nekaj uspehov na festivalih. Bi rekli, da počasi, a zanesljivo osvajate regijo?

Ja, res počasi! (smeh) Gre bolj za osebno potrditev in širjenje obzorij. Na festivalih, kot sta tisti v Daruvarju ali na Korčuli, smo pobrali nagrade, kar ti da dodatno motivacijo. Slovenski trg je za glasbenika včasih nekoliko ozek. Če je skladba preveč pop, ne pride na en radio, če je preveč drugačna, ne pride na drugega. V tujini pa je publika bolj odprta, odzivi so drugačni, kar je zelo spodbudno.

osebni arhiv Tilna Lotriča

Mnogi slovenski glasbeniki pravijo, da je na območju nekdanje Jugoslavije težko biti opažen, kaj šele uspeti. Se strinjate?

Res je težje, ker je prostor večji, poznanstev je manj. V Sloveniji hitro najdeš skupnega znanca, tudi če se pogovarjaš s tujcem. V tujini je vse večje – večja baza poslušalcev, večje zveze, večji denar. To zahteva več truda, a hkrati odpira več možnosti.

Znano je, da ste po rodu iz Makedonije, čeprav ste od zgodnje posvojitve živeli v Sloveniji. Kako to vpliva na vaše nastope, še posebej na tem festivalu? Je to bolj čustveno doživetje?

Zagotovo. To, da te Makedonci sprejmejo za svojega, je zelo poseben občutek. Okolje te izoblikuje, in čeprav se imam za Slovenca, so v meni makedonski geni, ki se odražajo v barvi glasu in interpretaciji. Pesmi, kot je ta, ni mogoče odpeti na »slovenski način« – zahteva »balkanski mozak«. To mi je v velik plus.

Ob kakšni glasbi ste odraščali?

Ob zelo raznoliki. Od slovenske glasbe, kot so Avseniki in Čuki, do Alke Vuice, Magazina, Cece in Lepe Brene. Imeli smo plošče in cedeje, ki smo jih vrteli povsod, kjer smo bili. Vedno me je pritegnila glasba z drugačnim ritmom, bolj zapletena, pogosto balkanska, kjer se več dogaja. To ne pomeni, da mi slovenska glasba ni všeč – zelo mi je pri srcu, tudi sam sem pel pri ansamblu in z njo odraščal.

Luka Blatnik

Vaša posvojitev v Slovenijo je del vaše zgodbe. Ste se zanimali za makedonsko kulturo poleg slovenske, v kateri ste odraščali?

Seveda. To je vprašanje, ki si ga zastavlja vsak. Tudi če ve, kdo so njegovi starši, ga zanima, kdo so njegovi predniki, kakšna je njihova kultura. Ali pa če greš na izlet v tujo državo in te zanima, kaj jedo, kako živijo, kaj praznujejo. Če ti je to tako predstavljeno, kot je bilo meni, že od samega začetka, potem morda nimaš tako močne želje po odkrivanju drugih stvari, ker konec koncev so moji starši tukaj. Moja kultura je tukaj. Živim v Sloveniji, odkar vem zase. Je pa res, da me je zanimala oziroma me še vedno zanima njihova kultura, kot je hrana, glasba sploh. Ampak to z leti počasi odkrivaš.

Leta 2018 ste blesteli v šovu Slovenija ima talent in dobili zlati gumb. Kako je to vplivalo na vašo nadaljnjo glasbeno pot?

Pred talenti sem delal nekakšne mini koncerte, akustične večere. Talenti so bili definitivno odskočna deska. Prej nisem imel svoje avtorske glasbe. Talenti ti dajo to moč, pogum, da začneš sam ustvarjati svojo glasbo, se predstaviš širši javnosti. To so mi omogočili Talenti. Seveda pa je vedno in povsod vse odvisno od tebe, kako in kaj boš delal. Ne vem pa, kaj bi se zgodilo, če ne bi šel na talente, ali bi se sploh ukvarjal z glasbo. Verjetno ja, ker jo imam rad in ne morem brez nje, ne vem pa, na kakšen način. To mi je zagotovo dalo velik zagon.

Kako pa ste se počutili, ko ste končno izdali svojo prvo pesem? Če se ne motim, je bila to pesem Jaz te pogrešam, kmalu po talentih.

Res je. To je bila lepa izkušnja, ki te podžge, da delaš še več in odkrivaš, kaj ti ustreza v glasbi. Danes se mi to zdi nekaj samoumevnega, takrat pa sem se počutil kar malo noro, kot v Hollywoodu, ko smo snemali video. Kar naenkrat so bili tam neki igralci, make up in vse skupaj. Zelo lepi občutki so bili. Danes je to morda samoumevno, ampak ko sem bil mlajši, sem s široko odprtimi očmi gledal, kaj se dogaja.

Sodelovali ste tudi na mednarodnih pevskih tekmovanjih v Italiji in Beogradu. Kakšna je bila ta izkušnja?

Tam je šlo za klasično petje, saj sem študiral opero. To je povsem drug svet – ocenjujejo se točke, tehnika, izvedba. Vsi poznajo pesmi, vedo, kako tekmuješ. Spoznal sem veliko ljudi iz Italije, nekdanje Jugoslavije, Avstrije. Poleg tekmovanj je to tudi priložnost za izlete in učenje. Opazil sem razlike v pevskih tehnikah – Srbi pojejo drugače kot Avstrijci ali Italijani. Slovenska liričnost je nekaj posebnega, kar sem opazil na teh tekmovanjih. Meni je srbska tehnika v klasiki zelo všeč in tudi sam učim podobno, ko učim petje. Je pa res, da imamo Slovenci v sebi neko liričnost, ki je imajo oni manj. To sem opazil na tekmovanjih.

osebni arhiv Tilna Lotriča

Kaj vse vpliva na glas?

Najpomembnejše so osnove: dovolj spanca in dobra fizična pripravljenost. Veliko je odvisno od genetike, ki določa barvo glasu. Talent je le okoli 10 odstotkov, vse ostalo je delo, motivacija in vztrajnost.

Koliko delate z glasom dnevno?

Težko je reči. Včasih uro in pol, včasih snemamo vsak dan. Povprečno pa uro in pol na dan vadim.

Kaj bi svetovali mladim, ki se odločajo za razna tekmovanja, od šovov talentov do tekmovanj v klasični glasbi?

Če si želijo, jim svetujem, da grejo. Vsak bo imel zagotovo svojo zgodbo. Lahko jih samo spodbudim, da grejo, če si tega želijo. Je pa tako, da ti ta tekmovanja lahko odprejo veliko vrat, še več pa si jih lahko sam zapreš.

Moraš biti kot mlad glasbenik zelo previden pri tem, s kom sodeluješ, komu zaupaš?

To je tako, kot če bi izbirali osebnega zdravnika ali zobozdravnika. Pomembno je, komu zaupamo, da šari po našem telesu. Z glasbo je podobno. Dobro je, da so to ljudje, ki jim zaupaš, ki te poznajo. Včasih celo bolje oni tebe kot ti njih, sploh če ti pišejo glasbo. Dobro je, da imaš podobno vizijo ali pa, če snemaš videospot, da delaš z nekom, s komer imata podobne ideje. Če sta viziji različni, se bo zapletlo.

Študirali ste klasično petje. Vas opera še zanima?

Klasika je neminljiva stvar. Za zdaj sem v stiku s klasiko na ta način, da jo poučujem. V operni vlogi trenutno nisem nikjer zaseden, vendar nobena možnost ni zaprta.

Pesem Življenje se piše z veliko je posvečena vaši pokojni mami. Kako je bilo za vas ustvarjati nekaj tako osebnega?

Bilo je zelo čustveno, saj smo pesem ustvarjali, ko je mama umirala. Bilo je stresno, a zdaj je to eden mojih najlepših spominov.

V intervjujih ste spregovorili tudi o tem, da ste po njeni smrti poiskali strokovno pomoč. Se vam zdi, da se o takšnih stvareh premalo govori javno, v medijih, tudi zato, da bi se ljudje v podobnih situacijah opogumili in poiskali pomoč?

Tisti, ki ga to zanima, bo že našel odgovor zase. Vemo pa, da kot najstnik lahko hitro zabredeš. Če je zraven še takšna zadeva, kot je izguba mame, pogovor lahko pomaga več kot vse drugo. Tako je bilo tudi pri meni. Zraven so bili še nastopi. S to pesmijo sem nastopal en dan po pogrebu. Za takšne stvari moraš imeti urejeno v glavi, da se lahko fokusiraš na to in svoje odpoješ. Navsezadnje je to naša profesija. Kakor se je zgodilo, da smo peli na kakšnem pogrebu, na katerem ti je žal za osebo, vendar moraš stisniti zobe in peti. Nekoč sem izvedel za smrt prijatelja pet minut pred nastopom. Bilo je zelo nelagodno, ampak to je življenje.

osebni arhiv Tilna Lotriča

Kaj pa sama glasba, ima zdravilno, terapevtsko moč?

Zame osebno ima. Gre za valovanje, torej mora imeti neko moč. Če ne glasba, se pa besedilo dotakne ljudi. Ljudje imamo radi zgodbe. Mislim, da je glasba neke vrste zdravilo. Vsaj zame. Je sestavni del življenja. Kdo si lahko predstavlja zabavo brez zabavne glasbe? Ali pa pogreb brez žalostne glasbe? Nihče.

Ste imeli kdaj kakšne vzornike v glasbenem svetu?

Seveda in se vseskozi spreminjajo in dodajajo.

Kateri so bili pa najzgodnejši vplivi?

Peter Prevc! (smeh) Hecam se. Ampak, zakaj pa ne? Kot otroku mi je bila zelo všeč Neda Ukraden. Še vedno mi je, ampak iz drugih razlogov. Najprej sem se zaljubil v njeno glasbo, zdaj pa imam veliko spoštovanje do njenega dela in kariere. Med tujimi artisti imam zelo rad Bruna Marsa, Adele, ljudi, ki so postavili velike mejnike. Ne morem niti mimo Tošeta Proeskega, ki je za nas Makedonce zelo pomemben.

osebni arhiv Tilna Lotriča

Kot ste že omenili, tudi poučujete petje. Uživate v tem delu?

Zelo. Že ves čas sem imel občutek, da bom profesor oziroma da bom delal nekaj v tej smeri. Mislil sem, da bom učil biologijo, vendar me je potem študij pripeljal do petja. Zelo uživam v tem, sploh ko vidim napredek, trud, zmage učencev in njihovo delo. To je nekaj zelo lepega. Petja se v bistvu ne učimo, ampak samo popravljamo, izboljšujemo, polepšujemo tehniko petja.

Sodelovali ste tudi z glasbeniki, kot sta Saša Lendero in Manca Špik. Kako je peti duete?

To je nekaj najlepšega. Večino stvari vedno delaš sam. Saj so ljudje s tabo, ampak ko hodiš na promocije, si vedno sam. Če je to duet, je vedno nekdo zraven. Imaš še nekoga, ki živi za to, ima nove ideje. Pa še nova prijateljstva dobiš. Še pred letom si ne bi mislil, da se bova s Sašo Lendero vsak teden poklicala in vprašala, »kako si«, a se je tudi to zgodilo. S tega vidika se mi zdijo dueti super.

Kaj po vašem mnenju naredi pesem resnično brezčasno?

Vse skupaj, besedilo in melodija. Pa seveda tudi izvajalec. Če bi pesem O sole mio pel nekdo, ki ne poje najboljše, to ne bi mogla biti uspešnica.

pr

Verjamete, da so lahko pogosto t. i. coverji v glasbi boljši od originala?

Seveda, saj vsak to izvaja na svoj način. Tudi stili se spreminjajo. To je tako, kot če imaš surov paradižnik, ki je dober sam po sebi, ampak vsak ga uporabi na svoj način, eni s poprom, drugi z olivami, tretjim je všeč s česnom …

V vaši biografiji piše, da ste igrali harmoniko in klavir. Kako vam inštrumentalno znanje pomaga pri petju?

Znanje igranja inštrumenta je na splošno super, če poješ, da se lahko spremljaš. Prav tako, če učiš. Najprej sem igral harmoniko, nato sintesajzer, na fakulteti je bil obvezen predmet klavir. Ni to moja primarna stvar, fino pa je, da glasbenik zna vsaj nekaj zaigrati, da si da intonacijo in podobno.

Kako pa se petje prepleta z drugimi stvarmi v življenju?

Petje se zelo prepleta z drugimi stvarmi. Najbolj morda z managementom in ekonomijo oziroma podjetništvom. Zraven tega pride veliko drugih stvari – snemanje, oddaje. Moraš biti vsega po malem. Če si slab ekonomist, si reven. (smeh) Pri vseh stvareh pa je na koncu najpomembnejša vztrajnost.

Spogledujete se tudi z drugimi zvrstmi umetnosti. Režirali ste predstavo Jaz, Batman. Kako se petje prepleta z drugimi umetnostmi, kot je gledališče?

Zelo se že od nekdaj navdušujem nad igro. Če Mohamed ne pride h gori, pride gora k njemu. Odraščal sem na vasi in pri nas je bila tradicija, da se je vedno igralo kake igre. Vsako leto je bila ena produkcija. Potem se je to nehalo in kar nekaj let ni bilo nič. Jaz pa sem si že kot majhen otrok želel igrati na odru. Ko sem kot otrok hodil s starši na morje na Lošinj, so tam nekajkrat na teden igrali različne predstave. Staršem sem rekel, da grem s prijatelji na igrišče, v resnici pa sem šel gledat, kako poteka vaja. Na koncu sem znal celo besedilo predstave.

osebni arhiv Tilna Lotriča

Meni je bilo to zelo zanimivo. Navsezadnje je tudi pri operi veliko igre. Tudi pri petju pripoveduješ zgodbo. Igra je torej velik del petja. Takrat me je to zelo zanimalo. Sodeloval sem tudi v Impro ligi. Nekoč sem s starši v gledališču videl predstavo Jaz, Batman in se me je tako dotaknila že kot mulca. Imela je lepo, a težko sporočilo. Predstava govori o nasilju, da nasilje goji nasilje. Za tiste čase je bila malce kontroverzna, vendar je bila zelo lepo sprejeta, ko smo jo postavili na oder. Takrat so poleg mene v srednješolskih prizorih igrali tudi moji sošolci, sodelovali so tudi starejši igralci. Kar nekaj let smo igrali to predstavo in imeli veliko ponovitev.

Kako pomembna je v svetu umetnosti avtentičnost za umetnika?

Ne samo pri umetnikih, pri vseh je to pomembno. Vsi smo drugačni. Avtentičnost je pomembna, najpomembnejše pa je zavedanje, da nikoli ne boš všeč vsem. Eni pijejo kavo z mlekom, drugi espresso. Enako je pri glasbi. Ko najdeš svoj cilj in svojo smer, je pomembno, da v to verjameš. Če sam ne boš verjel, tudi nihče drug ne bo.

Kakšni so vaši načrti za prihodnost?

Veliko se dogaja, a vsega še ne smem razkriti. Pomemben je izid videospota za Ti mirišeš na ljubav 15. septembra. Konec oktobra ali v začetku novembra izide nova slovenska pesem v pop rock slogu, ki jo je napisal Rok Lunaček iz skupine Flirt. Spot je že posnet, pesem pa je že dobila odlične odzive občinstva. Tudi tega se že zelo veselim.